Jedro

Čeprav je tožnik fizično napadel toženca, ki je imel v roki kozarec piva, in se je toženec instinktivno branil tako, da je zamahnil s kozarcem proti tožniku in ga zadel v glavo, gre za prekoračen silobran.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 240.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od 6.9.1999 dalje do plačila v 15-tih dneh. Kar tožnik zahteva več, se zavrne. Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 50.400,00 SIT, v 15-tih dneh." V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem toda izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo plačilo zneska 400.000,00 SIT, ki ga je dolžan z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila plačati tožeči stranki. Višji tožbeni zahtevek (razlika do 2,930.000,00 SIT) je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške tega pravdnega postopka. S sklepom, ki pa ni predmet pritožbe pa je zavrnilo tožnikov predlog naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Zoper to sodbo se je iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne oz. zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Sodbo izpodbija v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožniku pravdne stroške, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da priča J. G. ni le delno potrdil izpoved toženca, ampak jo je potrdil v celoti, saj je izpovedal, da je tožnik napadel toženca, ko pa mu je ta odvračal je skočil nanj, ga prijel za ovratnik iz izvlekel iz lokala ter zamahnil proti njemu ob tem pa kričal, da ga bo ubil. Torej ne drži fikcija sodišča, da sta k pretepu prispevala oba enako. Tožnik nosi veliko večji delež krivde za incident in prav tako je izključno on začel s pretepom in fizičnim nasiljem. Nadalje pritožba očita sodišču, da je preveč posplošeno ocenilo, da je šlo za prekoračitev silobrana. Toženec namreč ni segel po nobeni stvari v lokalu z namenom, da udari tožnika, ki ga je napadel, ampak je držal kozarec v roki in pil pijačo ob šanku in skupaj s kozarcem v roki ga je tožnik izrinil iz lokala. V obrambi je toženec ob tem, ko se je skušal izmakniti udarcem tožnika, le enkrat nagonsko sunil s kozarcem proti napadalčevi glavi. Toženec je na ta način od sebe odvrnil istočasen protipraven napad in je ravnal v silobranu. Pri tem pa je treba intenziteto napada in obrambe ocenjevati za vsak primer posebej in ne pavšalno in ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, ki pravi, da je bil napadalec golorok, toženec pa je bil "oborožen" s kozarcem. S strani toženca ni šlo za napad s kozarcem, kot zmotno ocenjuje sodišče prve stonje, ampak je toženec imel kozarec v roki zato, ker je iz njega pil. Sicer pa je treba presojati, da je roka 100 kilogramskega človeka dokaj nevarno sredstvo, ki lahko pusti poškodovancu trajne posledice. Pritožba je delno utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pri takem stanju je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi toženca in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je pri oceni deljene odgovornosti za nastalo škodo pripisalo tožniku 70 %, tožencu pa le 30 % odgovornosti. Ne gre namreč prezreti okoliščine, ki jo sicer ugotavlja sodišče prve stopnje in ki jo tudi pritožba poudarja, da je bil tožnik tisti, ki je začel izzivati, da je tožnik tisti, ki je toženca napadel, ga prijel za ovratnik in izvlekel iz lokala ter končno tudi zamahnil proti njemu in kričal, da ga bo ubil, kot je to izpovedal priča J. G.. Pritožba pravi, da tožnik nosi veliko večji delež krivde za incident in tudi pritožbeno sodišče meni, da je temu res tako. Pritožba, ki izpodbija sodbo v celoti in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, pa istočasno priznava, da je tudi toženec delno kriv za incindent. Sodišče prve stopnje je ocenilo ravnanje toženca kot prekoračen silobran in tudi pritožbeno sodišče meni, da gre za obrambo, ki je bila neizogibno potrebna, da bi toženec odvrnil od sebe istočasen protipraven napad. Pri tem seveda ne gre prezreti, da je toženec držal kozarec v roki, ko ga je začel tožnik vleči iz lokala in da sta se torej pred lokalom srečala napadalen tožnik in toženec, ki se je branil. Toženec pravzaprav tožniku ni mogel pobegniti, saj ga je ta držal za ovratnik, v roki pa je imel kozarec. Ko ga je tožnik skušal udariti, se je toženec instiktivno branil in tožniku povzročil škodo. Ob takih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženec res prekoračil mejo silobrana, vendar ne za toliko kot meni sodišče prve stopnje, ampak le za 30 % in v tem obsegu je tudi dolžan povrniti tožniku nastalo škodo. Pritožbeno sodišče pri tem posebej poudarja, da je kozarec nevarna stvar in da je bil tožnik res golih rok vendar pa je situacija bila v toliko specifična, da je tožnik izvlekel iz lokala toženca s kozarcem v roki in sta nato pred lokalom fizično obračunavala. Toženec se je torej branl v situaciji v kakršno ga je potegnil tožnik in tu je iskati večji delež krivde v smislu 192. oz. 205. čl. ZOR. Tožena stranka, ki same višine odškodnine ni grajala, je torej uspela prevaliti breme odškodnine na tožnika v višini 70 % in toženec je tako dolžan nositi le 30 % prisojene odškodnine. V skladu s tem je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških postopka na prvi stopnji v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške tega pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ta stroškovni izrek spremenilo pač v skladu z uspehom pravdnih strank. Tožnik, ki se ni pritožil se je s tem strinjal, da trpi sam svoje stroške tega postopka, toženec pa, ki se je pritožil tudi zoper stroškovno odločitev, pa ima pravico do povrnitve stroškov v skladu s svojim uspehom v pravdi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da gre tožencu 70 % pravdnih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 72.000,00 SIT. 70 % tega zneska je 50.400,00 SIT in ta znesek je dolžan povrniti tožnik tožencu.