Jedro

Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4. 3. 2020 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je drugi toženec pridobil poslovna deleža prve toženke na podlagi pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 29. 2. 2016 in 31. 7. 2019. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 398/2018 z dne 10. 1. 2020 je bilo ugotovljeno, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 29. 2. 2016 nična, prav tako je ničen na tej podlagi vpis v sodni register. Ničnost pogodbe o prodaji poslovnega deleža z dne 31. 7. 2019 je bila z verjetnostjo ugotovljena v postopku zavarovanja z začasno odredbo I Pg 487/2019 z dne 12. 11. 2019. Ker se šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodb v zadevah I Pg 398/2018 in I Pg 487/2019 izbriše iz sodnega registra vpis drugega toženca kot družbenika prve toženke, je drugi toženec v času vložitve obravnavane tožbe še vedno vpisan kot družbenik v sodnem registru, kar izhaja iz rednega izpisa iz sodnega registra. Prav tako ima na podlagi tega vpisa še vedno korporacijska upravičenja, ki jih podeljuje družbeniški položaj. Med drugim pravico glasovanja. To glasovalno upravičenje želi tožeča stranka omejiti z obravnavano tožbo in s tožbenim zahtevkom zahteva, da sodišče ugotovi, da drugi toženec nima pravic iz imetništva poslovnih deležev v prvi toženki, da je prva toženka dolžna opustiti vsakršno uresničevanje pravic iz imetništva poslovnih deležev drugega toženca in da je prva toženka dolžna opustiti upoštevanje pravic drugega toženca. Čeprav je sodišče sodbo I Pg 398/2018 ugotovilo ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža in vpisa v sodni register ter bo s pravnomočnostjo drugi toženec izbrisan iz sodnega registra, kolikor bo višje sodišče potrdilo sodbo, materialno pravo ne ureja položaja, ko bi lahko tožeča stranka s tožbo zahtevala opustitev izvrševanj korporacijskih pravic drugega toženca. Ker terjatev na opustitev izvrševanja pravic iz imetništva poslovnih deležev drugega toženca in na opustitev izvrševanja pravic drugega toženca s strani prve toženke ni podprta s pravili materialnega prava, tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je izkazala, da je tožba potrebna, saj je to edini način, da se prepreči nadaljnja škodljiva ravnanja toženih strank in predvsem zlorabe solastniških (družbeniških) pravic drugega toženca, ki jih črpa in zlorablja iz svojega ničnega solastniškega (družbeniškega) položaja v prvi toženki. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, v okviru tega je materialnopravno zmotno in mimo Ustave RS presodilo vprašanje sklepčnosti postavljenega zahtevka. Napačno je štelo, da ni podana verjetnost vtoževane terjatve, odločitev je utemeljilo na materialnopravno zmotnem stališču, da ostaja numerus clausus možnih tožbenih zahtevkov in da postavljeni tožbeni zahtevek ne obstaja po materialnem pravu. Položaj drugega toženca kot družbenika oziroma solastnika je sporen, kajti obremenjen je z absolutno in neodpravljivo ničnostjo, drugi toženec pa je kljub temu uporabljal svoj solastniški položaj in ga celo zlorabljal na način, kot je obsežno opisano in izkazano v tožbeni naraciji, s tem je nedopustno posegel v pravni položaj ostalih solastnikov in njihove solastninske pravice ter bo to tudi v bodoče počel. Za preprečitev takšnega protipravnega početja je bila potrebna predmetna tožba in predlagana začasna odredba.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve tako, da se drugemu tožencu na skupščinah prve toženke prepove uresničevati glasovalne pravice iz imetništva poslovnih deležev v zadevah: -imenovanje predsednika skupščine in drugih delovnih teles, - ukrepi za pregled in nadzor dela poslovodij, - uveljavljanje zahtevkov družbe proti poslovodjem v zvezi s povračilom škode pri poslovodenju, - zastopanje družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem, - imenovanje in odpoklic poslovodij, prokurista ali pravno-poslovnega pooblaščenca, - določanje nagrade ali plače poslovodij in prokuristu, - odločanje o investicijah ali dezinvesticijah družbe, - imenovanje posebnega revizorja, - odločanje o pravici do vpogleda in informacij družbenikov, - odločanje o soglasju k sklenitvi posameznih pravnih poslov družbe, z zaznambo te prepovedi v sodnem registru, prvo toženki in njenim organom prepovedati na skupščinah upoštevati glasove drugega toženca iz imetništva v teh zadevah pod pretnjo denarne kazni. Začasno odredbo je predlagala skupaj s tožbo na opustitev uresničevanja pravic iz ničnih poslovnih deležev1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kakšen tožbeni zahtevek je podala tožeča stranka: - da sodišče ugotovi, da drugi toženec nima pravic iz imetništva poslovnih deležev v prvi toženki, - da je prva toženka dolžna opustiti vsakršno uresničevanje pravic iz imetništva poslovnih deležev drugega toženca in - da je prva toženka dolžna opustiti upoštevanje pravic drugega toženca (6. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve tožeča stranka ne izpodbija.

5. Osrednje trditve tožeče stranke v tožbi so se opirale sistematično protipravno izkoriščanje glasovalnih pravic oziroma njihovo zlorabo drugega toženca v prvi toženki. Dodatno je zatrjevala tudi ničnost pridobitev poslovnih deležev in registrskih vpisov, glede česar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 398/2018 z dne 10. 1. 2020 ugotovljeno, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 29. 2. 2016 nična, prav tako je ničen na tej podlagi vpis v sodni register, da je bila ničnost pogodbe o prodaji poslovnega deleža z dne 31. 7. 2019 z verjetnostjo ugotovljena v postopku zavarovanja z začasno odredbo I Pg 487/2019 z dne 12. 11. 2019 (6. točka obrazložitve sklepa). Tudi teh ugotovitev tožeča stranka ne zanika. V tožbi je še zatrjevala, da kolikor sodišče ne bi samo reševalo ničnosti pravnih poslov, s katerimi je drugi toženec pridobil poslovne deleže, kot predhodno vprašanje, naj zadevno pravdo prekine do pravnomočnosti odločitev v postopkih I Pg 398/2018 (že izdana sodba) in I Pg 487/2019, vendar naj sodišče ne glede na to nemudoma odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je nujno potrebna zaradi pojasnjenih razlogov (druga stran tožbe, listna št. 1 spisa). Torej je ugotavljanje ničnosti prenosov poslovnih deležev že predmet sodne presoje in če bo ta ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, bo to pomenilo, da drugi toženec ni veljavno postal družbenik prve toženke. Pomenilo bo, da drugi toženec nima pravic iz imetništva poslovnih deležev v prvi toženki, da je prva toženka dolžna opustiti vsakršno uresničevanje pravic iz imetništva poslovnih deležev drugega toženca in da je prva toženka dolžna opustiti upoštevanje pravic drugega toženca. Ravno takšen je tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi. Vendar tožeča stranka ni pojasnila zakaj ne bi mogla predlagati začasne odredbe, kolikor se opira na sklop dejstev v zvezi z ničnostjo prenosa poslovnih deležev, v še ne pravnomočno zaključenih pravdah.

6. Glede osrednjega sklopa dejstev za izdajo začasne odredbe, to je sistematičnega protipravnega izkoriščanja glasovalnih pravic oziroma njihove zlorabe drugega toženca v prvi toženki, tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je izkazala, da je tožba (v opravičilo predlagane začasne odredbe) potrebna, da je to edini način, da se preprečijo nadaljnja škodljiva ravnanja toženih strank, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno in mimo Ustave RS presodilo vprašanje sklepčnosti postavljenega zahtevka, da je utemeljilo na materialnopravnem zmotnem stališču, da obstaja numerus clausus možnih tožbenih zahtevkov in da postavljeni tožbeni zahtevek po materialnem pravu ne obstaja, da je sodišče preozko obravnavalo pravno naravo postavljenega dajatvenega zahtevka, da je imelo mimo materialnega in procesnega prava pred očmi zgolj tipični dajatveni zahtevek na izpolnitev terjatve, ne ostalih možnih dajatvenih zahtevkov, na storitev, dopustitev oziroma opustitev, da ni upoštevalo, da se ustavnopravno varovane kategorije sodno uveljavljajo s takšnimi dajatvenimi opustitvenimi oziroma prepovednimi zahtevki že na podlagi Ustave RS, da bi sodišče, če bi pravilno razumelo in uporabilo načela enakosti ustavnih pravic, materialnopravne pojme pravice in terjatve ter procesnopravni pojem zahtevka, ne bi storilo izvirnega greha in ne bi izdalo izpodbijanega zavrnilnega sklepa. Neutemeljeno tudi povzema teorijo v zvezi s tožbenimi zahtevki. Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža2, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka v pritožbi tudi ne navaja, da bi se dala pomanjkljivost v tožbenem zahtevku popraviti z materialnoprocesnim vodstvom sodišča. Zahtevek v tožbi je neodpravljivo nesklepčen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ (6. točka obrazložitve sklepa) in je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Ker tožeča stranka ni izpodbila zaključka sodišča prve stopnje v zvezi s prvim pogojem za izdajo začasne odredbe, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede ostalih pogojev.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Sodišče določi upniku tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo ter ga opozori na posledice iz prvega odstavka 278. člena tega zakona (drugi odstavek 277. člena ZIZ). Če upnik v določenem roku ne vloži tožbe, oziroma ne začne kakšnega drugega postopka za opravičilo začasne odredbe, če sodišču ne predloži dokazila iz drugega odstavka prejšnjega člena, ali če je čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel, sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja (prvi odstavek 278. člena ZIZ). 2 Slovenskemu pravu ustreza splošna prepoved zlorabe pravic, ki sloni na objektivnih merilih, v skladu s katerimi ima vsaka pravica svoj cilj in socialno funkcijo. Kdor od namena pravice odstopa, jo zlorablja in je za svoje ravnanje odgovoren. Zloraba pravice pomeni uveljavljanje ali izvrševanje neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. Zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva (Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-85/16, Up-398/2016).