Jedro

Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženec vrne v zapuščinsko premoženje po pokojnem S. K. darilo, ki ga je prejel z izročilno pogodbo z dne 22. 1. 1991, in sicer v obsegu 4/15 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 171 k.o. ... Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec kot doplačilo nujnega dednega deleža plača 1.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper to sodbo vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi niso jasno navedeni in so v določeni meri med seboj v nasprotju. Ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni prerekal toženčeve trditve o izpolnjevanju obveznosti in bremen, ki jih je prevzel z izročilno pogodbo. Tožnik je v svojem zaslišanju namreč jasno povedal, da toženec bremen ni izpolnjeval v dogovorjenem obsegu. Razlogi sodišča so tudi v medsebojnem nasprotju, saj sodišče ugotavlja, da tožnik navedene okoliščine ne prereka, a hkrati ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da toženec ni v celoti izpolnjeval prevzetih obveznosti. Čeprav je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca, ki je ocenil vrednost vseh prevzetih bremen, to še ne pomeni, da je toženec z izročilno pogodbo prevzeta bremena dejansko izpolnjeval. Sodišče druge stopnje se o tej kršitvi ni izreklo. Zmotno je pravno naziranje, da je treba izročilno pogodbo obravnavati kot odplačno pogodbo, pri čemer naj bi bile dajatve toženca večje kot vrednost izročenega premoženja. Revident se sklicuje na (zanj nedvoumno) določilo

550. člena Obligacijskega zakonika , ki določa, da če se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Enako določa tudi 110. člen Zakona o dedovanju. Nižji sodišči sta ravnali v nasprotju z obema zakonskima določbama, zaradi česar je obema očitati napačno uporabo materialnega prava. Sodišče bi moralo z izročenim premoženjem ravnati kot z darilom.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo z nepravilno uporabo procesnega pravila o vezanosti sodišča na trditveno gradivo strank, saj naj bi napačno ugotovilo, da tožnik ni prerekal toženčeve trditve o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. S takim načinom tožnik dejansko uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 7. in 212. členom ZPP. Če se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Ker se tožnik v pritožbenem postopku na obstoj (v reviziji opisne) procesne kršitve ni skliceval, navedeno revizijsko izvajanje ni dopustno. V kolikor pa tožnik v reviziji izpostavlja svoje nestrinjanje z ugotovitvijo, da je toženec pogodbene obveznosti izpolnjeval (tj. da je tožnik izpovedal, da toženec ni v celoti izpolnjeval prevzetih obveznosti, ter da po izvedencu opravljena ocena vrednosti prevzetih bremen še ne pomeni, da je toženec z izročilno pogodbo prevzeta bremena dejansko izpolnjeval) s tem izpodbija dokazno oceno in posledično dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar po tretjem odstavku 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni več dopustno.

7. Z izročilno pogodbo z dne 22. 1. 1991 je oče pravdnih strank S. K. kot izročitelj tožencu kot prevzemniku izročil 14/15 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 171 k.o. ..., toženec pa se je očetu zavezal nuditi dajatve in storitve – služnostno pravico stanovanja, za primer starosti, bolezni in onemoglosti pa še vso potrebno nego, postrežbo ter zdravila in zdravniško pomoč, vključno s pripravo hrane po odredbi zdravnika, sicer pa je izročevalcu pripadala hrana pri skupni mizi in odprtem kruhu (4. člen pogodbe). Taka pogodba ima naziv izročilna pogodba in ima tudi elemente izročilne pogodbe, kot jo Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976, v nadaljevanju ZD) opredeljuje v 106. členu, saj gre med pogodbenikoma za ozko sorodstveno razmerje, premoženje pa je prešlo na toženca že za časa izročevalčevega življenja. Stališče revizije, da je treba tako pogodbo nujno obravnavati po določilih o izročilni pogodbi, je zmotno.

8. Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so namreč odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči: ali je izročitelj hotel podariti svoje premoženje in vnaprej urediti dednopravna razmerja izročitelja in njegovih dedičev, ali pa si je želel zagotoviti dosmrtno preživljanje, pravico do stanovanja, hrane, pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje. Pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, zato ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. člena ZD in naslednjih.

9. Ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za ugotovitev, da je bila sklenjena izročilna pogodba v skladu z določbami dednega prava. V postopku se je namreč izkazalo, da je izročilna pogodba kljub naslovu vsebovala odplačne elemente: izročevalec (oče) si je v zameno za izročeno premoženje izgovoril pravico do stanovanja in hrane, za primer starosti, bolezni in onemoglosti pa še vso potrebno nego, postrežbo ter zdravila in zdravniško pomoč, vključno s pripravo hrane po odredbi zdravnika. Pogodbeni namen ob sklepanju pogodbe torej ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe. Ker pogodba ni neodplačna, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevkov povsem pravilna.

10. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.