Jedro

Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti je omejeno samo na preizkus tistih kršitev (materialnega oziroma procesnega) zakona, na katere se (določno in obrazloženo) sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenega I. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega I. B. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katero mu je izreklo kazen tri leta zapora. Sodišče je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja, oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila zagovornice po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke, delno pa tudi pritožbi obsojenčeve zagovornice, tako, da je izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji in stroških postopka spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve iz tretje alineje 29. člena Ustave. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo glede na naravo kršitve spremeni, ali pa v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe in da je obsojenčevo dejanje pravilno pravno kvalificiralo. Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Ob uveljavljanju kršitve obsojenčeve pravice do obrambe zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi sodišče moralo zaslišati obsojenčevo lečečo psihiatrinjo dr. B. B. ter pridobiti izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije. Slednji bi ocenil obsojenčeve psihopatogene lastnosti in reakcije ter možnost zavedanja in obvladovanja svojih dejanj glede njegove gensko pogojene osebnostne motnje, vzgojne zanemarjenosti ter odvisnosti od alkohola in pomirjeval. Z zaslišanjem obsojenčeve psihiatrinje bi se sodišče podrobneje seznanilo s postopki obsojenčevega zdravljenja, njegovim sodelovanjem pri zdravljenju, reakcijami in učinki na zdravila, neposrednimi opažanji psihiatrinje, kar vse bi lahko vplivalo na izvedenca psihiatrične stroke.

6. Vrhovno sodišče v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

7. V zvezi s predlaganim zaslišanjem obsojenčeve psihiatrinje Vrhovno sodišče sprejema kot logično stališče nižjih sodišč, da je izvedenec psihiatrične stroke ob izdelavi svojega mnenja upošteval tudi tisto obsojenčevo zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala pri obsojenčevi lečeči psihiatrinji. Vložnica ostaja na ravni trditve, da bi predlagani dokaz lahko vplival na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ne pojasni pa, v kateri smeri bi izpovedba psihiatrinje vplivala na to mnenje. Vložnica ni izkazala verjetnosti, da bi s predlaganim dokazom uspela, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Glede na odgovor izvedenca psihiatrične stroke dr. S. Z., da izvedenec klinične psihologije ne bi mogel odkriti kaj bistveno drugačnega, ter ob odsotnosti konkretizacije vložnice, kaj bi obramba z izvedbo predlaganega dokaza dokazala, Vrhovno sodišče zaključuje, da vložnica ni izkazala ne materialnopravne relevantnosti prelaganega dokaza ne verjetnosti, da bi z njim uspela. Kolikor vložnica zatrjuje, da bi z izvedbo predlaganih dokazov obramba dokazala, da obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil prišteven, pa se spušča v presojo dejstev nižjih sodišč. Slednji sta ugotovili, da je bila obsojenčeva prištevnost v času storitve kaznivega dejanja zmanjšana, vendar ne bistveno. S prikazovanjem, da je bil obsojenec neprišteven oziroma da ocena sodišča o obsojenčevi prištevnosti ni pravilna, vložnica uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana.

8. Zagovornica vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot posledico neizvedbe zgoraj navedenih dokaznih predlogov v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo. Izpodbijana pravnomočna sodba po njenem stališču nima zadostnih razlogov o obsojenčevem motivu in namenu ter zadostnih in utemeljenih razlogov o obsojenčevem direktnem naklepu in zavesti o prepovedani posledici. Vložnica tudi meni, da sodba drugostopenjskega sodišča nima zadostnih razlogov o zvišanju kazni s treh na pet let zapora ob dejstvu, da je dejanje ostalo zgolj pri poskusu, da oškodovanec ni imel posebnih zapletov v zvezi z zdravljenjem, da je obsojenec nekaznovan in da je bil v stanju zmanjšane prištevnosti. Z navajanjem, da izpodbijani sodbi nimata zadostnih razlogov o obsojenčevem motivu in direktnem naklepu, kaže na nestrinjanje vložnice z razlogi nižjih sodišč, s čimer vložnica podaja lastno oceno dokazov, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Storilčev motiv ne predstavlja odločilnega dejstva, zato ga sodišče ni dolžno (še) posebej obrazložiti.

9. Vložnica še meni, da je sodišče kaznivo dejanje nepravilno pravno opredelilo in s tem kršilo kazenski zakon. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pomanjkanja razlogov o motivu in direktnem naklepu niso bili ugotovljeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Ob predpostavki obsojenčeve prištevnosti bi bila glede na nastale posledice po stališču vložnice pravilna pravna opredelitev obsojenčevega ravnanja kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1. Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti je omejeno samo na preizkus tistih kršitev (materialnega oziroma procesnega) zakona, na katere se (določno in obrazloženo) sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnica zgolj na splošni ravni zatrjuje, da je bil kršen kazenski zakon s tem, ko naj bi sodišče obsojenčevo ravnanje nepravilno pravno opredelilo, ter da gre za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1, zato Vrhovno sodišče tega očitka ni moglo presoditi. Kolikor vložnica izhaja iz lastne dokazne ocene, da so obsojenčevi motiv, namen in direktni naklep pomanjkljivo obrazloženi, pa s tem ponovno uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ter bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ob upoštevanju podatkov prvostopenjske sodbe o obsojenčevem premoženjskem stanju in izrečeni kazni zapora petih let je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98. a člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.