Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugih delih v okviru svojega poklica orodjar z določenimi omejitvami ter pravico do nadomestila za invalidnost. Glede te pravice je pravilno odločilo, da bo o višini in izplačilu odločil toženec, saj o tem še ni bilo odločeno. Hkrati s tem bo toženec odločil tudi, ali gredo tožniku poleg glavnice zakonske zamudne obresti oziroma odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi (glede izpodbijanega dela IV. točke izreka sodbe – glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost in delno glede stroškov postopka – V. točka izreka), v preostalem se glede izplačevanja nadomestila za invalidnost skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2004 dalje, od vsakega pripadajočega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje, do plačila in glede presežka zahtevanih stroškov postopka, zavrne.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi glede določitve delovnega časa tožnika (v točki II. izreka izpodbijane sodbe in glede stroškov postopka IV. točke izreka), v preostalem pa glede točke I. in točke III. izreka izpodbijane sodbe, pritožba zavrne.

Sodba sodišča prve stopnje se ob upoštevanju delne ugoditve pritožbi tožeče in tožene stranke spremeni tako, da se glasi: „I. Odpravita se odločba toženca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 11. 8. 2006 in odločba Območne enote toženca v ... št. ... z dne 30. 11. 2005. II. Tožnik se razporedi v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 11. 6. 2004 dalje in se mu prizna pravica do psihofizično lažjega dela v okviru svojega poklica orodjar, brez samostojnega odločanja, brez samostojnega prilagajanja nepredvidljivemu delovnemu procesu in prevzemanju večje odgovornosti ter brez zahtevanega dela z ljudmi, s polnim delovnim časom ter od istega dne dalje pravica do nadomestila za invalidnost. III. O višini in izplačilu nadomestila za invalidnost je toženec dolžan odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna od 11. 6. 2004 dalje: invalidnost I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine skupaj s plačevanjem te dajatve, oziroma II. kategorija invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije, pravica do začasnega nadomestila, pravica do delne invalidske pokojnine in pravica do dela s skrajšanim delovnim časom skupaj s pripadajočimi zapadlimi dajatvami iz navedenih pravic.

V. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 1.567,61 EUR, v roku 8 dni, po izteku paricijskega roka pa plačati še zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne, do plačila.“ Tožena stranka je dolžna plačati tožniku pritožbene stroške v višini 221,04 EUR, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Ugodi se pritožbenemu zahtevku tožnika Š.A. tako, da se odpravita odločba toženca Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št.: ... z dne 11. 8. 2006 in odločba Območne enote toženca v ... št. ... z dne 30. 11. 2005. II. Ugotovi se, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 11. 6. 2004 dalje in se mu prizna pravica do psihofizično lažjega dela v okviru svojega poklica orodjar, brez samostojnega odločanja, brez samostojnega prilagajanja nepredvidljivemu delovnemu procesu in prevzemanju večje odgovornosti ter brez zahtevnega dela z ljudmi ter pravica do nadomestila za invalidnost. III. O višini in izplačilu nadomestila za invalidnost je toženec dolžan odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna invalidnost I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, ki jo je dolžan toženec tožniku za obdobje od 11. 6. 2004 do izdaje te sodbe izplačati v pripadajočih mesečnih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajoče invalidske pokojnine od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje, do plačila, v bodoče pa mu je dolžan mesečne pokojnine izplačevati najkasneje do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajoče invalidske pokojnine, od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, pod izvršbo oziroma podredno, da se tožniku od 11. 6. 2004 dalje prizna invalidnost II. kategorije, s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ki ga je dolžan toženec tožniku za obdobje od 11. 6. 2004 do zaključka poklicne rehabilitacije izplačati v pripadajočih mesečnih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajočega nadomestila za čas poklicne rehabilitacije od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila in pravico do začasnega nadomestila, ki ga je toženec dolžan izplačati tožniku za čas od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu, v pripadajočih mesečnih zneskih skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajočega začasnega nadomestila od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila ter pravico do delne invalidske pokojnine, v času dela s skrajšanim delovnim časom od polnega delovnega časa dalje, ki jih je toženec dolžan tožniku izplačati v pripadajočih mesečnih zneskih skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska pripadajočega nadomestila za invalidnost in od vsakega mesečnega zneska pripadajoče delne invalidske pokojnine od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, pod izvršbo in pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in s pravico do delne invalidske pokojnine in nadomestila za invalidnost, ki jih je toženec dolžan tožniku izplačati oziroma izplačevati od 11. 6. 2004 dalje v pripadajočih mesečnih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega pripadajočega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu, za tekoči mesec dalje do plačila, pod izvršbo.

V. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove stroške tega postopka v višini 1.608,58 EUR v roku 8 dni, po izteku izpolnitvenega roka pa plačati še zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne do plačila.“ Zoper sodbo se pritožuje tako tožnik kakor toženka. Tožnik sodbo izpodbija glede dela točke IV. izreka in sicer v delu, ko je v točki IV. izreka zavrnjen zahtevek tožnika na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ki jo je tožena stranka dolžna tožniku izplačati oziroma izplačevati od 11. 6. 2004 dalje v pripadajočih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega pripadajočega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila in glede točke V., torej glede stroškovnega dela izreka sodbe. Sodbo, v izpodbijanem delu izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijan del izreka sodbe spremeni tako, da tudi v točki IV ugodi zahtevku tožeče stranke na priznanju pravice do nadomestila za invalidnost od 11. 6. 2004 dalje, ki jo je toženka dolžna tožniku izplačevati od 11. 6. 2004 dalje v pripadajočih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega pripadajočega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila. Točko V. izreka pa naj pritožbeno sodišče spremeni tako, da toženki naloži dolžnost, da tožniku povrne vse po njem že doslej priglašene stroške in ne le 1.608,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 8 dni dalje do plačila, toženki naj naloži tudi priglašene pritožbene stroške. Pritožnik meni, da je sodba v delu točke IV izreka obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopkovnih določil, saj je podano nasprotje v izreku sodbe. Medtem ko sodišče v točki II. izreka sodbe tožniku priznava pravico do nadomestila za invalidnost od 11. 6. 2004 dalje, mu v točki IV izreka sodbe to pravico zavrne. Takšen izrek sodbe je skregan sam s sabo. Gre tudi za napačno uporabo materialnega prava, ko sodišče v nasprotju z določbo 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) zavrne zahtevek na to, da je toženka poleg glavnic nadomestila za invalidnost dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti. Po mnenju pritožbe je toženka v nedopustni dolžniški zamudi in tožniku povzroča škodo z nepriznanjem in neizplačilom denarne dajatve nadomestila za invalidnost, zakon pa za to škodo priznava odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in je nezakonito, da je tudi ta del zahtevka sodišče zavrnilo. Glede stroškov pritožbe pritožnik meni, da je ravnalo sodišče nezakonito, ko za sestavo pritožbo zoper prvostopnjo odločbo toženke z dne 12. 12. 2005 ni priznalo tožniku nobenih stroškov, moralo bi pa priznati 250 točk, saj je toženka s tem, ko je izdala nezakonito prvostopnjo odločbo zakrivila stroške, ki so tožniku nastali za potrebno vložitev pritožbe zoper prvostopnjo odločbo. Sodišče je za sestavo tožbe priznalo le 300 točk, moralo pa bi vseh 600 točk in sicer za nedenarni zahtevek 300 točk in enako za dajatveni zahtevek. Sodišče bi moralo priznati tudi stroške za sestavo nadzorstvene pritožbe z dne 19. 11. 2007, 750 točk in za sestavo rokovnega predloga 900 točk, saj gre za potrebne stroške, ko je sodstvo v tej zadevi postopek zavlačevalo in je ta trajal že doslej več kot 5 let. Za sestavo pripravljalne vloge za dne 18. 4. 2008 bi moralo priznati sodišče 450 točk oziroma 225 točk, enako bi moralo sodišče za pripravljalno vlogo z dne 26. 8. 2008 priznati 450 točk in ne le 225 točk. Sodišče ni priznalo tožniku stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 18. 9. 2008 v višini 450 točk, prav tako ne za pripravljalno vlogo z dne 15. 10. 2008 v višini 450 točk in enako za pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2008 in za vlogo z dne 14. 11. 2008. Prav tako so bile potrebne tudi pripravljalne vloge tožnika z dne 17. 11. 2008, 4. 12. 2008, 9. 1. 2009 in z dne 19. 1. 2009, saj so vse vloge bile potrebne in bi za posamično vlogo moralo sodišče priznati priglašenih 450 točk oziroma vsaj 225 točk, če je izhajalo le iz 300 priznanih točk za tožbo. Sodišče bi moralo za narok dne 19. 3. 2008 priznati 600 točk in ne le 300 točk, prav tako stroške 50 točk za substitucijsko poročilo. Tožniku bi bilo potrebno priznati za narok dne 24. 2. 2009, 300 točk in ne le 150 točk, prav tako tudi kilometrino pooblaščencu za pristop na obravnavo na relaciji Ž. – Ljubljana in nazaj v priglašeni višini 46,86 EUR. Priznati bi mu sodišče moralo tudi stroške za sestavo pritožbe z dne 14. 4. 2009 v priglašeni višini 750 točk in stroške za sestavo odgovora na pritožbo toženke v višini 750 točk. Na vse tako navedene stroške bi moralo sodišče priznati tudi priglašene materialne stroške in sicer 2 % do vsote 1000 priglašenih točk nagrade ter 1 % od priglašenih točk nad 1000 točk ter pripadajoči 20 % DDV. Sodišče bi moralo po tarifni številki 6002 priznati tudi 20 EUR materialnih stroškov.

Toženka izpodbija sodbo v delu I. in II. točka izreka (glede datuma priznanja invalidnosti, izostanka opredelitve delovnega časa ter glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost) v zvezi z III. točko izreka in zoper V. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi toženke zoper izpodbijani del sodbe ugodi in navedeno sodbo spremeni tako, da: - se v II. točki izreka črta besedna zveza: „ter pravica do nadomestila za invalidnost“; - III. točki izreka pa doda pojem odločanja o pravici, tako, da III. točka izreka glasi: „o pravici, višini in izplačilu nadomestila za invalidnost je toženec dolžan odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo“; - se datum II. točki izreka glasi 16. 5. 2005 in ne 11. 6. 2004; - se v II. točki izreka doda opredelitev zmožnosti za delo s polnim delovnim časom; - da se v I. točki izreka besedna zveza „ugodi se“ nadomesti z besedno zvezo „delno se ugodi“; - se obveznost povrnitev stroškov v V točki izreka sodbe zniža na 804,29 EUR.

Meni, da je v II. točki izreka sodbe izostala opredelitev v zvezi z ugotovljenim dejstvom in sicer, da je tožnik zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, kar izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja oziroma iz mnenja sodnih izvedencev, kot je to razvidno iz zbranega procesnega gradiva. Gre za spor polne jurisdikcije in je sodišče dolžno odločiti o pravici glede na 81. člen Zakona o delovnim in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Napačna je tudi odločitev sodišča glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, saj sodišče pri tem ni ugotavljalo izpolnjevanja pogoja po prijavi na ZRSZ v ustreznem roku iz 97. člena ZPIZ-1, kar je pogoj za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Relevanten je čas na datum priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, upoštevaje rok 30 dni. Sodišče je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede izpolnjenosti tega pogoja. V kolikor pa je priznalo pravico v nasprotju z določilom 97. člena ZPIZ-1, pa je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba predlaga spremembo III. točke izreka sodbe v smeri naložitve odločitve o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost, toženki. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, kaj je podlaga za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in se tako takšna odločitev ne da preizkusiti, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede datuma nastanka invalidnosti je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar je toženka navedla že tekom postopka, saj je sprejemljiv datum nastanka zmanjšanja delovne zmožnosti dne 16. 5. 2005, ker je takrat specialist medicine dela ugotovil, da je tožnik nezmožen za delo in da je psihiatrično zdravljenje tedaj zaključeno. Glede stroškov postopka meni, da je tožnik uspel le delno in sicer v polovici tožbenega zahtevka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke v katerem predlaga, da sodišče njeno pritožbo zavrne, saj je bila vložena šele 20. 12. 2011, po poteku pritožbenega roka. V kolikor pritožbe toženke pritožbeno sodišče ne bi zavrglo, jo je potrebno zavrniti kot neutemeljeno. Meni, da je 1. odstavek obrazložene pritožbe povsem nerazumljiv, saj citira kot odločbi, ki sta odpravljeni povsem drugi odločbi, tudi datum izdaje teh odločb je drugačen. Toženka omenja tožnico in ne tožnika, poleg tega navaja, da naj bi sodišče priznalo skrajšani delovni čas 4 ure dnevno ter mu priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Očitno ne gre za tožnikovo zadevo, temveč za pritožbo zoper neko tretjo osebo. Neutemeljeno je prizadevanje toženke za spremembo točke I izreka, saj sta odločbi toženke v celoti potrebni odprave, pritožba toženke v tem delu niti ni sposobna obravnavanja. Neutemeljen je tudi očitek, da bi iz izreka sodbe izpadlo oziroma bilo črtano priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in bi se to prepustilo toženki. Gre za spor polne jurisdikcije. Sodišče je tudi pravilno navedlo datum invalidnosti, to je 11. 6. 2004 in ne šele 16. 5. 2005. Glede stroškov postopka meni, da bi moralo sodišče tožniku priznati višje stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa prišlo do napačne uporabe materialnega prava glede določitve delovnega časa tožnika v II. točki izreka izpodbijane sodbe in deloma glede stroškov postopka, v delu IV. točke izreka pa kakor pravilno opozarja pritožba tožnika, je bila zavrnjena pravica do nadomestila za invalidnost, ki pa je bila pred tem v II. točki izreka tožniku priznana. Navedene kršitve je bilo moč v skladu s 358. členom ZPP odpraviti in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti, kakor to izhaja iz izreka te sodbe.

K pritožbi tožeče stranke Tožnik sodbo izpodbija glede dela točke IV izreka in sicer v delu, ko je v točki IV izreka zavrnjen zahtevek tožnika na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ki jo je tožena stranka dolžna tožniku izplačati oziroma izplačevati od 11. 6. 2004 dalje v pripadajočih zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega pripadajočega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila pod izvršbo in glede točke V, torej glede stroškovnega dela izreka sodbe. Glede dela točke IV izreka, ko je v točki IV izreka zavrnjen zahtevek tožnika na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, je navedena zavrnitev po mnenju pritožbenega sodišča posledica tega, da je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika iz II. točke zahtevka z dne 9. 1. 2009, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek v tej točki, kjer je tožnik zahteval najprej razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico invalidske pokojnine oziroma razporeditev v II. kategorijo invalidnosti s pravicami, ki iz te kategorije izhajajo (od pravice do poklicne rehabilitacije do pravice do začasnega nadomestila, pravico do nadomestila za invalidnost, do delne invalidskega pokojnine itd.), sodišče prve stopnje je tožniku priznalo invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugih delih v okviru svojega poklica orodjar z določenimi omejitvami ter pravico do nadomestila za invalidnost in je tako tudi del podrednega zahtevka tožnika zavrnilo. Iz II. točke izreka in iz obrazložitve sodbe pa nedvoumno in jasno izhaja, da je sodišče tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, to izhaja tudi iz III. točke izreka, kjer je toženki naložilo, da o višini in izplačilu nadomestila za invalidnost odloči v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo. Navedeno napako je pritožbeno sodišče saniralo in spremenilo IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Nima pa prav pritožba, da je sodišče napačno ravnalo glede samega izplačila nadomestila za invalidnost, saj glede tega še ni bilo odločeno in je to obveznost toženke, ki bo s posebno odločbo odločila o višini in izplačilu nadomestila za invalidnost. Takrat bo toženka dolžna odločiti tudi o tem ali tožniku gredo poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti oziroma odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti.

Glede stroškov postopka pritožbeno sodišče meni, da je sodišče v izpodbijanem stroškovnem sklepu sodbe napačno uporabilo materialno pravo glede priznanja določenih stroškov in sicer Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo stroške predsodnega postopka. V skladu s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) je pravilo, da gredo stroški postopka, ki se je začel na zahtevo stranke, v njeno breme. V osnovi je sodišče pravilno določilo vrednost spora, ko je štelo, da je potrebno spor točkovati s 300 točkami (tarifna številka 15, 1 B, 3. alineja). Glede stroškov za pisanje nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga pritožbeno sodišče meni, da je tožniku potrebno priznati po 100 točk za posamično vlogo po tarifni številki XXII/2 in ne kot zahteva pritožnik 750 oziroma 900 točk po tarifni številki 15/5. Navedena tarifna številka zajema izredna pravna sredstva in odgovor nanj. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo 100 točk za vlogo z dne 18. 4. 2008, saj gre v bistvu za kratko obvestilo sodišču (šest vrstic) s katerim ta v prilogi pošilja potrdilo Zavoda za zaposlovanje o vpisu tožnika v evidenco brezposelnih oseb. V pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2008 tožnik le ponovi že povedana stališča. Sodišče je tožniku za pripravljalno vlogo z dne 15. 10. 2008 pravilno priznalo 225 točk in ne 0 točk, kakor to navaja pritožnik. Vloga z dne 24. 10. 2008 je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča nepotrebna, saj gre za kratko pisanje (ena polovica strani) v kateri tožnik povzema navedbe toženke in ponovno ponovi svoja stališča. Enako velja za vloge tožnika z dne 14. 11. 2008, 17. 11. 2008, 4. 12. 2008 in z dne 19. 1. 2009. V vseh teh zelo kratkih vlogah (od pet vrstic do ene tretjine strani) tožnik le ponavlja, kar je pred tem že navedel. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati 225 točk za vlogo z dne 9. 1. 2009, v kateri se je tožnik izjasnil glede dopolnitve izvedenskega mnenja in svoj tožbeni zahtevek modificiral. Tožnik je upravičen tudi do priznanja 50 točk za substitucijsko poročilo z glavnega naroka z dne 19. 3. 2008. Protispisne pa so pritožbene navedbe, da sodišče ni priznalo tožniku kilometrine za pristop na obravnavo dne 24. 2. 2009 in 26. 10. 2011, saj je sodišče obe kilometrini priznalo v skupni višini 48,81 EUR in navedeni znesek posebej obrazložilo. Pritožniku je potrebno priznati za vloženo pritožbo z dne 14. 4. 2009, 375 točk. Z odgovorom na pritožbo tožene stranke pa pritožnik k rešitvi zadeve ni pripomogel. Pritožniku je tako potrebno k že priznanimi 1400 točkam priznati še dodatnih 850 točk, tako da mu gre do ponovljenega postopka skupaj 2250 točk, 2 % za materialne stroške do 1000 točk in 1 % za materialne stroške nad 1000 točk, kar znaša (20 + 12,50 točk) 32,50 točk in 456,50 točk iz naslova 20 % DDV-ja. Skupaj tako znašajo stroški 2739 točk oziroma 1.259,94 EUR in 634,50 EUR za ponovljeni postopek (tarifna številka 3100; 3102; 3300), 20 % DDV na te stroške in 48,81 EUR za kilometrino ter 20 EUR materialnih stroškov po tarifni številki 6002, skupaj 2.090,15 EUR. Ta znesek bi bila dolžna povrniti toženka tožniku, v kolikor bi ta v pravdi v celoti uspel. Pritožbeno sodišče meni, da tožnik v pravdi ni uspel v celoti, temveč le deloma, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju.

K pritožbi tožene stranke Držijo navedbe toženke v pritožbi, da tožnik ni v celoti uspel s svojim tožbenih zahtevkom, kar je razvidno tudi iz točke IV izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka tožnika zavrnilo. Toženka tudi pravilno opozarja, da je v II. točki izreka sodbe izostala opredelitev v zvezi z ugotovljenim dejstvom in sicer, da je tožnik zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, kar izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja oziroma iz mnenja sodnih izvedencev. V tem obsegu je potrebno pritožbi toženke pritrditi in je pritožbeno sodišče sledilo pritožbeni navedbi toženke in II. točko izreka sodbe glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno spremenilo. Napačno pa je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče priznanje pravice do nadomestila za invalidnost prepustiti toženi stranki, saj zato ni nobenih razlogov. Kakor pravilno navaja toženka v pritožbi, gre v socialnem sporu za tako imenovani spor polne jurisdikcije in je sodišče dolžno odločiti o pravici glede na 81. člen ZDSS-1. Pri tem je potrebno razlikovati med priznanjem same pravice in med izplačevanjem nadomestila za invalidnost. Glede same odmere nadomestila za invalidnost in izplačevanja tega nadomestila bo toženka upoštevala, pri odmeri in izplačevanju, pogoje, kakor jih določa med drugim tako 94., kakor 97. in 158. ter 161. člen ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje. Pri tem se v skladu s 158. členom ZPIZ-1 denarna nadomestila med drugim tudi nadomestilo za invalidnost zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. 160. člen ZPIZ-1 ureja izplačevanje nadomestil za invalidnost brezposelnim zavarovancem, 161. člen izplačevanje nadomestila za invalidnost v primerih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 94. člena tega zakona, 162. člen tega zakona pa določa, da se tudi nadomestilo za invalidnost v primeru iz 3. odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena tega zakona izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Sodišče prve stopnje je glede navedene pravice v obrazložitvi podalo sicer skopo obrazložitev, vendar v takšni meri, da je izrek možno preizkusiti. Pri tem je tudi v celoti sledilo izvedeniškem mnenju, tudi kar se tiče datuma nastanka invalidnosti. Datum 11. 6. 2004 je tisti datum, ki je tudi po oceni izvedenskega organa pravilno določen, kajti tega dne je bila diagnosticirana simptomatika duševne motnje, po tem datumu, kljub ambulantnemu in hospitalnemu zdravljenju se ta motnja nikoli ni več izboljšala in navedeno je v svojem spričevalu z dne 16. 5. 2005 specialist medicine dela le povzel. Sodišče prve stopnje je glede navedenega datuma imelo zadostno oporo v izvedeniškem mnenju, ki je podrobno opredelilo datum nastanka invalidnosti in ga ustrezno obrazložilo.

Prav ima toženka glede tega, da tožnik v tožbi ni v celoti uspel. Kakor je razvidno iz zavrnilnega dela sodbe je tožnik poleg odprave odločb tožene stranke zahteval tudi razporeditev v I. kategorijo invalidnosti, v II. kategorijo invalidnosti, oziroma na podlagi teh kategorij invalidnosti različne pravice, ki naj bi mu šle. Od vsega zahtevanega mu je sodišče priznalo le del. Stroški postopka se odmerijo v skladu z uspehom v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o tem, da tožnik ni uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča je uspeh tožnika v pravdi 75 %, saj je uspel glede odprave odločb toženke, razporeditve v III. kategorijo invalidnosti, priznanja pravice do lažjega dela v okviru svojega poklica ter glede pravice do nadomestila za invalidnost, ne pa glede ostalega (zavrnilni del izpodbijane sodbe).

Upoštevajoč uspeh v pravdi (75 %) je toženka dolžna tožniku povrniti 1.567,76 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke deloma ugodilo in upoštevajoč 5. alineo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kakor je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbi v skladu z 535. členom ZPP zavrnilo, odločilo pa je tudi o pritožbenih stroških (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožniku je za pritožbene stroške priznalo po tarifni številki 3102, 225,60 EUR in po tarifni številki 6002, 20 EUR, upoštevajoč 20 % DDV, skupaj 294,72 EUR. Tožnik je v pritožbi deloma uspel in sicer je pritožbeni uspeh 75 %, kar pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti 221,04 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče šteje, da tožnik z odgovorom na pritožbo toženke ni doprinesel k rešitvi zadeve in mu navedenih stroškov ni priznalo.