Jedro

V sporni zadevi iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil ne more več opravljati samostojno ter potrebuje pomoč drugega. Nikakor pa tožnica ne potrebuje pomoči pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 11. 2020 in da se vzdrži v veljavi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2020 glede priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo tožnici v znesku 300,00 EUR mesečno od 15. 1. 2020 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v delu, ko ji na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja, ne priznava pravice do pomoči, ki jo potrebuje pri hranjenju in pri umivanju ter opravljanju fizioloških potreb. Sodišče se sklicuje na judikate Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki pravzaprav potrjujejo prav to, kar je že tekom postopka uveljavljala tožnica, ne pa tisto, kar navaja izpodbijana sodba. Tako iz sodbe pritožbenega sodišča1 izhaja, da gre za samostojno hranjenje v primeru če oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, in jo pred uživanjem, če je to potrebno, z ustreznim priborom razreže in s tem pripravi za uživanje. Kot je to zatrjevala tožnica in kar je ugotovil tudi izvedenec, tožnica ni zmožna razrezati pripravljene in postrežene ji hrane. Enako stališče glede hranjenja izhaja tudi iz drugih sodnih odločb, ki jih v pritožbi omenja tožnica. Tožnica se nadalje tudi ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z opravljanjem osebne higiene. Že izvedenec je ugotovil, da ni zmožna samostojno priti do toaletnih prostorov, niti se sama obleči, ne sleči. Sposobna je le z eno roko zelo skromno umiti enega od telesnih delov, ki predstavljajo osebno higieno. Za opravo dejanj pri osebni higieni je potrebna uporaba obeh rok kot npr. pri nanašanju zobne paste na zobno ščetko, uporabi mila in pri umivanju. Obe roki sta potrebni tudi pri higieni in negi obraza, pri odpiranju različnih embalaž. Enako velja tudi za opravljanje fizioloških potreb, pri čemer sodišče prve stopnje razloguje, da tožnica potrebuje "le" spremstvo in pomoč pri tem, da do toaletnih prostorov pride. Smiselno tožnica opozarja na sodbo pritožbenega sodišča2, ko je pritožbeno sodišče v drugi zadevi že zavzelo stališče, da v primeru, ko oseba potrebuje transfer iz postelje na invalidski voziček in nazaj, pomeni, da ni sposobna samostojnega gibanja kljub temu, da takrat, ko je na invalidski voziček že nameščena, se v prostoru lahko sama giba. Tako kljub temu, da tožnica fiziološke potrebe lahko sama opravi, pa mora biti pospremljena do toaletnih prostorov, tam slečena in nameščena na školjko. Že zaradi tega je potrebno šteti, da pri teh opravilih ni samostojna ter da potrebuje tujo pomoč. Enako velja za higienska opravila, kot je bilo to že pojasnjeno. Sodišče je tako brez kritičnega premisleka sledilo mnenju sodnega izvedenca. Izvedenskemu mnenju je tožnica ugovarjala in sodišču tudi predlagala, da postavi drugega izvedenca, vendar je tak predlog sodišče zavrnilo. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno in zaradi tega tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnici prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb (očitno je mišljeno vseh osnovnih življenjskih potreb) oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 23. 11. 2020, s katero je bila spremenjena dokončna odločba, št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 10. 2020, in sicer v prvem in drugem odstavku izreka tako, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 150,00 EUR na mesec od 15. 1. 2020 dalje. Navedena odločba učinkuje od 1. 12. 2020 dalje, s tem da se že izplačani zneski dodatka za pomoč in postrežbo ne poračunajo.

6. Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4. 7. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. ZPIZ-2 v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da gre pri tožnici za posledice po preboleli možganski kapi. Vprašanje zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za družinsko medicino. Izvedenec je dne 6. 5. 2021 podal pisno izvedensko mnenje. Sodišče pa ga je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo v upravnem spisu in zdravstvenem kartonu, opravil pa je tudi osebni pregled tožnice na domu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno navedeno izvedensko mnenje vzelo za podlago svoji odločitvi. Ker je bilo dejansko stanje s pridobitvijo izvedenskega mnenja ustrezno razčiščeno, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za postavitev drugega izvedenca. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Z razlogi, kot jih navaja sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

9. V zadevi je najprej sporno vprašanje zmožnosti samostojnega hranjenja. S tem v zvezi izvedenec ugotavlja, da lahko tožnica pripravljeno hrano sama nosi v usta, prime kozarec in pije. Ne more pa si razrezati že servirane hrane na krožniku. Sodišče prve stopnje je za razliko od tožene stranke pravilno upoštevalo, da tožnica ni popolnoma samostojna pri hranjenju, saj potrebuje pomoč pri razrezu. Ustrezno je upoštevalo tudi sodno prakso pritožbenega sodišča in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. V zvezi z opravljanjem osebne higiene, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni inkontinentna. Tako ima ohranjeno kontrolo sfinktrov za odvajanje blata in urina. V zvezi s prihodom in odhodom s stranišča, oblačenjem in slačenjem, pa je bilo omenjeno že upoštevano pri ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za samostojno hojo po stanovanju, niti ni zmožna se samostojno oblačiti in slačiti ter obuvati in sezuvati. Glede umivanja pa se tožnica še lahko umije z eno roko (funkcija desnice je namreč ohranjena). Glede umivanja gre za skromen standard, kot to ugotavlja tudi sam izvedenec. Izhaja pa tudi iz sodne prakse revizijskega sodišča5, ko ugotavlja, da skrb za osebno higieno ne pomeni kopanja, ampak samo zmožnost preprostega umivanja pri umivalniku. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca pa je to v primeru tožnice nedvomno podano. Za razsojo zadeve je namreč tudi bistvena ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnica ni nepokretna, ni na postelji ter da določene potrebe še vedno lahko opravi samostojno. Namen dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil pa je ravno ugotovitev, da upravičenec vseh osnovnih življenjskih opravil, kot so naštete v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2, ne more več opravljati samostojno temveč pri vseh opravilih potrebuje pomoč drugega.

11. V sporni zadevi iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil ne more več opravljati samostojno ter potrebuje pomoč drugega. Nikakor pa tožnica ne potrebuje pomoči pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Glej Psp 49/2018. 2 Glej Psp 49/2018. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Glej VIII Ips 9/2000.