Jedro

Obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, in je bilo tudi podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, in samimi temi listinami. Zato ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, in jo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov pri toženi stranki, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarna zahtevke tožnika. Odločitve disciplinskih organov je razveljavilo le v delu, ki se nanašajo na očitano kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno kot kršitev ali zloraba organizacijskega oziroma internega predpisa in povzročitev moralne in materialne škode družbi. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni opravil, niti začel delati na nalogi priprave načrta za projekt zagona proizvodnje v družbi Iskra Data. S tem je storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti iz prve točke 33. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (Pravilnik): neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Po presoji sodišča pa tožnik z istim ravnanjem ni storil tudi druge očitane kršitve, temveč predstavlja taka kvalifikacija njegovega ravnanja le ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Tožena staranka je te okoliščine pravilno ugotovila, ni pa bistveno, da jih je napačno opredelila.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremenilo disciplinske odločitve glede izrečenega disciplinskega ukrepa tako, da je tožniku izreklo disciplinski ukrep denarne kazni. Na podlagi take odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka v disciplinskih odločbah kvalifikatornih okoliščin ni ugotovila, okoliščine, ki jih je v teh odločbah štela kot kvalifikatorne (prejemanje plače in uporaba službenega avtomobila), pa ne pomenijo kvalifikatornih okoliščin v smislu 89. člena ZDR (1990).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka ugotovila kvalifikatorne okoliščine, le napačno jih je formulirala. Višje sodišče je zato ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju določbo 89. člena ZDR (1990) zmotno uporabilo.

Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb in tem, kar vsebujejo listine in zapisniki o izpovedbah v postopku. V posledici tožnikove opustitve dolžnega ravnanja so nastale škodne posledice, ki jih je tožena stranka ugotovila že v postopku disciplinskega obravnavanja in jih je kot take pravilno zaznalo tudi prvo stopnjo sodišče. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitve, da je disciplinski postopek potekal pravilno in zakonito, da uvedba in vodenje postopka nista zastarala ter da je tožnik očitano kršitev delovnih obveznosti storil. Edini razlog za spremembo disciplinskih odločitev je bila presoja pritožbenega sodišča, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je v Pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke opredeljena kot hujša kršitev, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja ob pogojih, določenih z zakonom (1. točka 33. člena v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena Pravilnika).

Pravilno je sicer stališče pritožbenega sodišča, da ugotavljanje posebnih (kvalifikatornih) okoliščin po 89. členu ZDR (1990) sodi med ugotavljanje dejanskega stanja. To pomeni, da morajo obstoj takih okoliščin zatrjevati in ugotavljati že disciplinski organi pri delodajalcu, saj je le v takem primeru zakonit izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v tistih primerih, ko tak ukrep ni predpisan kot obvezen. Sodišče samo teh okoliščin ne more ugotavljati, presoja le zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa.

Toda pritožbeno sodišče utemeljuje svojo odločitev na dejanskih okoliščinah, ki so v nasprotju tako z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kot tudi z listinami v spisu. Zato je podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je sprejelo povsem jasno dokazno oceno (stran 5 in 6 obrazložitve prvostopne sodbe): tožena stranka je ugotovila kvalifikatorne okoliščine in jih tudi navedla in obrazložila v disciplinskih odločbah. Taka dokazna ocena temelji na obrazložitvi prvo in drugo stopne disciplinske odločbe. V prvostopni disciplinski odločbi (priloga A2) so na strani 4 navedene in obrazložene okoliščine o materialni in moralni škodi, ki jo je tožnik povzročil s svojo kršitvijo oziroma opustitvijo. Odločba disciplinskega organa druge stopnje je tako odločitev potrdila, dodatno pa (priloga A4, stran 3) še navede, da je bil zaradi neizpolnitve naložene naloge "v še večji meri ogrožen obstoj celotne družbe". Sodišče druge stopnje ne pojasni, zakaj prejemanja plače za delo, ki ni bilo opravljeno, ne more predstavljati škode za delodajalca. Okoliščine, da je tožnik uporabljal službeni avtomobil, pa tožena stranka sploh ni štela kot kvalifikatorno okoliščino, ampak je (na strani 3 prvostopne disciplinske odločbe) navedena le kot nesporno dejstvo, da je tožnik (tudi) v času, ko bi moral opraviti naloženo nalogo, prejemal plačo in uporabljal službeni avtomobil. Obstaja tako nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, in je bilo tudi podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, in samimi temi listinami. Zato ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, in jo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče bo moralo upoštevati dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in dejansko vsebino disciplinskih odločb, ter nato ponovno odločiti o pritožbi tožnika.