Jedro

Na stvari, ki je ni, lastninska pravica ne more obstojati (2. člen ZTLR), zato je tudi ni mogoče pridobiti.

Tožeča stranka je imela proti toženi stranki iz pogodbe o nakupu stanovanja samo nedenarno terjatev, ki se je z začetkom stečaja preoblikovala v denarno (2. odstavek 112. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - v nadaljevanju: ZPPSL). Kot vsak drug upnik stečajnega dolžnika bi jo zato morala v roku iz 1. odstavka 137. člena ZPPSL prijaviti stečajnemu senatu. Do (delnega) poplačila terjatve bi namreč lahko prišla samo v stečajnem postopku, ne pa izven njega. Tega pa ni storila. Zato tudi (delnega) poplačila terjatve, ki ji je nastala že s sklenitvijo pogodbe, torej pred začetkom stečaja, v stečajnem postopku ne more pričakovati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek:

1./ ugotovi se, da enosobno stanovanje štev... (v tožbenem zahtevku natančneje individualizirano) v objektu "Samski dom ..." ne spada v stečajno maso tožene stranke, 2./ ugotovi se, da je lastnik stanovanja pod točko 1. tožeča stranka, 3./ tožena stranka je dolžna v 8 dneh, da ne bo izvršbe: a/ izročiti tožeči stranki stanovanje pod 1./, b/ podrejeno kot strošek stečajnega postopka izplačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 47.871,00 DEM, 4./ tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po 386. členu ZPP pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedne v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Druge, ki so po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP revizijski razlog, pa mora vlagatelj revizije izrecno uveljavljati, če želi izposlovati revizijski preizkus izpodbijane sodbe tudi glede njih. Tega pa tožeča stranka ni storila.

Tožeča stranka zatrjuje pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju s pravnim poslom. Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) se pridobi lastninska pravica s pravnim poslom šele z vpisom v zemljiško knjigo. Po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga sojenju na drugi stopnji, in po lastnih, tudi v reviziji ponovljenih navedbah tožeče stranke, tožeča stranka v času nastanka posledic začetka stečajnega postopka ni bila vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja. Tudi če upoštevamo zatrjevane težave pri vpisu etažne lastnine v zemljiško knjigo, sporno stanovanje tožeči stranki niti s simboličnim dejanjem ni bilo izročeno v posest. To tudi ni moglo biti, ker ga sploh še ni bilo. Zato tožeča stranka ne more na lastninski podlagi zahtevati stanovanja, ker na njem lastninske pravice ni pridobila. Na stvari, ki je ni, lastninska pravica namreč ne more obstojati (2. člen ZTLR), zato je tudi ni mogoče pridobiti. Primarnemu tožbenemu zahtevku, ki ga tožeča stranka temelji na lastninski pravici, zato ni bilo mogoče ugoditi. Glede na navedeno tudi določbi 37. člena in 1. odstavka 41. člena ZTLR, na kateri se tožeča stranka sklicuje v reviziji, ne moreta biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče je pravilno obrazložilo, da je imela tožeča stranka proti toženi stranki iz pogodbe o nakupu stanovanja samo nedenarno terjatev, ki se je z začetkom stečaja preoblikovala v denarno (2. odstavek 112. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - v nadaljevanju: ZPPSL). Kot vsak drug upnik stečajnega dolžnika bi zato morala tožeča stranka v roku iz 1. odstavka 137. člena ZPPSL to terjatev prijaviti stečajnemu senatu. Do (delnega) poplačila terjatve bi namreč lahko prišla samo v stečajnem postopku, ne pa izven njega. Tega pa ni storila. Zato tudi (delnega) poplačila terjatve, ki ji je nastala že s sklenitvijo pogodbe, torej pred začetkom stečaja, v stečajnem postopku ne more pričakovati.

Vprašanje, ali bi bilo pravno dejanje stečajnega dolžnika - sklenitev pogodbe o prodaji stanovanja, izpodbojno in na kakšen način bi ga bilo možno izpodbijati, pa za odločitev v zadevi sploh ni pomembno. To bi bilo lahko samo v primeru pravilne prijave terjatve v stečajnem postopku proti toženi stranki.

Morebitno nepravilno ravnanje stečajnega upravitelja pri priznavanju v stečajnem postopku pravilno prijavljenih terjatev upnikov, ne more imeti za posledico sojenja v nasprotju z zakonskimi določbami. Kot je že povedalo pritožbeno sodišče: tako kot drugi upniki stečajnega dolžnika je imela tudi tožeča stranka vso možnost svojo terjatev prijaviti stečajnemu senatu in si s tem pridobiti možnost izvajanja vseh upravičenj, ki jih imajo v stečajnem postopku upniki, ki so svoje terjatve pravilno prijavili.

Glede na navedeno uveljavljanim revizijskim razlogom ni bilo mogoče slediti. Ker tudi tisti revizijski razlogi niso podani, na katere mora revizijsko sodišče po 2. odstavku 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.