Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo razmerja do drugih zaposlenih, ter pravilno zaključilo, da toženec tožnici v pokojninsko dobo neupravičeno ni štel le obdobja od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011, čeprav niso bili plačani prispevki, saj je bila tožnica v tem obdobju že prijavljena v zavarovanje s podlago 001. Ker pa je ugotovilo, da tudi z upoštevanjem dodatne dobe od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011 tožnica ne bi izpolnila pogoja pokojninske dobe 38 let, je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2016 in št. ... z dne 16. 2. 2016 in se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 9. 2015 dalje, o odmeri katere je tožena stranka v 30 dneh dolžna izdati odločbo ter v nadaljnjih 8 dneh dolžna izplačati zapadle zneske starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek moral biti izplačan, do plačila. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi kršitve 2., 22., 23. in 50. člena Ustave Republike Slovenije, bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da kolikor bi toženec in sodišče pravilno upoštevala, da je bila kot delavka tudi v spornem obdobju od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 14. 12. 2011 zavarovana s podlago 001, bi dne 1. 9. 2005 izpolnjevala pogoje za upokojitev in bi bilo njenemu tožbenemu zahtevku treba ugoditi. Tožnica v spornem obdobju ni bila samozaposlena oseba, temveč je bila delavka družbe A. d. o. o. na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi dne 29. 5. 2010. Delovno razmerje je bilo od 29. 5. 2010 edina podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnice. Citira določbo drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 493/2015 z dne 4. 2. 2016, opr. št. Psp 476/2015 z dne 28. 1. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 158/2014 z dne 27. 1. 2015. Tudi v predmetni zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 341/2017 z dne 19. 6. 2018 opozorilo, da ima tožnica pravico dokazovati, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja in dalo jasne napotke in se opredelilo do tega, katere dokaze v tej smeri je predložila tožnica. Ne strinja se z zaključkom, da je predložena pogodba o zaposlitvi nična. Meni, da je sodišče prve stopnje izdalo nedovoljeno sodbo presenečenja in popolnoma zanemarilo vse dokaze, ki jih je tožnica predložila v dokaz obstoja delovnega razmerja. Navaja, da se v predmetnem postopku ni sklicevala na ničnost nobena stranka, prav tako pa je tudi sodišče prve stopnje nikoli ni opozorilo, da namerava dokazni postopek izvajati v tej smeri. Pred izdajo sodbe ji nikoli ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah v zvezi z domnevno ničnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnici kršilo pravico do poštenega postopka v smislu 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča in sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 7. 5. 2015. Po njegovem je tudi sicer ugotovitev sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010 pravno zgrešena in popolnoma absurdna. Če bi bilo navedeno stališče sodišča prve stopnje pravilno, bi potem bila nična vsaka pogodba o zaposlitvi poslovodne osebe, ki je hkrati družbenik. Sklicuje se na 10. člen Zakona o gospodarskih družbah in vztraja, da poslovodje lahko z gospodarsko družbo sklenejo pogodbo o poslovodenju ali pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da tožnica v družbi delodajalca v času sklenitve in trajanja pogodbe o zaposlitvi dne 29. 5. 2010 ni bila niti edini družbenik niti edini poslovodja družbe. Tudi, če je tožnica v svojem zaslišanju pojasnila, da je skrbela za notranje delovanja podjetja, za nabavo, izvedbo, pridobivanje kreditov in financiranje, to ne pomeni, da niso bili podani elementi delovnega razmerja. Izpodbijana sodba je zmotna tudi v delu, ko sodišče prve stopnje navaja, da se v socialnem sporu, v katerem sta bili izdani sodba Delovnega in socialnega sodišča opr. št. VI Ps 891/2011 z dne 3. 4. 2013 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 281/2013 z dne 17. 10. 2013, naj ne bi ugotavljal obstoj delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka tudi s tem, ko se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dokazov, ki jih je predložila tožnica in na katere je opozorilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu z dne 19. 6. 2018. Glede prijave oziroma potrdila z dne 1. 6. 2010 bi moralo biti nesporno, da je delodajalec tožnice na obrazcu M3 z dne 1. 6. 2010 sporočil spremembo podatkov o zavarovanki. Sodišče glede sporočanja spremembe podlage zavarovanja ponovno zmotno ugotavlja dejansko stanje. Vztraja, da je s potrdilom o spremembi podatkov delodajalec tožnice nedvomno poleg vrste invalidnosti sporočil tudi spremembo podlage zavarovanja. Na obrazcu je namreč kot podlaga zavarovanja navedena številka 001, pred tem pa je bila podlaga zavarovanja št. 040. Tudi, če bi delodajalec tožnice za sporočanje nove podlage zavarovanja uporabil napačen obrazec, bi ga zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije moral na to opozoriti ter ga pozvati k dopolnitvi vloge oziroma odpravi napak. Dodatno se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 2018, da je v njem opozorilo na to, da podatki v matični evidenci ne morejo biti edina podlaga za presojo obstoja delovnega razmerja, saj je možno dokazati nasprotno od podatkov iz matične evidence. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do REK-1 obrazcev, in plačilnih list za obdobje od januarja 2011 do januarja 2012, ki jih je tožnica priložila svoji tožbi in na katere je opozorilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Iz navedenih listin namreč jasno izhaja, da je bila tožnica obravnavana enako kot ostali zaposleni ter da so se na enak način kot ostalim zaposlenim obračunavale in izplačevale tudi plače. Vztraja, da so podani dokazi, iz katerih jasno izhaja obstoj delovnega razmerja med tožnico in delodajalcem v spornem obdobju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 9. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 16. 2. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje starostne pokojnine, ker je ugotovil, da tožnica na dan vložitve vloge ne izpolnjuje pogojev za upokojitev po četrtem odstavku 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) v zvezi z določbami ZPIZ-1, konkretno določbe prvega odstavka 36. člena, ker ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe, za upokojitev po drugem in tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-1 pa ni izpolnjen pogoj starosti. Sporno v tej zadevi je izpolnjevanje pogojev po ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine in sicer pogoj pokojninske dobe zaradi nevštetja v pokojninsko dobo obdobja od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011. 6. V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. VI Ps 1769/2016 z dne 8. 5. 2017, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 257/2017 z dne 7. 9. 2017 potrdilo kot pravilno in zakonito in zavrnilo tožničino pritožbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je reviziji ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 341/2017 z dne 19. 6. 2018 razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje zaradi ugotovljene bistvene kršitve postopka ter prvostopnemu sodišču naložilo, da kot predhodno vprašanje pri izpolnjevanju pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine presodi, ali je bila tožnica v spornem obdobju obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja.

7. Na podlagi podatkov matične evidence je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica od 1. 2. 1982 do 31. 3. 1994 in od 15. 12. 2011 do 30. 4. 2012 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja (001). Revizor matične evidence v uradnem zaznamku dne 23. 12. 2015 ugotavlja, da je bila tožnica od 1. 4. 1994 do 14. 12. 2011, ko je bila po podatkih sodnega registra lastnica in direktorica A. d. o. o., prijavljena v zavarovanje s podlago zavarovanja 040, od 15. 12. 2011 do 30. 4. 2012 pa je bila nato ponovno prijavljena s podlago zavarovanja 001 v istem podjetju. Glede na potrdilo FURS z dne 28. 4. 2015 in z dne 26. 5. 2015 je bilo v zavarovanje upoštevano obdobje od 1. 4. 1994 do 31. 1. 2011, od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2011 in od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 14. 12. 2011 vključena v obvezno zavarovanje s podlago 040, kar pomeni, da je bila na tej podlagi zavarovana kot lastnica podjetja po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 in da po podatkih FURS-a niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, če bi bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja in na zavarovalni podlagi 001, bi se ji skladno s 191. členom ZPIZ-1 tudi to obdobje vštelo v obdobje zavarovanja, čeprav so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje samo obračunani, ne pa tudi plačani. Na takšni pravni podlagi je tožnica tudi uveljavljala, da je bila v tem spornem obdobju delavka v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 29. 5. 2010 sklenila z družbo A. d. o. o., kot izvršna direktorica te družbe.

8. Iz izpisa sodnega registra je razvidno, da je bila tožnica od 30. 1. 1990 do 26. 11. 2013 vpisana kot družbenica in tudi kot direktorica družbe A. d. o. o. - v stečaju in od 6. 6. 2014 do 11. 8. 2015 kot prokurist te družbe, ki je bila vpisana v sodni register z dnem 23. 3. 1990. Nadalje iz dokumentacije izhaja, da je tožnica po odločbi ZPIZ Slovenije z dne 24. 5. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu, na katerem je razporejena, izvršna direktorica s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 19. 11. 2009 dalje. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010 izhaja, da so se zaradi ugotovljene invalidnosti spremenile okoliščine, ki vplivajo na določilo o delovnem času, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 2. členu pogodbe je navedeno, da stranki sklepata delovno razmerje za nedoločen čas za opravljanje dela izvršne direktorice, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 6. 2010 dalje. Kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi je bila tožnica od 1. 4. 1994 do 14. 12. 2011 prijavljena v obvezno zavarovanje s podlago zavarovanja 040, torej kot lastnica podjetja po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. 9. Pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010 je sodišče prve stopnje štelo za nično in kot takšno brez pravnih posledic. Neutemeljen je očitek, da gre za sodbo presenečenja in da je tožnici kršena pravica do izjave. Tožnica je predložila pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010 in prav tožnica je tista, ki je razpolagala z vsemi podatki glede svojega statusa, obsega pooblastil, lastništva in vseh ostalih relevantnih elementov, vključno nadrejenosti in podrejenosti, nenazadnje pa tudi glede namena sklenitve citirane pogodbe z dne 29. 5. 2010, ki sovpada z uveljavljanjem delnega nadomestila od 1. 6. 2010 dalje na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije (enako brez plačila prispevkov).

10. Sodišče ni spregledalo, da tožnica v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni bila edina družbenica, ampak je nasprotno jasno navedlo, da sta B.B. in ona lastnik podjetja vsak do 50 %. Kar zadeva tožničino izpoved pa glede podrejenosti in pod nadzorom, kaže ravno nasprotno oziroma potrjuje ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

11. Nadalje je neutemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. VI 891/2011 z dne 3. 4. 2013, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 281/2013 z dne 17. 10. 2013. Iz navedenega spora, kar je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da se je ugotavljal zgolj pričetek dela kot podlaga za priznanje delnega nadomestila, nikakor pa se ni ugotavljal obstoj delovnega razmerja, saj za priznanje delnega nadomestila, obstoj delovnega razmerja ni bil odločilen.

12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov, do prijave oziroma potrdila z dne 1. 6. 2010 in izrecno do plačilnih list. Brez podlage pritožba opisuje postopek prijave in prijavo v zavarovanje ter soodgovornost za nastanek takšne situacije nalaga Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter se pri tem sklicuje na naravo obrazca M-3. Dejstvo je, da gre za javno listino z vsemi lastnostmi javne listine in se sodišču s tem ni bilo potrebno dodatno ukvarjati, še zlasti glede na napotke Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu z dne 19. 6. 2018. 13. Podatki v matični evidenci seveda niso edini, ki potrjujejo obstoj delovnega razmerja. Vendar tudi tožnica obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni dokazala. Poleg vsega navedenega je v obravnavani zadevi pomembno to, da iz podlage zavarovanja v matični evidenci toženca izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju že pravnomočno vključena v zavarovanje kot družbenica in hkrati poslovodna oseba (podlaga 040). Ne samo iz teh razlogov in vseh razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, spremembe podlage zavarovanja za sporno obdobje, ni mogoče uveljavljati, ker je bilo o spremembi lastnosti zavarovanca že pravnomočno odločeno tudi v sodnem postopku (sodba opr. št. VI Ps 1584/2017 z dne 12. 2. 2018, potrjena s sodbo Psp 185/2018 z dne 14. 6. 2018).

14. Tožnica torej ni dokazala, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče v drugih zadevah glede določbe 15. člena ZPIZ-1 in na to, da se v Sloveniji družbeniki zasebnih družb in zavodov obvezno zavarujejo kot samozaposlene osebe samo, če niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je namreč ves čas od 1. 4. 1994 do 14. 12. 2011 zavarovana na podlagi 040. Iz naslova delovnega razmerja na podlagi 001 je bila tožnica zavarovana šele od 15. 12. 2011 do 30. 4. 2012 (oziroma že pred tem od 1. 2. 1982 do 31. 3. 1994).

15. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v sodbi z dne 27. 1. 2015, da zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo razmerja do drugih zaposlenih, ter pravilno zaključilo, da toženec tožnici v pokojninsko dobo neupravičeno ni štel le obdobja od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011, čeprav niso bili plačani prispevki, saj je bila tožnica v tem obdobju že prijavljena v zavarovanje s podlago 001. Ker pa je ugotovilo, da tudi z upoštevanjem dodatne dobe od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011 tožnica ne bi izpolnila pogoja pokojninske dobe 38 let, je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.