Jedro

V zemljiškoknjižnem postopku se glede na načelo formalnosti ne presoja materialnopravne pravilnosti predhodnih vpisov; v konkretnem primeru na podlagi česa je bil opravljen vpis lastništva pritožnika. Pritožbene navedbe, da predmetne nepremičnine niso last dolžnika, temveč njegova last, za zemljiškoknjižno zadevo niso upoštevne. Lahko pa pritožnik s temi navedbami, če so utemeljene, uspe z ugovorom tretjega v izvršilnem postopku (64. člen ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pri nepremičninah parc. št. 290/4, 300/3 in 315/2, vl. št. 434, k.o. H. se dovoli izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S sklepom Dn. št. 6476/2005 z dne 23.1.2006 je sodišče po uradni dolžnosti pri parc. št. 290/4, 300/3 in 315/2, vl. št. 434, k.o. H., last FS do celote in pri parc. št. 290/2 in 290/3, vl. št. 41, k.o. H., last FS do 1/4 celote, opravilo zaznambo sklepa o izvršbi upnika P. in vknjižbo hipoteke v korist upnika v znesku glavnice v višini 808.934,39 SIT spp in izvršilnih stroškov spp. Po ugovoru zastopnikov FS je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom ugovoru delno ugodila in sklep zemljiškoknjižne referentke razveljavila v delu, ki se nanaša na nepremičnino vl. št. 41 k.o. H. (točka 1 sklepa), v točki 2 izreka sklepa pa odločila, da v preostalem ostane zemljiškoknjižni sklep Dn št. 6476/2005 z dne 23.1.2006 v veljavi.

FS je podal vlogo, ki jo je šteti kot pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižne sodnice. Meni, da s sklepom ni bilo odločeno o vseh spornih vprašanjih. V ugovoru, s katerim je izpodbijal sklep zemljiškoknjižne referentke, je izrecno navedel, da ga izpodbija v celoti, torej tudi glede nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 434 k.o. H., prvostopno sodišče pa se do njegovega ugovora v tem delu ni izjasnilo. Tudi če je štelo, da se njegov ugovor nanaša samo na nepremičnine, vpisane v vl. št. 41 k.o. H., bi moralo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in v zemljiški knjigi preveriti, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, oziroma če zanj ne obstaja kakšna ovira. Glede na to, da pravna podlaga, na kateri je pridobil lastninsko pravico na nepremičninah vl. št. 434 k.o. H., izhaja iz leta 1969, dolžnik pa je mlajši, obstajajo ovire za vpis, kot je bil dovoljen z izpodbijanim sklepom. Sodišče je torej dovolilo vpis na nepremičnine last tretje osebe. Sodišče v sklepu tudi ni odločilo o priglašenih stroških. Zato uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče po ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep razveljavi v 2. točki izreka in mu prizna stroške ugovora in pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ima v zemljiškoknjižnem postopku oseba, proti kateri se predlaga vpis oziroma v breme katere se vpis opravi po uradni dolžnosti, status nasprotnega udeleženca (3. točka 132. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) in ne tretjega, kot meni pritožnik.

Temeljno načelo zemljiškoknjižnega postopka je načelo formalnosti. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). To pomeni, da ne sme preverjati materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne, ki so določeni v 148. členu ZZK-1. V skladu s 1. odstavkom 86. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče na podlagi obvestila izvršilnega sodišča, ki mu je priložen sklep o izvršbi, po uradni dolžnosti odloči o zaznambi sklepa, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičninah. Hkrati po uradni dolžnosti dovoli vknjižbo hipoteke v korist upnika, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi (88. člen ZZK-1). V obravnavanem primeru je zemljiškoknjižno sodišče postopalo skladno z načelom formalnosti: na podlagi obvestila izvršilnega sodišča, da je dovolilo izvršbo na nepremičnino, kateremu je bil priložen sklep o izvršbi, je po uradni dolžnosti opravilo ustrezne vpisa. Za vsak sklep o izvršbi na nepremičnino namreč velja, da ga sodišče zaznamuje v zemljiški knjigi (1. odstavek 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

V sklepu o izvršbi je oseba, v breme katere je zaznamba dovoljena, navedena s podatki, s katerimi se vpiše v zemljiško knjigo. Vpis je po stanju zemljiške knjige dovoljen, saj je lastnik v sklepu o izvršbi navedene nepremičnine dolžnik. Po stanju zemljiške knjige pa tudi ne obstajajo druge ovire za vpis. Zato je odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, da vzdrži v veljavi zemljiškoknjižni sklep glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 434 k.o. H., pravilna. Zemljiškoknjižno sodišče je torej v nasprotju z mnenjem pritožbe odločilo o celotnem ugovoru oziroma spornem vpisu, glede nepremičnine, vpisane pri vl. št. 434 k.o. H., v točki 2 izpodbijanega sklepa.

V zemljiškoknjižnem postopku se torej glede na načelo formalnosti ne presoja materialnopravne pravilnosti predhodnih vpisov; v konkretnem primeru na podlagi česa je bil opravljen vpis lastništva pritožnika. Pritožbene navedbe, da predmetne nepremičnine niso last dolžnika, temveč njegova last, za zemljiškoknjižno zadevo niso upoštevne. Lahko pa pritožnik s temi navedbami, če so utemeljene, uspe z ugovorom tretjega v izvršilnem postopku (64. člen ZIZ).

V skladu z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1 se glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Ta pa v 1. odstavku 35. člena določa, da udeleženci postopka nosijo vsak svoje stroške, zato pritožnik sam nosi tako stroške, ki jih je imel z ugovorom, kot pritožbene stroške.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo ter potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodnice ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa in vpis zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.