Jedro

Molče nadaljevano delo preko časa, ki je bil določen za trajanje delovnega razmerja, ima za pravno posledico, da preide delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas pri toženi stranki v obdobju od 1.7.1996 do 21.5.1997, ko se je zaposlila drugje. Presodilo je, da se je delovno razmerje tožnice sklenjeno za določen čas, zaradi izpolnitve pogoja iz 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. V posledici te ugotovitve je zavezalo toženo stranko, da izplača tožeči stranki, ob istočasnem odbitku in nakazilu prispevkov za socialno varnost in davkov, za posamezne mesece neto plačo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih bruto zneskov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in plačila osebnega dohodka tožnici zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo prvostopno sodbo, njen izrek v drugem odstavku pa je delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti le od neto in ne bruto zneskov mesečnih plač.

Poti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da je tožnica izigrala toženčevega brata, ki je uslišal njeno prošnjo in ji ustno obljubil podaljšanje delovnega razmerja še za tri mesece. Tožnica je ostala po preteku časa, ko bi ji moralo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi prenehati (30.6.1996), na delu samo tri dni. Nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožena stranka prilaga reviziji, pa ni hotela podpisati. Ta odločilna dejstva in okoliščine bi moralo sodišče ugotoviti na podlagi zaslišanja toženca in njegovega brata, kar pa ni storilo. Zaradi opustitve izvedbe ponujenih dokazov je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, to pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava tako glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja kot plačila nadomestila plače tožnici. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnice stroškovno zavrne oziroma podredno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožena stranka teh razlogov niti formalno niti vsebinsko ni uveljavila.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodne odločbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka dne 28.3.1996 zaradi povečanega obsega dela v strežbi sklenila s tožnico delovno razmerje za določen čas - do 30.6.1996. S tem dnem pa tožnici, po ugotovitvah obeh sodišč, delovno razmerje ni prenehalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišči pravilno uporabili Zakon o delovnih razmerjih. Po določbi 17. člena ZDR se lahko sklene delovno razmerje za določen čas le v primerih, določenih v njegovem prvem odstavku oziroma v drugim primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošni akt (11. alinea 1. odstavka). Kolektivna pogodba med delavci in zasebni delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91) v 3. alinei 1. odstavka 6. člena ureja kot primer sklenitve delovnega razmerja za določen čas - začasno povečanje obsega dela pri zasebnem delodajalcu. Delovno razmerje za določen čas preneha s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s pretekom določenega časa oziroma z dnem, ko se vrne odsotni delavec (2. odstavek 17. člena ZDR).

Delovno razmerje sklenjeno za določen čas lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih opredeljuje 1. odstavek 18. člena ZDR. V tem zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. S to določbo so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas oziroma opustitev dolžnostnega ravnanja delodajalca, da obvesti delavca o prenehanju delovnega razmerja. Molče nadaljevano delo preko časa, ki je bil določen za trajanje delovnega razmerja, ima za pravno posledico, da preide delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas. Obe sodišči sta v skladu s tem določilom ugotovili vsa pravno odločilna dejstva in sicer, da je ostala tožnica na delu tudi po 30.6.1996, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, saj ji toženec ni izdal nobenega sklepa o prenehanju.

Razlogi, zaradi katerih je ostala tožnica na delu po preteku časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi - ugoditev njeni prošnji po podaljšanju delovnega razmerja - niso pravno odločilne okoliščine. Že sodišče druge stopnje je toženi stranki pojasnilo, zakaj njene trditve o samovoljnem prenehanju tožnice z delom pri tožencu, niso pravno pomembne. Tožena stranka bi lahko ob nastopu novega ali istega razloga po 17. členu ZDR delovno razmerje tožnici za določen čas podaljšala, vendar bi morala to storiti pravočasno in na obličen način. Ker tega ni storila, pritožbeno sodišče ni imelo nobene podlage za upoštevanje zatrjevanih dejstev. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev drugostopnega sodišča pravilna.

Na revizijske ugovore o dosojenem nadomestilu plač tožnici, revizijskemu sodišču ne bi bilo potrebno odgovarjati, saj jih tožena stranka v reviziji ne obrazlaga, ampak se sklicuje na svoje pritožbene razloge. Ker je revizija samostojno izredno pravno sredstvo, sklicevanje na uporabljena redna pravna sredstva, ne zadošča. Kljub temu revizijsko sodišče poudarja, da uveljavljeni pomisleki o pravilnem načinu tožnici pripadajočih plač ne morejo biti pravno upoštevni, saj se ne nanašajo na plače za sporno obdobje, temveč za opravljeno delo (list. št. 39).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).