Jedro

Iz trditev tožeče stranke (ki jim toženec konkretno ni ugovarjal) smiselno izhaja, da je toženec na podlagi napačnih obračunov neupravičeno prejel denarni znesek, ki ga je zavodu morala vrniti tožeča stranka.

Tožeča stranka je s svojimi trditvami dovolj določno opredelila, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje, za katero toženec odgovarja. Kako natančno je bila tožeča stranka dolžna ta del specificirati, pa je bilo odvisno od tega, kako ji je je toženec ugovarjal. Vsebina in obseg trditvene podlage tožeče stranke sta namreč odvisna tudi od trditev nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 889/2015 z dne 26.3.2015 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenem zahtevku po tožbi ugodilo in razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99260/2011 z dne 12. 7. 2011 v veljavi za glavnico v višini 11.900,00 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice in izvršilne stroške v znesku 207,66 EUR (I. točka izreka). Zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče delno ugodilo in tožencu (po nasprotni tožbi) naložilo, da tožeči stranki (po nasprotni tožbi) plača 17.025,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2012 dalje (II. točka izreka)(1). V presežku je zahtevek po nasprotni tožbi (za zahtevane zakonske zamudne obresti) zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

3. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma izpostavlja, da je stališče sodišča v izpodbijani sodbi (da je tožeča stranka dokazala, da je bila oškodovana) v nasprotju s stališčem (istega) sodnika v razveljavljeni sodbi III P 1118/2012. Nadalje navaja, da iz sodbe ni jasno razvidno, ali temelji odločitev sodišča na odškodninski odgovornosti toženca (kakršna je bila tudi trditvena podlaga tožeče stranke) ali pa temelji na neupravičeni obogatitvi (za kar ni bilo trditvene podlage). Sodišču nadalje očita, da je kršilo razpravno načelo. Tožeča stranka ni zatrjevala svoje škode, razen v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni v višini 1.500,00 EUR. Tožeča stranka je navedla, da je morala ZZZS vrniti 16.425,29 EUR oziroma, da so bila naslednja plačila tožeči stranki s strani zavoda za toliko manjša. Ni pa tožeča stranka trdila, da je zavodu vrnjenih 16.425,29 EUR izplačala tožencu. Na to dejstvo bi sicer bilo mogoče sklepati iz izpovedbe zastopnikov tožeče stranke, ki pa kot dokaz ne moreta nadomestiti trditvene podlage. Sodišče, ki je to dejstvo vključilo v dejansko podlago sodbe, je kršilo razpravno načelo. Sicer pa iz navedb tožeče stranke izhaja, da je morala zavodu vrniti 15.525,29 EUR in ne 16.425,29 EUR (gre za bistveno kršitev določb postopka). Sodišče je kršilo določbe postopka tudi s tem, ko je brez trditvene podlage ugotovilo, da toženec kljub opozorilom ni obračunaval storitev na način, kot ga predpisuje ZZZS. Tožeča stranka bi morala konkretno navesti, katere storitve pri katerih pacientih naj bi bile neupravičeno obračunane in v kakšni višini. Šele tedaj bi toženec trditvam tožeče stranke lahko argumentirano ugovarjal in predlagal ustrezne dokaze. Zgolj trditev, da je ZZZS pri pregledu poslovanja tožeče stranke ugotovil napačne obračune storitev in da določenih opravljenih storitev ni priznal, še ne pomeni zadostne trditvene podlage za odškodninsko odgovornost toženca ali za njegovo neupravičeno obogatitev. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka zavodu plačala 15.525,29 EUR domnevno preveč zaračunanih storitev in pogodbeno kazen, še ne dokazuje tega, da je toženec obračunal preveliko število točk ali ravnal nestrokovno in tudi ne tega, da so bile storitve obračunane v previsokih zneskih. Sodišče ni vezano na dejstva, ki jih je ZZZS ugotovil pri svojem nadzoru. Tožeča stranka je zavodu prostovoljno (ne da bi bilo o tem odločeno v sodnem postopku) vrnila navedeni znesek in plačala pogodbeno kazen, na kar toženec ni imel nobenega vpliva. Toženec o tem sploh ni bil obveščen, da bi lahko argumentirano zavrnil zahtevek ZZZS. Nobenega dokaza ni, da so domnevno napačno obračunane storitve rezultat obračuna, ki ga je opravil toženec. To velja še toliko bolj, ker so se domnevno napačni obračuni pojavljali tudi po tem, ko je sodelovanje pravdnih strank prenehalo. Iz nasprotne tožbe izhaja, da je tožeča stranka izstavila popravek poročila št. 01-2010 v višini 724,90 EUR in št. 02-2010 v višini 1.180,86 EUR ter plačala pogodbeno kazen v znesku 500,00 EUR v času po 31. 5. 2010, torej v času, ko toženec za tožečo stranko ni več opravljal storitev. Ker tožeča stranka v trditveno podlago ni uvedla konkretnih obračunov, na podlagi katerih je morala vrniti ZZZS preplačilo in plačati pogodbeno kazen, je glede zgoraj navedenih zneskov dejansko stanje tudi iz tega razloga zmotno ugotovljeno. Toženec je v odgovoru na tožbo postavil jasno trditev, da je delo opravil strokovno, kaj več pa zaradi pavšalne trditvene podlage tožeče stranke ni mogel in ni bil dolžan trditi. Toženec je tudi ugovarjal zastaranje tožbenega zahtevka v višini 966,75 EUR, o čemer sodba nima razlogov.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravdni stranki sta 12. 1. 2007 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero se je toženec zavezal, da bo za tožečo stranko izvajal medicinske storitve in opravljal strokovni medicinski nadzor, tožeča stranka pa se je zavezala, da mu bo za opravljene storitve plačala. Tožeča stranka z nasprotno tožbo zahteva povračilo škode, ki jo je s svojim nestrokovnim delom povzročil toženec. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in zahtevku tožeče stranke ugodilo, je pravilna. Sodišče prve stopnje je v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo očitanih niti drugih relevantnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu in da je sodišče prve stopnje mimo trditev ugotavljalo dejstva, ni utemeljen. Tožeča stranka je navedla, da je toženec napačno (v nasprotju s pogoji financiranja ZZZS) obračunal zdravstvene storitve, ki so bile financirane s strani ZZZS, zaradi česar je bila oškodovana v višini 17.025,29 EUR. ZZZS je pri letnih nadzorih (leta 2008, 2009 in 2010) ugotovil napake pri obračunu zdravstvenih storitev v skupnem znesku 15.525,29 EUR. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je ZZZS tožeči stranki v nadaljevanju poslovanja zmanjšal sredstva za 15.525,29 EUR, tožeča stranka pa je morala plačati tudi pogodbeno kazen v višini 1.500,00 EUR. Toženec je prejel vsa plačila po pogodbi, med drugim je v skladu s prvo točko 6. člena pogodbe prejel tudi vse, kar je tožena stranka prejela od ZZZS iz naslova izvajanja koncesijske pogodbe. Tožeča stranka je navedla še, da je toženec s pisno izjavo z dne 7. 6. 2007 prevzel strokovno in materialno odgovornost za rezultate opravljenih storitev, zlasti če kombinacije storitev in njihovi obračuni ne bi bili v skladu s pogoji financiranja ZZZS.

8. Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera – te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretiziracijo prvotnih trditev, obenem pa na njih praviloma tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne(2). Tožeča stranka je s svojimi (zgoraj povzetimi) trditvami dovolj določno opredelila, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje, za katero toženec odgovarja. Kako natančno je bila tožeča stranka dolžna ta del specificirati, pa je bilo odvisno od tega, kako ji je je toženec ugovarjal. Vsebina in obseg trditvene podlage tožeče stranke sta namreč odvisna tudi od trditev nasprotne stranke. Če ta določenega dejstva izrecno in konkretno ne prereka, ga tožeči stranki ni potrebno dodatno pojasnjevati. V obravnavnem primeru toženec ni konkretno ugovarjal trditvam tožeče stranke o tem, da je ZZZS pri pregledu poslovanja tožeče stranke v spornem obdobju ugotovil napačne obračune zdravstvenih storitev (za znesek 15.525,29 EUR) in da je do teh nepravilnosti dejansko tudi prišlo. Toženec je zgolj pavšalno navajal, da je delo opravljal strokovno, da domnevne napake pri obračunavanju storitev niso v vzročni zvezi z njegovim delom in da ni kriv za tožeči stranki nastalo škodo. Konkretno je navedel le, da sam ni bil zadolžen za nadzor in izdajo obračunov, kar pa je bilo ovrženo že z izjavo z dne 7. 6. 2007, s katero je toženec prevzel strokovno in materialno odgovornost za pravilnost obračunov (obstoj katere med strankama ni sporen), pa tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Za ugotovitev tega dejstva (da je bil toženec v spornem obdobju pri tožeči stranki odgovoren za obračunavanje zdravstvenih storitev) pa ni bilo potrebe, da tožeča stranka konkretizira natančno, katere storitve so bile napačno izračunane in v kakšni višini.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bila zaradi ravnanja toženca oškodovana. Tožeča stranka je navedla, da je toženec v spornem obdobju prejel vsa plačila po pogodbi, torej tudi vse, kar je sama na podlagi izdelanih obračunov mesečno prejela od ZZZS (1. točka 6. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju). Iz trditev tožeče stranke nadalje izhaja, da se je nadzor zavoda opravljal naknadno za preteklo leto in da je zavod zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju storitev (ki so posledica ravnanja toženca) tožeči stranki v nadaljevanju poslovanja odtegnil sredstva v višini 15.525,29 EUR, tožeča stranka pa je morala plačati tudi pogodbeno kazen v višini 1.500,00 EUR. Tožeča stranka je bila torej za znesek 17.025,29 EUR oškodovana. Iz trditev tožeče stranke (ki jim toženec konkretno ni ugovarjal) torej smiselno izhaja, da je toženec na podlagi napačnih obračunov neupravičeno prejel znesek 15.525,29 EUR, ki ga je zavodu morala vrniti tožeča stranka.

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe res navedlo tudi, da je tožeča stranka zavodu morala vrniti 16.425,29 EUR (pravilni znesek je 15.525,29 EUR), pri čemer gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je seštevek posameznih zneskov, ki jih je tožeča stranka morala vrniti zavodu 15.525,29 EUR (točka 16 obrazložitve sodbe), za ta znesek pa je bilo tožbenemu zahtevku tudi ugodeno (upoštevaje še odškodnino iz naslova plačila pogodbene kazni v višini 1.500,00 EUR).

11. Tožeča stranka je torej v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca ponudila zadostno trditveno podlago. Po oceni sodišča prve stopnje (ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče) je tožeča stranka svoje trditve tudi dokazala. Sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni oprlo zgolj na ugotovitve ZZZS, temveč je opravilo celovito oceno vseh izvedenih dokazov. Dokazna ocena je metodološko pravilna (8. člen ZPP) in je tudi vsebinsko povsem prepričljiva. Trditve tožeče stranke sta potrdila zaslišana zastopnika tožeče stranke, izkazane pa so tudi z listinami v spisu. Pritožbeni očitek, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, torej ni utemeljen. Pritožbene navedbe, da segajo ugotovljene nepravilnosti v čas po 31. 5. 2010, so pritožbena novota, ki ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja glede navedb, da tožeča stranka ne bi smela nekritično slediti ugotovitvam zavoda, da bi morale biti nepravilnosti ugotovljene v sodnem postopku in da bi moral biti toženec z ugotovitvami zavoda seznanjen.

12. Toženec je v postopku na prvi stopnji ugovarjal, da je zahtevek tožeče stranke v višini 966,75 EUR zastaral. Toženec pri tem ni navedel nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče njegov ugovor zastaranja vsebinsko obravnavati. Sodišče prve stopnje zato ni storilo bistvene kršitve določb postopka, če se v sodbi do takšnega nesklepčnega ugovora ni posebej opredelilo.

13. Ker je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen že na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (kar iz razlogov izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja), pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je postavljen zahtevek utemeljen tudi na podlagi neupravičene obogatitve. Če je sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo drugačno (pravilno) stališče kot v sodbi III P 1118/2012 z dne 12. 9. 2013, ki je bila razveljavljena (zaradi napačne uporabe materialnega prava), to na pravilnost in zakonitost konkretne odločitve nima nobenega vpliva.

14. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ker je predmet pritožbe zgolj odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tožečo stranko po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka, toženca po nasprotni tožbi pa toženec.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 273/2010.