Jedro

Prvostopno sodišče ni sledilo prvi sodbi pritožbenega sodišča in ni na podlagi dokumentacije, ki je v spisih, presojalo pravilnosti in zakonitosti obračunane carine, s tem je odločilo v nasprotju s podatki spisov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije z dne 25.9.2000, in zadevo vrnilo zdaj pristojnemu Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeni zavrnila pritožbi tožeče stranke in AA, zoper odločbo Carinarnice M. z dne 9.4.1999, s katero je ta organ carinskemu deklarantu AA naknadno obračunal carinski dolg v znesku 48.123,00 SIT iz naslova carine za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo Carinske izpostave J.s.M. (ECL) z dne 2.7.1998. Prvostopno sodišče je uvodoma ugotovilo, da je pravna stališča v zvezi z ugotavljanjem carinske vrednosti blaga v smislu določbe 20. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu, št. I Up 86/2002-2 z dne 13.2.2003, s katerim je razveljavilo sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. U 434/2000-14 z dne 9.11.2001. Nadalje je ugotovilo da iz odločbe tožene stranke in upravnih spisov ni mogoče ugotoviti podatka o količini uvoženega piva, ki je relevanten glede na metodo izračuna vračljivosti embalaže in da zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Kot utemeljen je zavrnilo tudi ugovor tožeče stranke glede možnosti sodelovanja v postopku. O svojih ugotovitvah bi namreč moral carinski organ pred izdajo odločbe seznaniti stranko, da bi se ta o ugotovitvah lahko izjasnila v smislu določb 8., 142. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Ker takšno sodelovanje tožeči stranki ni bilo omogočeno, je to bistvena kršitev določb postopka v smislu 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS. Kot neutemeljen pa je zavrnilo tožbeni ugovor, ki se nanaša na obračun carinskih dajatev v zvezi z licenčnino in manipulativnimi stroški, ki so v zvezi z blagom in embalažo nastali pri tujem prodajalcu in jih je ta zaračunal tožeči stranki. Vsi navedeni stroški se namreč glede na določbo 20. člena CZ vštevajo v carinsko osnovo. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je bila prvostopna odločba izdana izven zakonsko določenega desetdnevnega roka iz 1. odstavka 154. člena CZ. Ta rok namreč ni prekluzivni rok in njegova prekoračitev ne pomeni izgube pravice organa do izdaje odločbe o naknadni odmeri carinskega dolga, temveč gre za inštrukcijski rok, katerega zamuda je strankam v postopku dala možnost, da uveljavljajo inštitut molka upravnega organa. Prvostopno sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi, ker je že na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta ni bilo popolno ugotovljeno, kar naj se ugotovi v ponovnem postopku.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pojasnjuje, da je bila razlika v postopkih, ki so zoper isto tožečo stranko, tekli pred Carinskim uradom C., na katerega se nanaša sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1098/2002 z dne 13.2.2003, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, ter postopki, ki so tekli v zadevah, ki jih je vodil Carinski urad M., kar je tudi ta postopek. Carinski urad M. je namreč vodil ugotovitveni postopek in ugotavljal dejansko stanje pred izdajo prvostopenjske odločbe drugače kot Carinski urad C. V obravnavanem primeru sta namreč inšpektorja odseka za preiskovalne zadeve, Enota v M., dne 15.10.1998 in 21.10.1998 opravila kontrolo v poslovnih prostorih tožeče stranke ob prisotnosti nekdanjega direktorja BBH, CC in DD. Ugotovitve te inšpekcijske kontrole so v zapisniku z dne 18.1.1999, ki je bil dne 19.1.1999 vročen tudi tožeči stranki. V zapisniku sta inšpektorja navedla tudi podatke glede števila obratov embalaže (za steklenice - sedemindvajsetkrat, za zaboje petindvajsetkrat), do katerih sta prišla s pomočjo podatkov, katere je ob kontroli posredovala sama tožeča stranka. Tožeča stranka je zoper zapisnik podala pripombe 26.1.1999, in sicer povsem pavšalen ugovor, s katerim ni z ničemer konkretno izpodbijala zapisniških ugotovitev glede števila obratov embalaže, ki jih bo carinski organ upošteval pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga. Tožeča stranka je bila torej seznanjena glede števila obratov embalaže, pa jih ni izpodbijala kot spornih. Iste ugotovitve ponavlja carinski organ tudi v dopolnilnem zapisniku z dne 28.1.1999, ki je bil dne 29.1.1999 vročen tožeči stranki. Ti zapisniki se nahajajo v zadevi, ki jo je prvostopno sodišče vodilo pod št. U 449/2000. Tožeča stranka je imela možnost sodelovanja v postopku in zato očitek, da sta bili kršeni določbi 142. in 143. člena ZUP/86, ni utemeljen. Nikjer v nobenem od prej navedenih zapisnikov se carinski organ ne sklicuje na ugotovitve iz zapisnika z dne 8.1.1999. Carinarnica je v carinsko vrednost deklariranega blaga prištela tudi stroške embalaže, torej blaga, ki ga je bila dolžna po pogodbi o prodaji blaga in polnjenju zagotoviti tožeča stranka, in ki je z izvozom iz carinskega območja izgubilo status domačega blaga, ter je v smislu določb 4. člena CZ postalo carinsko blago. Glede na določbe 2. točke 1. odstavka 20. člena CZ, 16. člena CZ in 18. člena Pravilnika o carinski vrednosti blaga (Uradni list RS, št. 56/95, 93/96, v nadaljevanju Pravilnik), se v carinski vrednosti upoštevajo sorazmerno porazdeljeni stroški te embalaže samo na zahtevo deklaranta, pa še to je možno zahtevati samo v postopku carinjenega blaga. V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja carinske deklaracije po uradni dolžnosti, kar pomeni, da deklarant nima pravic in možnosti, ki jih ima sicer v postopku carinjenja blaga. Zato v tem postopku carinarnici ne bi bilo treba ugotavljati po uradni dolžnosti sorazmerno porazdeljenih stroškov posebne embalaže na podlagi podatkov tožeče stranke, temveč bi bilo treba v carinsko vrednost deklariranega blaga "pivo iz slada, v steklenicah" prišteti celotni strošek posebne embalaže, ne pa samo v višini, kot je to storila carinarnica, s čimer je sprejela odločitev v korist tožeče stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru protispisna odločitev prvostopnega sodišča, da količin uvoženega piva na podlagi podatkov spisa ni mogoče preizkusiti. Iz sodnih spisov zadeve je namreč mogoče ugotoviti, da se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo v zadevi, ki jo je prvostopno sodišče vodilo pod opr. št. U 434/2000, sklicevala na del skupne dokumentacije, ki je priloga v spisu tožene stranke, (sedaj je to zadeva U 270/2004 oziroma I Up 214/2005). V tej skupni dokumentaciji pa so med drugim tudi zapisnik z dne 18.1.1999, in dopolnilni zapisnik z dne 28.1.1999, ter preglednica izračuna carinskih dajatev za čas od 19.6.1998 do 11.12.1998, iz katere je med drugim razviden tudi izračun razlike carinske dajatve za pošiljko embaliranega piva po ECL z dne 2.7.1998, ki je sporna v tem primeru.

Prvostopno sodišče je protispisno ugotovilo tudi sodelovanje tožeče stranke v postopku naknadnega carinjenja. Iz prej omenjene skupne dokumentacije je razvidno, da sta bila oba zapisnika posredovana tožeči stranki, da je na prvega podala pripombe, na katere je v drugem zapisniku organ odgovoril. Iz navedenega torej izhaja, da je tožeča stranka v postopku pred izdajo prvostopne odločbe v obravnavanem primeru sodelovala in je imela možnost izjasniti se o vseh ugotovitvah carinskega organa v postopku. Zato po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso bile kršene njene pravice do sodelovanja v postopku, kot zmotno meni prvostopno sodišče, ko navaja, da so bile kršene določbe 8., 142. in 143. člena ZUP/86. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s spisno dokumentacijo, je bistveno kršilo pravila postopka po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 324. člena Zakona o pravdnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. V novem postopku naj upoštevaje sklep prvostopnega sodišča, opr. št. I Up 86/2002-2 z dne 13.2.2003, na podlagi skupne dokumentacije ugotovi pravilnost naknadno obračunanega carinskega dolga v obravnavanem primeru.