Jedro

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 227.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 19.10.1995 dalje do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 86.881,00 SIT v 15-dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti navedeni sodbi se je pritožila toženka sama ter v pritožbi ni navedla pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da v izpodbijani sodbi ni bilo upoštevano, da je tožeča stranka v pričanju na glavni obravnavi dne 27.2.1997 povedala, da je prodala tudi zavarovalne police vredne 1.000,00 DEM ter da polic ni izročila. To pomeni, da se mora od zahtevanih 2.700,00 DEM odšteti 1.000,00 DEM. Dalje toženka poudarja, da priči M.K. in V.O. nista pričala po resnici. Tožeča stranka je imela ves čas, ko je opravljala gostinsko dejavnost, v spornem lokalu neprijavljen igralni avtomat - pikado. To pomeni, da je poslovala nekorektno do države ter ni odvajala davkov. Po dogovoru med tožečo stranko in toženko bi morala toženka plačati 2.700,00 DEM v 30-dneh. Tega pa ni storila, ker ji tožeča stranka ni vrnila pikada v lokal in tudi zavarovalnih polic ni prinesla s seboj, ko je prišla po denar. Tožnica takrat tudi ni hotela podpisati natipkanega seznama prodanega oziroma kupljenega inventarja, ki ga je po dogovoru s tožečo stranko pripravila toženka na dan prevzema inventarja. V dokaz, da je bil v ceno 5.700 DEM zajet tudi pikado in zavarovalne police, toženka še navaja, da je bila pri nakupu ostalega inventarja zelo zavedena, saj ga je meseca julija 1996 lahko prodala le za 1.500,00 DEM, kolikor je znašala njegova realna vrednost. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da smiselno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ter zlasti izpovedi tožnice, ki jo je zaslišalo na glavni obravnavni dne 27.2.1997, v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo, da je bila izročitev zavarovalnih polic vezana na plačilo celotne kupnine. Tožnica je namreč med drugim izrecno izpovedala, da je toženi stranki obljubila izročitev zavarovalnih polic potem, ko bo ona v celoti poravnala kupnino za inventar. Glede na tožničino izpoved, in ko sta obe pravdni stranki zapisnik o glavni obravnavni dne 27.2.1997 podpisali brez kakršnihkoli pripomb, pa je protispisna toženkina pritožbena trditev, da naj bi tožnica na glavni obravnavni povedala, da je toženki prodala tudi zavarovalne police vredne 1.000,00 DEM. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki jih tožena stranka znova uveljavlja v pritožbi. Pri tem je utemeljeno poudarilo, da v pogodbeno dogovorjeni ceni ni bil zajet igralni avtomat, ter da tudi ni sprejemljiva trditev toženke, da naj bi bila v pogodbeno dogovorjeni ceni upoštevana vrednost polic v višini 1.000,00 DEM, na kar se toženka znova sklicuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede neskladij o odločilnih dejstvih, o katerih sta izpovedali pravdni stranki, zaslišani na glavni obravnavi, utemeljeno verjelo temu, kar je izpovedala tožnica. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Ob dejanskem stanju kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa tožena stranka v pritožbi ne predlaga kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.