Jedro

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Pravilno je opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 784,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2024 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, ter začasni zastopnici odvetnici toženca priznalo nagrado in stroške za zastopanje v višini 298,66 EUR, ki se izplačajo iz sredstev založenega predujma za začasnega zastopnika. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, sodno takso pa je dolžan plačati tožnik.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma zadevo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Napačna je odločitev sodišča, ki je v postopku bistveno kršilo določbe 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, nepravilno uporabilo materialne predpise ter zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo iz razloga zastaranja ter svojo odločitev oprlo na 347. člen Obligacijskega zakonika. Tekom postopka je tožnik dokazal, da je podlaga za tožbeni zahtevek dogovor o poplačilu dolga, vendar se sodišče glede tega ni izjasnilo oziroma ni obrazložilo, zakaj stališče tožnika ni pravilno. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena OZ. Sodišče je zmotno in nepravilno uporabilo materialni predpis, saj je zaključilo, da gre v danem primeru za občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok in prezrlo dejstvo, da je tožnik vložil tožbo na podlagi neizpolnjenega dogovora o poravnavi dolga. S podpisom dogovora sta stranki novelirali dejansko stanje spora tako, da v tem primeru velja splošni petletni zastaralni rok. Ker je nenazadnje toženec januarja 2020 plačal del dolga, je s tem podano tudi pretrgano zastaranje. Tožba je bila vložena 11. 6. 2024, tako da še ni potekel petletni zastaralni rok. Sodišče bi moralo upoštevati 370. člen OZ.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih je tožnik pavšalno zatrjeval.

5.Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v 6., 7. in 8. točki v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Prav tako ne gre za pavšalno zatrjevano kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za (tehnično) napako, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije je razvidno, da je tožnik z odločbo 9. 8. 2018 tožencu priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje treh mesecev od 18. 7. 2018 do 17. 10. 2018 v višini 890,74 EUR. Zaradi izpolnjenosti zakonskega dejanskega stanu iz 64. člena ZUTD, je tožnik z odločbo dne 9. 10. 2018 odločil, da tožencu od 23. 7. 2018 dalje pravica miruje in se mu dajatev ne izplačuje. Odločba je postala pravnomočna. Toženec se je na tožnikov zahtevek po vračilu preveč izplačanega denarnega nadomestila z dne 23. 10. 2018 odzval in sklenil dogovor o poravnavi dolga. Predmet poravnave je bil znesek v tej višini, katerega se je toženec zavezal poravnati v šestih zaporednih mesečnih obrokih. Zapadlost prvega obroka v višini 149,55 EUR je bila določena na 20. 11. 2018, ostalih obrokov v višini 149,54 EUR pa do vsakega 20. dne v mesecu. Kot datum zapadlosti zadnjega obroka je bil določen 20. 4. 2019. Iz finančne kartice s stanjem na dan 6. 11. 2019, je razvidno, da je toženec poravnal zgolj prvi obrok v višini 113,25 EUR in da dolguje še 784,00 EUR.

7.Po prvem odstavku 140. člena ZUTD ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo preneha ali miruje. Določilo 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZUTD določa, da pravica do denarnega nadomestila zavarovancu miruje, če je v priporu ali na prestajanju zaporne kazni, zaradi katerega do šest mesecev ne more biti na razpolago zavodu.

8.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da določilo 142. člena ZUTD določa, da lahko izvajalec ukrepov ali dolžnik skleneta dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejetega denarnega nadomestila, pri čemer se lahko obročno vračanje dogovori za največ 24 obrokov. Predlog za obročno vračilo dolžnik vloži pri izvajalcu ukrepa, ki lahko sprejme in pripravi dogovor o vrnitvi ali pa predlog zavrne. Zoper dogovor o vrnitvi oziroma zoper zavrnitev dolžnikovega predloga ni pritožbe. Torej tožnik je s tožencem sklenil dogovor o poravnavi dolga na citirani pravni podlagi, kar je nenazadnje razvidno iz vsebine dogovora o poravnavi dolga. Gre torej za poseben dogovor, ki ga glede na ZUTD lahko sklene izvajalec ukrepov in dolžnik oziroma toženec. Sodišče je v 6. točki obrazložitve pravilno opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Pri tem se je sodišče v 7. točki obrazložitve ustrezno navezalo na stališče VSRS v sodbi VIII Ips 180/99 z dne 20. 6. 2000, da ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Na podlagi navedenega stališča je sprejelo pravilen dokazni zaključek, da gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.

9.Tega ne more izpodbiti niti pritožbeni očitek, da je tožnik vložil tožbo na podlagi dogovora za obročno plačilo, sklenjenega z dne 7. 11. 2018, saj gre za dogovor o poravnavi dolga, ki ga izrecno ureja 142. člen ZUTD in gre torej za lex specialis. Ne gre sicer za izrecno drugače opredeljen zastaralni rok, vendar dejstvo, da sta stranki sklenili dogovor, opredeljen v 142. členu ZUTD, ne spreminja narave terjatve. Gre za občasno terjatev, katere zastaralni rok ostaja tri leta. Kljub trditvi, da je toženec 19. 6. 2019 plačal del dolga, zaradi česar je prišlo do pretrganja zastaranja, je zadnji obrok denarnega nadomestila zapadel v plačilo 20. 4. 2019, tako da je zastaranje pričelo teči 21. 4. 2019. Pravilen je zaključek sodišča, da je ob vložitvi tožbe 13. 6. 2024 nastopilo zastaranje.

10.Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Z dnem nastanka razloga iz te določbe pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo miruje in se ne izplačuje.

2Priloga A/6.

3Priloga A/5.

4Priloge A/5, A/6 in A/7 (knjigovodska kartica tožnika).

5Priloga A/5.

6Prvi dan po dnevu, ko bi dolžnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti iz dogovora.

Zveza: