Jedro

Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Vstop oškodovancev v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, vendar pa je omejitev te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru ustavno dopustna. Oškodovanca v nepremičnino nista vstopila z namenom, da bi posegla v zasebnost obsojenca, ki se jima je izmikal in se ni odzival na njune pozive, temveč zato, da bi odvrnila neposredno grozečo škodo na njuni nepremičnini, ki bi nastala z odklopom električne energije ter (ob drugem vstopu, ko sta našla prepovedano drogo) z namenom, da preverita, od kod nenavaden zvok, ki se je pojavil, kljub mirovanju električnega števca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 32239/2013 z dne 7. 3. 2014 obsojenega M. V. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami mu je določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje tatvine kazen pet mesecev zapora, ter mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora. Sodišče je obsojencu na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo 52 rastlin konoplje in ostale predmete, ki so bili zaseženi ob hišni preiskavi. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), plačila sodne takse pa ga je oprostilo, ter odločilo, da stroški zagovornice po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Sodišče je oškodovanca M. C. ml. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 32239/2013 z dne 12. 11. 2014 pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 450,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 12. 2. 2015 vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da je celoten postopek temeljil na dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo nedotakljivosti stanovanja s strani M. in M. C., ki sta samovoljno vdrla v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, da je z izpovedbami prič C. dokazano, da so policisti že dne 28. 5. 2012 opravili več ur trajajočo hišno preiskavo brez ustrezne odredbe, ter da se je v obravnavanem primeru neutemeljeno ustvarjal vtis, da je šlo za hudo kaznivo dejanje z uporabo naprednega laboratorija za gojenje konoplje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, oziroma, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma, da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 27. 2. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da skuša obsojenčev zagovornik s sklicevanjem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vzpostaviti presojo zakonitosti že pravnomočnih sklepov o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov, s tem pa obiti zakonske določbe glede formalnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper drugo pravnomočno odločbo. Meni, da je pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti opravilo tehtanje ustavnopravnih jamstev in se utemeljeno postavilo v bran pravici zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Poudarja, da ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec dne 10. 3. 2015, njegov zagovornik pa dne 3. 3. 2015 seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B-1.

5. V obravnavani zadevi so za odločitev pravno relevantna naslednja dejstva, na katera opirata svoji odločitvi nižji sodišči: - je M. C. dne 2. 11. 2011 z obsojencem sklenil najemno pogodbo, katere predmet je bil stanovanjski objekt ter gospodarsko poslopje, v katerem je bila najdena prepovedana droga, iz katere izhaja, da bo najemnik plačeval najemodajalcu najemnino in obratovalne stroške ter da bo najete prostore uporabljal izključno za opravljanje svoje dejavnosti; - sta M. in M. C., zaslišana v preiskavi dne 22. 6. 2012 izpovedala, da sta obešanko na vratih prostora, v katerem je bila prepovedana droga, odvila šele, ko sta v prostorih slišala brnenje, električni števec pa je ob tem miroval, zato sta želela pogledati, kaj se dogaja v njunem prostoru. Iz njune izpovedbe na glavni obravnavi dne 21. 10. 2013 pa je razvidno, da je M. C. dne 28. 5. 2012 v prostore, ki jih je imel obsojenec v najemu, vstopila dvakrat; prvič sama, potem ko je dobila obvestilo o odklopu električne energije zaradi neplačanih računov, drugič skupaj z bratom. Razlog drugega vstopa, ob katerem sta našla prepovedano drogo, je bila okoliščina, da je električni števec miroval, v notranjosti prostora pa je bilo slišati nenavaden zvok, ki ga je M. C. opisal kot brenčanje ventilatorja; - je Okrožnega sodišča v Krškem v sklepu I Kpr 27399/2012 z dne 4. 7. 2012, s katerim je zavrnilo zahtevo za izločitev dokazov navedlo, da sta oškodovanca v svojo nepremičnino vstopila samoiniciativno, v okviru tako imenovane samopomoči lastnikov pri varstvu pred škodljivimi posledicami na svojem premoženju. Oškodovancema je namreč, zaradi neplačevanja električne energije s strani obsojenca ter njegovega neodzivanja na njune pozive, grozil odklop električnega priključka, kar bi pomenilo škodo za njuno premoženje. Iz razlogov navedenega sklepa je razvidno, da sta oškodovanca v prostoru zaznala brnenje, ter zaradi tega na vratih prostora, v katerem sta našla prepovedano drogo, odvila vijake na ključavnici obešanki, po najdbi konoplje pa sta podala kazensko ovadbo; - je Okrožno sodišče v Krškem s sklepom II K 32239/2013 z dne 12. 7. 2013, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 32239/2013, s katerim je zavrnilo zahtevo obsojenčeve obrambe po izločitvi dokazov, pridobljenih s hišno preiskavo, presodilo, da obsojenec že v mesecu aprilu 2012 ni več redno poravnaval najemnine in obratovalnih stroškov, v mesecu maju ponovno ni plačal najemnine, niti se ni odzival na telefonske klice oškodovancev. Oškodovanca sta z vstopom v prostore varovala svoje premoženjske pravice, saj sta v nepremičnino vstopila z namenom, da preprečita nadaljnjo škodo, ki bi jima nastala z odklopom in ponovnim priklopom električnega priključka; - sta oškodovanca, takoj po najdbi prepovedane droge, obvestila policijo ter podala kazensko ovadbo zoper obsojenca.

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja pri pravnem stališču, ki ga je neutemeljeno uveljavljal že v postopku na prvi in drugi stopnji, da celoten postopek temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni z nezakonitim vstopom v stanovanje, ki sta ga storila M. in M. C., ki sta samovoljno vdrla v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je šele z vstopom najemodajalcev v zaprte prostore, ki so bili v posesti obsojenca, prišlo do kazenske ovadbe, ki je bila edina podlaga za izdajo odredbe o hišni preiskavi, zato so vsi izsledki opravljene hišne preiskave, nezakoniti dokazi. Poudarja, da kadarkoli policisti ne bi imeli dovolj podatkov za utemeljitev suma za hišno preiskavo, bi našli osebo, ki bi vdrla v prostore, nato pa naznanila sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja.

7. Sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo oprlo na izsledke hišne preiskave, ki je sledila kazenski ovadbi, ki sta jo podala oškodovanca po najdbi prepovedane droge konoplje v njunih prostorih. Predlog obrambe za izločitev dokazov, pridobljenih s hišno preiskavo, je sodišče prve stopnje že med postopkom s posebnim sklepom (listovna številka 9 spisa) zavrnilo in med razlogi navedlo, da sta oškodovanca v nepremičnino vstopila z namenom, da preprečita nadaljnjo škodo, ki jima je grozila. Višje sodišče je sklepu sodišča prve stopnje pritrdilo (listovna številka 23 spisa) ter razlogom sodišča prve stopnje dodalo še, da je obdolženec vzel v najem prostore za opravljanje gospodarske dejavnosti, v katerih njegova pravica do zasebnosti ni varovana v enaki meri, kot v prostorih, v katerih živi, oškodovanca pa z vstopom, ki je bil posledica varovanja premoženjskih pravic, nista kršila obsojenčeve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja, da je bila obsojencu z vstopom najemodajalcev v prostore, ki jih je imel v posesti, kršena pravica do zasebnosti (35. člen Ustave) oziroma pravica do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). Pri preizkusu zahteve je moralo Vrhovno sodišče ugotoviti, ali je z vstopom oškodovancev v svoje prostore, ki jih je na podlagi najemne pogodbe uporabljal najemodajalec, ter uporabo dokazov, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi, ki je sledila podaji kazenske ovadbe zoper obsojenca, v kazenskem postopku prišlo do posega v stanovanjsko zasebnost obsojenca, in če je do tega posega prišlo, ali je bil poseg ustavno (ne)dopusten oziroma protipraven.

9. Pravica do zasebnosti na splošno ni absolutna pravica; tudi zanjo, kot za vse ostale človekove pravice, velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti.(1) Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo.(2) Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vstop oškodovancev v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, vendar pa je takšna omejitev, te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru glede na okoliščine, ustavno dopustna. Iz razlogov izpodbijanih sodb je razbrati, da sta oškodovanca v njuno nepremičnino samoiniciativno, torej brez vednosti oziroma navodil organov pregona vstopila šele, potem ko z najemnikom – obsojencem, kljub večkratnim pozivom dalj časa nista mogla vzpostaviti kontakta, s strani elektro distributerja jima je grozil odklop električne energije v njunem objektu. Zaradi neplačevanja računov, ki bi jih bil po najemni pogodbi dolžan plačevati obsojenec, v prostor, v katerem je obsojenec gojil prepovedano drogo, pa sta vstopila šele, potem ko sta v njem zaznala brnenje elektrike, kljub temu, da je električni števec ob tem miroval. Oškodovanca torej v njuno nepremičnino nista vstopila z namenom, da bi posegla v zasebnost obsojenca, ki se jima je izmikal in se ni odzival na njune pozive, temveč zato, da bi odvrnila neposredno grozečo škodo na njuni nepremičnini, ki bi nastala z odklopom električne energije ter (ob drugem vstopu, ko sta našla prepovedano drogo) z namenom, da preverita, od kod nenavaden zvok, ki se je pojavil, kljub mirovanju električnega števca. V takih okoliščinah se mora po presoji Vrhovnega sodišča varstvo obsojenčeve zasebnosti umakniti ustavno varovani pravici oškodovancev do zasebne lastnine, ki je bila ravno zaradi ravnanja obsojenca ogrožena.

11. Obsojenčevo pričakovanje varstva zasebnosti dodatno zmanjšuje dejstvo, da je obsojenec sam kršil najemno pogodbo, ki jo je imel sklenjeno z oškodovancema (ni plačeval najemnine ter obratovalnih stroškov, klicem oškodovancev se je izmikal, prostore je uporabljal v nasprotju z namenom, ki je bil opredeljen v najemni pogodbi) in ki je predstavljala (edini) pravni naslov za uporabo v najem danih prostorov. Ob tem ni brez pomena tudi okoliščina, da je bil vstop v prostore, ki jih je imel v posesti obdolženec, povzročen s strani zasebnikov, ki sta zasledovala legitimen cilj – varstvo lastnine pred neposredno grozečo škodo. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 61352/2011 z dne 5. 6. 2014 presodilo, da ekskluzija dokazov ščiti obdolženca, predvsem pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up-666/04 presodilo, da v vsebinskem smislu odločanje o ekskluziji zagotavlja uresničevanje pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave oziroma njihovega jedra, to je enakosti orožij med obdolžencem in državo, torej med strankama postopka. Eden izmed temeljnih ciljev ekskluzije dokazov je upoštevaje domet drugega odstavka 18. člena ZKP, ki prepoveduje opiranje sodne odločbe na „dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo“, ne določa pa, kdo je take dokaze pridobil, torej vzpostavitev enakosti orožij med obdolžencem in državo, konkretneje tožilcem v kazenskem postopku, s čimer se hkrati varuje tudi integriteta kazenskega pravosodja kot celote. Kršitve pravno varovanih dobrin s strani tretjih oseb, ki ne nastopajo kot agenti države, se v tej luči kažejo kot načeloma pravno nepomembne(3) , s pomembno izjemo, da posegi zasebnika, ne pomenijo zanikanje človekove osebnosti in dostojanstva obdolženca.

12. Vrhovno sodišče je ob tehtanju obeh pravic skladno z načelom sorazmernosti presodilo, da se mora obsojenčeva pravica do pričakovane zasebnosti v konkretnem primeru umakniti pravici oškodovancev do varstva zasebne lastnine, ki je bila zaradi ravnanja obsojenca ogrožena. To pomeni, da izvedba dokazov v kazenskem postopku, ki so bili posledica kazenske ovadbe oškodovancev zoper obsojenca, ne pomeni kršitve obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti. Ker se po navedenem izpodbijana sodba ne opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo Ustave, je neutemeljen očitek vložnika zahteve, da je sodišče kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če bi ugotovljeno ravnanje oškodovancev (kot trdi vložnik zahteve) res pomenilo storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja (ki med drugim obsega tudi napad na ustavno zajamčeno zasebnost), sodišče na takšen dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavnih določb, ne bi smelo opreti sodbe, saj bi s tem kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Že iz doslej navedenega, kot tudi iz razlogov drugostopenjske sodbe, v povezavi z razlogi pravnomočnega sklepa o izločitvi dokazov (na katerega se sklicuje prvostopenjska sodba), kjer je takšno stališče obrambe obrazloženo zavrnjeno, pa je očitno, da zagovornik tudi na tej podlagi nedovoljenosti dokazov, ki so bili pridobljeni kot posledica vstopa oškodovancev – lastnikov nepremičnine v njuno nepremičnino v kazenskem postopku ni izkazal. 13. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je z izpovedbama prič M. in M. C. dokazano, da so policisti že dne 28. 5. 2012 opravili več ur trajajočo hišno preiskavo, brez ustrezne odredbe sodišča. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je bila odredba za hišno preiskavo pridobljena šele naknadno, po dejansko že opravljeni hišni preiskavi, zato je bila oprava hišne preiskave dne 28. 5. 2012 zgolj nepotrebna formalnost. 14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu drugače kot sodišči prve in druge stopnje interpretira izpovedbi prič M. in M. C. Sodišče prve stopnje je v 6. točki na 6. strani sodbe presodilo, da sta se priči za naznanitev najdene prepovedane droge odločili samoiniciativno, s ciljem varovanja svojega premoženja, zato policisti niso potrebovali njunega pisnega soglasja za vstop v prostor. Podrobnejšo analizo izpovedb obeh prič je opravilo pritožbeno sodišče, ki je v 9. točki na 5. in 6. strani sodbe pritožbeno zatrjevanje v zvezi z opravljeno hišno preiskavo brez pisne odredbe označilo za povsem neprepričljivo in protispisno. Sodišče je pri tem upoštevalo časovno odmaknjenost zaslišanja priče M. C. na glavni obravnavi, vsebino uradnega zaznamka z dne 28. 5. 2012 ter izpovedbo priče policista B. M., ki je vsebinsko in kronološko natančno opisal dogajanje, od zahteve za policijsko intervencijo do pečatenja objekta dne 28. 5. 2012. Pritožbeno sodišče je na podlagi izpovedb prič ter listinskih dokazov zaključilo, da so policisti dne 28. 5. 2012 v objekt vstopili le toliko, da so ga zavarovali in zapečatili, niso pa opravili hišne preiskave oziroma je bila ta opravljena šele naslednji dan, to je 29. 5. 2012, na podlagi izdane odredbe preiskovalnega sodnika. Drugačna interpretacija izpovedb obeh prič na glavni obravnavi, ki jo izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, pomeni po presoji Vrhovnega sodišča nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem, kar v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

15. Obsojenčev zagovornik tudi z obsežnimi navedbami v zahtevi, da se je ves čas sojenja ustvarjal vtis, da gre v obravnavanem primeru za hudo kaznivo dejanje, pri katerem je bil uporabljen napredni laboratorij za gojenje velike količine konoplje, da je šlo v resnici za „diletantsko“ gojene konoplje, v slabo urejenem prostoru, ki je bil ograjen zgolj s folijo, da ne drži navedba, da obsojenec prostorov že ob najemu ni nameraval uporabljati za dejavnost, za katero jih je najel, da je imel pokojni najemodajalec, ki je bil po poklicu električar, ustrezno znanje, da je lahko elektriko speljal mimo merilnega mesta, da sodba temelji na mnenju izvedenca elektro stroke, ki je izhajal iz napačne in nedokazane predpostavke, da se je konoplja gojila polnih 7 mesecev, ter da tožilstvo ni ponudilo dokazov, da je bilo dogovorjeno podaljšanje najemne pogodbe oziroma da je imel obsojenec namen dokončati gojenje konoplje oziroma celo razširiti svojo dejavnost, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno izraža nestrinjanje z v pravnomočni sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega M. V., zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

17. Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje prejemnik denarne socialne pomoči ter brez premoženja, ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

(1) O tem podrobneje Komentar Ustave Republike Slovenije, Lovro Šturm … et. al., Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 35. in 36. členu Ustave.

(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-225/95 z dne 27. 11. 1997. (3) Primerjaj P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, 2014, str. 6.