Jedro

Sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj ima omenjena klavzula pravno naravo potrdila, s katerim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, temveč gre izključno za odločitve, ki se nanašajo na izvedbo postopka in so torej procesne narave.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za razveljavitev klavzule dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti na odločbi št. 0011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991 (1. točka izreka) in ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je ugotovila, da tožnik ne nasprotuje vsebinski pravilnosti klavzule o pravnomočnosti odločbe o odvzemu državljanstva z dne 24. 12. 1991, temveč želi doseči razveljavitev odločbe o odvzemu državljanstva zaradi domnevne napake pri vročanju odločbe. Menila je, da razveljavitev klavzule oziroma potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti na podlagi 180.a člena ni mogoča in pojasnila, da izdajanje in sprememba potrdil na podlagi 179. in 180. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ne predstavlja pravnih sredstev, na podlagi katerih bi se zahtevala odprava, razveljavitev ali sprememba pravnomočnih odločb. Ker tožnik pravnomočne odločbe o odvzemu državljanstva ni izpodbijal s pravnimi sredstvi, ki jih predpisuje zakon, njegovi zahtevi ni mogoče ugoditi. Tožena stranka je še dodala, da v postopku odvzema državljanstva niso bile storjene procesne napake pri vročanju.

3. Zoper odločbo tožene stranke je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma je pojasnil, da je zahtevo za razveljavitev klavzule dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti vložil, ker mu odločba št. 0011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991 nikoli ni bila vročena, zaradi česar ni imel možnosti biti udeležen v postopku izdaje odločbe, se o zadevi ni mogel izjaviti in uveljavljati pravnih sredstev. Navedel je, da je tožena stranka postopala v nasprotju s četrtim odstavkom 26. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije s tem, ko je odločila, da tožniku obravnavane odločbe ni mogoče vročiti zaradi predhodno neuspešne vročitve vabila na razgovor in jo je objavila v Uradnem listu RS. Ker tožena stranka po mnenju tožnika odločbe o odvzemu državljanstva ni pravilno vročila, ni mogla postati dokončna, pravnomočna in izvršljiva, posledično pa klavzula o dokončnosti in pravnomočnosti ni pravilna. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča I U 556/2011 z dne 13. 12. 2011 je tožnik dodal, da je napačna odločitev tožene stranke, da razveljavitev klavzule o dokončnosti in pravnomočnosti na podlagi 180.a člena ZUP ni mogoča. Navedel je, da določba četrtega odstavka 225. člena ZUP ni relevantna, saj se nanaša na pravnomočne odločbe, odločba o odvzemu državljanstva tožniku pa nikoli ni postala pravnomočna. Sodišču je predlagal, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter razveljavi klavzulo dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti na odločbi št. 0011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991, podrejeno pa, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek. Priglasil je stroške.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri izdani odločbi in razlogih zanjo. Pojasnjuje, da vabila na razgovor v zvezi z državljanstvom ni bilo možno osebno vročiti, saj je tožnikova žena kurirju tožene stranke povedala, da tožnika ni doma in da ji ni znano, kdaj ga bo sploh videla. Tožena stranka ni imela podatkov o tem, v katerem poveljstvu je tožnik deloval, kljub preverjanju pa ni pridobila podatka, kdaj se bo vrnil v Slovenijo na naslov, kjer je imel prijavljeno prebivališče. Ker je bila odločba o odvzemu državljanstva izdana peti dan po poizkusu vročitve vabila tožniku, je tožena stranka zaključila, da odločbe ni možno vročiti na prijavljenem naslovu tožnika, zaradi česar jo je objavila v Uradnem listu RS.

5. Tožena stranka je vložila eno, tožnik pa dve pripravljalni vlogi. Tožnik sodišču dodatno predlaga, naj ugotovi, da je bila odločba št. 0011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991 izdana kot posledica pritiskov in drugih nedovoljenih dejanj in naj jo izreče za nično.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Predmet obravnavanega upravnega spora je razveljavitev klavzule o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti na odločbi št. 0011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991. 8. V skladu s četrto točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V skladu s drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 je sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka dolžno paziti na obstoj procesnih predpostavk za odločanje o tožbi, določenih v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. 9. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu tega zakona upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

10. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon.

11. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS1 sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Glede na peti odstavek 225. člena ZUP ima namreč omenjena klavzula pravno naravo potrdila v smislu 180. člena ZUP, torej listine, o kateri upravni organ ne vodi uradne evidence. Kot tàko jo je mogoče uporabiti za dokaz obstoja tega dejstva. To pomeni, da se s potrdilom ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, temveč gre izključno za odločitve, ki se nanašajo na izvedbo postopka in so torej procesne narave. Izpodbijana odločba, ki v obravnavani zadevi po vsebini predstavlja sklep, ne pomeni vsebinske odločitve o predmetu upravnega postopka, poleg tega pa z njim postopek odločanja o tem ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Zato po presoji sodišča ne gre za upravni akt. Za tak primer tudi noben drug zakon ne predvideva možnosti upravnega spora.

12. Navedeno pomeni, da je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo in je ni obravnavalo po vsebini.

K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča X DoR 14/2020-3 z dne 3. 6. 2020, I Up 35/2016 z dne 8. 6. 2016 in I Up 202/2012 z dne 5. 12. 2012.