Jedro

Tožničina prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 19. 2. 2013 ni razumna, saj je bila pritožba v tem sporu že vložena in je bil postopek dne 22. 8. 2013 pravnomočno zaključen. Tožničina prošnja tako ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v odškodninski zadevi zoper A. d.o.o. V svoji obrazložitvi navaja, da je na podlagi vpogleda v Pd vpisnik ugotovila, da je tožnica vložila zoper A. d.o.o. samo eno odškodninsko tožbo dne 30. 4. 2008, ki se je pred sodiščem najprej vodila pod opr. št. I Pd 1266/2008, po razveljavitvi pa pod opr. št. I Pd 1115/2012. Iz podatkov tega spisa izhaja, da je bila zadeva zaključena s sodbo opr. št. I Pd 1115/2012 z dne 19. 2. 2013, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen. Dne 15. 3. 2013 je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, ki jo je Višje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Pdp 537/2013 z dne 22. 8. 2013 zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodba opr. št. I Pd 1115/2012 z dne 19. 2. 2013 je tako dne 22. 8. 2013 postala tudi pravnomočna, dne 31. 10. 2013 pa tudi izvršljiva. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožničina prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo opr. št. I Pd 1115/2012 z dne 19. 2. 2013 ni razumna, saj je bila pritožba v tem sporu že vložena in je bil postopek dne 22. 8. 2013 pravnomočno zaključen. Tožničina prošnja tako ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in jo je zato bilo treba zavrniti na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V obširni „pritožbi zoper Socialno in delavsko sodišče“, ki ji jo je sodišče obravnavalo kot tožbo, navaja potek postopka v zvezi z obravnavano zadevo, navaja, da je v postopku zamenjala dva (navedena) odvetnika in za postopek, v katerem je bil postavljen tudi sodni izvedenec B.B., zapravila veliko denarja. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi določb 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper zgoraj navedeno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z zvezi z odškodninsko tožbo zoper A. d.o.o. zavrnila. Po citirani zakonski določbi se namreč pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oziroma da ni očitno nerazumna (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP).

Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Po navedeni zakonski določbi se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, tako, da ni razumno začeti postopka oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati.

V obravnavnem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči tožnici za vložitev pritožbe zoper zgoraj navedeno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, pravilno oprla na določbe 24. člena ZBPP, glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožnica v tožbi navedenih ugotovitev tožene stranke tudi ne prereka in ne navaja kako drugače. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.