Jedro

Vsi trije tožniki so vložili tožbo zoper 13 tožencev, ki so solastniki sporne parcele. ker so tožniki in toženci formalni in navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, se po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega dela tožbenega zahtevka, ki v razmerju do posameznega tožnika odpade na posameznega toženca, in ne po seštevku njihovih vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeče stranke same nosijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki vsak do 1/3 zemljiškoknjižni lastniki parcele 812/3, k.o. ....

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagajo tožniki revizijo, v kateri izpodbijajo ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o neizpolnjenosti pogojev za priposestvovanje.

4. Toženci na revizijo niso odgovorili.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da revizija ni bila dopuščena in da so tožniki vložili neposredno revizijo. To izhaja iz poimenovanja vloge in iz njene vsebine. Tožniki izpodbijajo zanje neugodno pravnomočno odločitev sodišč nižjih stopenj o zavrnitvi njihovega tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, pridobljene s priposestvovanjem. Kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe navedejo 192.243,00 EUR.

7. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Če tega zneska ne presega, presega pa 2.000,00 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

8. Vsi trije tožniki so vložili tožbo zoper 13 tožencev, ki so solastniki sporne parcele. Ker so tožniki in toženci formalni in navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, se po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega dela tožbenega zahtevka, ki v razmerju do posameznega tožnika odpade na posameznega toženca, in ne po seštevku njihovih vrednosti.1

9. Tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na parceli št. 812/3, k. o. ... v obsegu različnih idealnih deležev tožencev (1/54, 3/54, 1/27, 1/81 oziroma 1/108) tako, da bi po izvedbi zemljiškoknjižnega vpisa postali solastniki, vsak do 1/3. Med trinajstimi toženci ima enajsti največji solastniški delež na sporni nepremičnini, in sicer do 9/54. Vsak tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na tretjini tega solastniškega deleža, torej na 3/54 sporne nepremičnine, kar znaša 5,5 odstotka celotne nepremičnine. Glede na vrednost spora, kot so jo tožniki označili v tožbi, znaša vrednost spora v zvezi s tretjino solastniškega deleža enajstega toženca 10.573,37 EUR, kar pa ne dosega praga za vložitev revizije. Enako velja glede spora v zvezi s solastniškimi deleži ostalih tožencev, ki so še manjši. 10. Nedovoljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člena ZPP).

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožniki z revizijo niso uspeli, zato po načelu uspeha sami nosijo svoje stroške revizijskega postopka.

1 Drugačne razlage ne narekujeta niti določbi prvega odstavka 41. člena in petega odstavka 367. člena ZPP, ki se nanašata na objektivno in ne na subjektivno kumulacijo zahtevkov, primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 166/2010 z dne 30. 6. 2011, II Ips 25/2010 z dne 20. 9. 2012, ter II Ips 3124/2015 z dne 20. 4. 2017.