Jedro

Uradni zaznamek o izjavi osumljenca, sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, je dopustno uporabiti kot podlago za nadaljnje zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Gre za izjavo osumljenca o kaznivem dejanju, ki jo osumljenec poda po prejetem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in po tem, ko se odloči, da jo bo podal brez navzočnosti zagovornika, policija pa jo zaradi razjasnitve relevantnih dejstev zapiše. Obdolženca sta se odločila svoji izjavi podati brez navzočnosti zagovornikov, en od obdolžencev pa se je ob tem odločil in policistom pokazal še kraj, kamor naj bi bili odvrženi predmeti, povezani s kaznivim dejanjem. Obdolženca sta bila poučena o tem, da imata pravico do navzočnosti zagovornika in da nista dolžna ničesar izjaviti, na vsebino tako podanih izjav, pa se lahko opirajo odločbe do izdaje sodbe, s tem, da se izjave ne sme uporabiti samostojno, temveč le v povezavi z že zbranimi drugimi dokazi in podatki.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 29. 6. 2021 zoper obdolženega A. A. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14. 7. 2021 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o podaljšanju pripora kot neutemeljeni zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Obdolženčeva zagovornica Sergeja Bogunič v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, iz katerih razlogov jo vlaga, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, ga podredno odpravi, oziroma pripor nadomesti z ukrepom hišnega pripora. Obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Grošelj, o. p., d. o. o. v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma podredno obdolžencu odredi milejši ukrep hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevi za varstvo zakonitosti odgovoril, da navedbe zagovornice Sergeje Bogunič o tem, da so policisti obdolženca močno pretepli ter da je njegova izjava v celoti izmišljotina policistov, nimajo nikakršne opore v spisovnem gradivu. Izpostavlja, da se na vsebino izjav v uradnih zaznamkih lahko opirajo odločbe izdane do sodbe, izjavi obdolžencev pa sta bili uporabljeni v povezavi z drugimi zbranimi dokazi in podatki. Nadalje navaja, da je zunajobravnavni senat utemeljen sum ustrezno obrazložil ter konkretno izpostavil dokazne vire, v zvezi s pravno opredelitvijo obdolženčevega ravnanja pa se sklicuje na obrazložitvi zunajobravnavnega senata in sodišča druge stopnje. Meni, da sta natančno in obširno navedla tudi okoliščine, iz katerih izhaja nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, neogibnost pripora pa že sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi zavrne kot neutemeljeni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. O njem se je izjavila obdolženčeva zagovornica Sergeja Bogunič, ki vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Grošelj, o. p., d. o. o. trdijo, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navajajo, da konkreten opis obdolžencu očitanega dejanja, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja umora, zato je podaljšanje pripora obdolžencu neutemeljeno. Opis očitanega dejanja mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča sklepanje o obstoju kaznivega dejanja, za obdolženega A. A. pa iz opisa ne izhaja, kaj naj bi storil. Menijo, da manjka konkretna trditev glede obdolženčevega naklepa, v nadaljevanju pa zatrjujejo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja realni stek kaznivih dejanj ropa ter posebno hude telesne poškodbe in se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 264/99 z dne 26. 9. 2002. Trdijo, da v obtožnici ni navedenega nobenega dokaza, da naj bi se obdolženec v času storitve kaznivega dejanja nahajal na kraju kaznivega dejanja, niti iz česa naj bi na ravni utemeljenega suma izhajal njegov prispevek, glede na to, da se mu očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu. Na kraju dejanja ni bil viden in niso bili najdeni njegovi sledovi. Indici, na katere se opira tožilstvo, pa ne zadoščajo za utemeljen sum. Sklicujejo se na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 80/2009 z dne 24. 9. 2009. 6. Sodišče pri presoji, ali je podan utemeljen sum, izhaja iz podatkov spisa in se pri tem omeji na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov in podatkov izhajajo okoliščine in dejstva, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Glede na vsebino vložene zahteve je treba pojasniti, da je s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati le kršitve zakona (prvi odstavek 420. člena ZKP) in da je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

7. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat v točkah 10 do 20 obrazložitve določeno navedel zbrane podatke in dokaze, na podlagi katerih je sklepal o obstoju utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, in sicer izjavi obdolženih A. A. in B. B., izjave zaslišanih prič, podatke iz posnetkov video kamer, poročila o preiskavi NFL, časovno potno analizo v zvezi s prometnimi podatki komunikacijskih sredstev (analitska poročila), izvedensko mnenje sodne izvedenke za medicino Marjete Kladnik Jene, obdukcijski zapisnik ter ustno podano izvedensko mnenje sodne izvedenke za medicino. Zunajobravnavni senat je v razlogih izpodbijanega sklepa tudi povzel vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podal presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je razlogom zunajobravnavnega senata pritrdilo v točki 5 obrazložitve sklepa in tudi samo ugotovilo, da navedeni razlogi izkazujejo zadostno podlago za sklepanje, da je stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje večja od verjetnosti, da ga ni storil. Navedeni dokazi pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka z zadostno stopnjo verjetnosti potrjujejo očitek o storitvi kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženčevi zagovorniki z navedbami, da ni nobenega dokaza glede nahajanja obdolženca v času storitve kaznivega dejanja ter glede njegovega prispevka k storitvi kaznivega dejanja, ne sprejemajo zaključkov zunajobravnavnega senata in sodišča druge stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in želijo dejanske ugotovitve vrednotiti drugače, s tem pa z zahtevo uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako je Vrhovno sodišče ugotovilo tudi v navedeni zadevi XI Ips 80/2009, na katero se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki. Glede navedb obdolženčevih zagovornikov v zvezi z obstojem zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa je ta odvisna od ugotovitve okoliščin, ki jih mora sodišče šele razjasniti v dokaznem postopku. Za podaljšanje pripora zadošča, da sodišče ugotovi obstoj takšnih podatkov in dokazov, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.1 Tudi v zadevi I Ips 264/99, na katero se v svoji zahtevi sklicujejo obdolženčevi zagovorniki, se je Vrhovno sodišče z vprašanjem pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja ukvarjalo šele, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo.

8. Zagovorniki z zahtevo uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev načel pravne varnosti in zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s 6. členom EKČP. Navajajo, da se na podlagi tretjega odstavka 148.a člena ZKP ni dopustno opreti na osumljenčevo izjavo, dano policiji brez navzočnosti zagovornika, zunajobravnavni senat pa se je pri odločanju o podaljšanju pripora skliceval na uradna zaznamka o izjavah obdolženih A. A. in B. B., sestavljena na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Izpostavljajo, da na podlagi 148.a člena ZKP za zaslišanje osumljenca šteje samo zaslišanje opravljeno v navzočnosti zagovornika, ki se lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku. Dodajajo, da je tudi sklep o podaljšanju pripora odločba, osumljencu pa se le z navzočnostjo njegovega zagovornika zagotovi enakost orožij v predkazenskem postopku in s tem prepreči, da bi policija izjavo od njega pridobila na nedovoljen način. Zatrjujejo, da enako velja glede obdolženega B. B., ki je brez navzočnosti zagovornika policiji pokazal, kam naj bi s soobdolženci odvrgli predmete, povezane s kaznivim dejanjem. Sodišče druge stopnje se do navedenega ni opredelilo, zunajobravnavni senat pa je s sklicevanjem na izjavi obdolžencev odločal samovoljno oziroma arbitrarno.

9. Glede zatrjevane kršitve se je ustrezno opredelilo že sodišče druge stopnje v točkah 7 in 8 obrazložitve sklepa, sicer pa je Vrhovno sodišče že odločilo, da je uradni zaznamek o izjavi osumljenca, sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, dopustno uporabiti kot podlago za nadaljnje zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Gre za izjavo osumljenca o kaznivem dejanju, ki jo osumljenec poda po prejetem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in po tem, ko se odloči, da jo bo podal brez navzočnosti zagovornika, policija pa jo zaradi razjasnitve relevantnih dejstev zapiše. Obdolženca sta se odločila svoji izjavi podati brez navzočnosti zagovornikov, obdolženi B. B. pa se je ob tem odločil in policistom pokazal še kraj, kamor naj bi bili odvrženi predmeti, povezani s kaznivim dejanjem. Obdolženca sta bila poučena o tem, da imata pravico do navzočnosti zagovornika in da nista dolžna ničesar izjaviti, na vsebino tako podanih izjav, pa se lahko opirajo odločbe do izdaje sodbe, s tem, da se izjave ne sme uporabiti samostojno, temveč le v povezavi z že zbranimi drugimi dokazi in podatki. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

10. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da se je zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu oprl na izjavi obdolženih A. A. in B. B., čeprav se tožilstvo v predlogu za podaljšanje pripora na njuni izjavi sploh ne sklicuje. Menijo, da ni dopustno, da sodišče samo dopolni trditveno in dokazno podlago tožilstva ter nato iz teh razlogov podaljša pripor, saj s tem izgubi svojo nepristranskost. Vrhovno sodišče je stališče glede obravnavanega vprašanja zavzelo že v zvezi z odreditvijo pripora,2 enako pa velja tudi pri odločanju o podaljšanju pripora, in sicer sme zunajobravnavni senat pripor podaljšati samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja, kot je predlagal državni tožilec, pri tem pa ni izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz kazenskega spisa.

11. Obsojenčeva zagovornica Sergeja Bogunič v zahtevi zatrjuje, da so policisti A. A., preden so zapisali njegovo izjavo, močno pretepli, kar naj bi bilo razvidno iz kasneje sestavljenega albuma osumljencev, ki se nahaja v spisu, navedbe sodišča druge stopnje, da zatrjevano nima opore v spisovnem gradivu, pa ne držijo. Dodaja, da je zapisana izjava v celoti izmišljotina policistov. Zagovornica z navedenim smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijanje pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora iz tega razloga pa je lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (prima facie) nedovoljen dokaz, brez katerega eden izmed pogojev za pripor ne bi bil podan. Presoja zakonitosti dokazov, ki je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo, je zato v tej fazi postopka izključena.3 Zunajobravnavni senat v obravnavani zadevi o obstoju utemeljenega suma prav tako ni sklepal samo na podlagi izjav obdolžencev, ampak tudi na podlagi prej že navedenih drugih dokazov. Glede na navedeno uveljavljana procesna kršitev ni podana.

12. Obdoženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Grošelj, o. p., d. o. o. v zahtevi navajajo, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj obdolženec še ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Nadalje glede ponovitvene nevarnosti, narave, teže kaznivega dejanja, sorazmernosti ukrepa in neogibnosti pripora trdijo, da obstaja bistvena razlika, če se obdolžencu očita kaznivo dejanje umora ali stek kaznivih dejanj ropa in hude telesne poškodbe. Menijo, da odločitev sodišča ni obrazložena, čeprav se je obramba v zvezi s temi okoliščinami sklicevala na napačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Dodajajo, da ob upoštevanju narave in teže očitanega kaznivega dejanja, podaljšanje pripora ni sorazmerno s posegom v obdolženčeve pravice in neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja.

13. Zunajobravnavni senat je objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo realno nevarnost ponovitve očitanega kaznivega dejanja, nanizal v točkah 22 do 25 sklepa, sodišče druge stopnje pa je naštetim razlogom pritrdilo v točki 10 sklepa. Objektivne okoliščine se nanašajo na konkretni historični dogodek in zadevajo težo, način in okoliščine storitve obravnavanega kaznivega dejanja, subjektivne okoliščine pa se tičejo osebnih lastnosti obdolženca. Glede na težo, način storitve kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, gre pri obdolžencih za izjemno nevarne posameznike, ki naj bi bili pripravljeni iz koristoljubnosti na skrajno grob način poseči v življenje drugega posameznika. Obdolženec je bil že štirikrat obsojen zaradi storitve različnih kaznivih dejanj, do sedaj izrečene kazenske sankcije pa nanj naj ne bi vplivale tako, da bi prenehal z njihovim izvrševanjem. Od tega naj bi ga ne odvrnilo niti dejstvo, da je oče treh mladoletnih in nepreskrbljenih otrok. Obdolženec ni zaposlen in se preživlja z denarno socialno pomočjo, pridobljena sredstva pa očitno niso dovolj za njegove potrebe, kar prav tako izkazuje visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, s katerimi ogroža premoženje in varnost ljudi. Prav tako je ukrep pripora sorazmeren s težo očitanega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen najmanj petnajst let zapora. Vse te okoliščine sta zunajobravnavni senat in sodišče druge stopnje ugotovila v sklepih in so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, zato je zaradi zagotovitve varnosti drugih oseb, pripor tudi neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Kolikor se obdolženčevi zagovorniki s tem ne strinjajo, po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na trditve v zvezi z zatrjevano napačno pravno kvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pa je že odgovorjeno.

14. Obdolženčevi zagovorniki v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost pri obdolžencu odpraviti z odreditvijo milejšega ukrepa hišnega pripora. Obdolženčeva zagovornica Sergeja Bogunič navaja, da obdolženec še nikoli ni kršil hišnega pripora, zato mu je treba zaupati, da bo tak ukrep spoštoval, upoštevati pa je treba, da je obdolženec oče treh mladoletnih otrok, urejenega videza in značaja, ki se dobro razume z zunajzakonsko partnerico in je ravno želel zidati hišo za svojo družino. Tudi obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Grošelj, o. p., d. o. o. navajajo, da je obdolženec oče treh otrok in menijo, da je treba upoštevati tudi njihove pravice, da niso ločeni od staršev. Sodišče pa ni navedlo razlogov za zavrnitev odreditve milejšega ukrepa, čeprav so za odreditev takega ukrepa izpolnjeni vsi pogoji. Obdolženec bi bil pod nenehnim nadzorom policije, ker mu hišni pripor še ni bil odrejen, pa ni mogoče trditi, da ne bi bil učinkovit. Zatrjujejo, da sodišče sploh ni ugotavljalo neogibne potrebnosti pripora, kljub pritožbenim navedbam obrambe.

15. Zunajobravnavni senat je ustrezno presodil, da visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, podane pri obdolžencu, ni mogoče odvrniti drugače kot z ukrepom pripora, sodišče druge stopnje pa je glede na neogibnost odreditve pripora presodilo, da hišni pripor ne bi predstavljal zadostne garancije, da obdolženec ne bi izvršil novega kaznivega dejanja, s katerim je hudo ogrožal varnost ljudi, saj naj bi ga od tega ne odvrnile niti vse do sedaj že izrečene kazenske sankcije. Zatrjevane kršitve zato niso podane, nestrinjanje s takšno presojo dejanskih okoliščin pa pomeni nedopustno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe zunajobravnavnega senata, zato sodišču druge stopnje ni bilo treba ponavljati argumentov zunajobravnavnega senata, s katerimi se je strinjal. C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo obdolženčevi zagovorniki, niso podane, zato je zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podajšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 42108/2016 z dne 10. 11. 2016. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 24167/2015 z dne 29. 7. 2015. 3 Tako sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 37499/2013 z dne 5. 9. 2013, XI Ips 26171/2015 z dne 28. 1. 2016, XI Ips 38432/2017 z dne 12. 10. 2017 in druge.