Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 6,673.482 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 3,968.140 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je za strah odmerilo odškodnino v znesku 400.000 SIT od zahtevanih 1,800.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,000.000 SIT od zahtevanih 10,000.000 SIT, za prestane in bodoče telesne bolečine 3,000.000 SIT od zahtevanih 5,600.000 SIT, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je zavrnilo. Tožnici je za strah odmerilo odškodnino 400.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT od zahtevanih 11,600.000 SIT, za prestane in bodoče telesne bolečine 2,500.000 SIT od zahtevanih 6,400.000 SIT. Obema tožnikoma je odmerilo še odškodnino za premoženjsko škodo in pri prisoji odškodnine upoštevalo znesek, ki sta ga tožnika že prejela v poplačilo svoje terjatve.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in v izpodbijanem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je naložilo toženi stranki, da tožniku plača še 1,700.000 SIT iz naslova nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2000 dalje. V ostalem je pritožbo tožnika, v celoti pa pritožbo tožnice, zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožniku je tako prisodilo še odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,500.000 SIT od zahtevanih 2,600.000 SIT in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi strahu za 200.000 SIT.

Zoper to sodbo vlagata revizijo tožnika in uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijata zavrnilni del sodbe ter predlagata njeno spremembo tako, da se ugodi zahtevkom tožnikov, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču. Navajata, da ni bila pravilno odmerjena odškodnina za tožnikove telesne bolečine, saj niso bile v zadostni meri upoštevane dolgotrajnost in intenziteta telesnih bolečin, pa tudi ne številne nevšečnosti, povezane s samim zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je nedosledno povzelo oceno telesnih bolečin obeh izvedencev, saj dr. P. ni navedel, da bi v primeru predlagane utrditve sklepov stopala fizične bolečine prenehale, temveč le, da bi se v tem primeru zmanjšale. Izvedenec dr. S. pa je ugotovil, da so lahke telesne bolečine do izdelave mnenja v decembru 1992 trajale kumulativno dva meseca. V resnici so te bolečine tožnika spremljale tudi kasneje, saj se popoškodbeno stanje po letu 1992 ni izboljšalo. Prav tako je prenizko prisojena odškodnina za prestani strah. Sekundarni strah je tožnika spremljal še decembra leta 1992, saj njegovo stanje še vedno ni zadovoljivo. Z odmikom časa so se možnosti ozdravitve zmanjševale, tožnik pa se je tudi vedno bolj bal morebitnih dodatnih zapletov ali poškodb, saj so regenerativne sposobnosti starejših ljudi manjše kot pri mlajših. Bal se je tudi, da bo predčasno postal odvisen od pomoči tretjih oseb. Taka bojazen vpliva tudi na spremembe v osebnosti. Pri tožniku so se pojavili občutki negotovosti, omejenosti in nekoristnosti. Te občutke je intenziviralo spoznanje, da ne bo nikoli več aktiven kot pred nezgodo in da ne bo mogel več opravljati poklicnega dela. Čeprav je bil ob nezgodi star šele 48 let, je nenadoma postal invalid, potreben tuje pomoči. Zaradi posledic poškodbe noge je bistveno omejena njegova sposobnost samostojnega gibanja. Zato dosojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne pomeni primerne satisfakcije za njegove duševne bolečine. Pritožbeno sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da tožnikove skaženosti ni mogoče z ničemer prekriti. Ne gre zgolj za estetski izgled noge, temveč za neskladje v gibanju posameznih okončin in telesa kot celote, kar poudarjajo tehnični pripomočki, potrebni pri gibanju (ortopedsko obuvalo in uporaba bergel). To postane še bolj očitno poleti, ko tožnik opaža odklonilne reakcije ljudi in zaradi tega subjektivno zelo trpi.

Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo narave poškodb, ki jih je utrpela tožnica. Zaradi serijskega preloma reber je čutila hude bolečine ob vsakem vdihu in izdihu. Bolečine so bile torej prisotne tudi pri popolnem mirovanju. Zaradi težjih poškodb na različnih delih telesa je tožnica posamezne fizične bolečine veliko teže prenašala. Njene telesne bolečine so bile zelo dolgotrajne in jo bodo spremljale tudi v bodoče. Prenizko ji je bila odmerjena tudi odškodnina zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Ob nezgodi je bila stara komaj 46 let in bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, še vrsto let brez težav opravljala svoj poklic in vsakodnevne življenjske aktivnosti. Trajne posledice poškodbe so bistveno zmanjšale njeno splošno življenjsko aktivnost in s tem kvaliteto njenega življenja. Te težave jo bodo spremljale doživljenjsko, pričakovati je, da se bodo z leti še stopnjevale. Sodišči nista upoštevali, da je bila vsaj do konca februarja 1991, ko je bila pregledana zaradi ocenitve trajnih posledic na invalidski komisiji, v stanju negotovosti in strahu, saj ni vedela, kakšen bo zaključek zdravljenja. Sekundarni strah je bil dolgotrajen in intenziven, tožnico pa je spremljal še kasneje, saj se bolečine zlasti v predelu vratnega dela hrbtenice niso pomirile. Od uspeha v pravdi je odvisna tudi odločitev o stroških postopka.

Priglašata revizijske stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 12/2003 - p.b. in 2/2004 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da je tožnik utrpel zlom nosne kosti, zlom desne skočnice, zlom desne petnice, zlom navikularke (čolničaste) kosti, udarnine na desnem zapestju in levem komolcu. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve obeh izvedencev glede trajanja in intenzitete tožnikovih pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin. Tako je navedlo, da je izvedenec P. ugotovil, da je tožnik štiri dni trpel stalne hude bolečine, štiri dni stalne srednje hude bolečine. Po odstranitvi mavčne obloge je še dva meseca v dokaj pogostih intervalih trpel srednje hude do lažje telesne bolečine, njihova intenziteta se je pol leta po poškodbi zmanjševala. Določene bolečine se še vedno pojavljajo ob vremenskih spremembah, vendar bodo prenehale s predlagano utrditvijo sklepov. Sodišče je povzelo tudi ugotovitve izvedenca S., ki pa telesne bolečine uvršča po stopnji njihove intenzitete le med hude ali lahke bolečine. Ta je ugotovil, da je tožnik utrpel kumulativno 28 dni hudih bolečin in dva meseca lahkih bolečin. Ker revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, revizijskih navedb glede nedosledno povzete ocene telesnih bolečin ni mogoče upoštevati, saj posegajo na področje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa tudi iz navedenih ugotovitev izhaja, da se pri tožniku določene bolečine še vedno pojavljajo. Tudi ob upoštevanju tistih dejanskih ugotovitev o telesnih bolečinah, ki so za tožnika bolj ugodne, ter neugodnosti v času zdravljenja, med katere sodi enomesečna nošnja mavca, trimesečna nošnja bergel, petdnevna hospitalizacija, lokalna anastezija, bolniški stalež, izpostavljenost RTG žarkom, kontrolni pregledi in fizikalna terapija, je odškodnina za telesne bolečine v višini 3,000.000 SIT primerna.

Tožniku, ki je bil v času nezgode star 48 let, je nastala škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ima zaradi posledic poškodbe noge vrsto omejitev v življenju. Omejen je v gibanju, saj hodi samo s pomočjo bergel. Pri njem je podana 30-odstotna telesna okvara, v enakem obsegu pa je bilo ocenjeno tudi njegovo zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti. Ima tudi posledice zaradi zloma nosu. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je imel tožnik že pred poškodbo hude degenerativne spremembe na hrbtenici, so bile tožnikove težave pri odmeri odškodnine v višini 4,000.000 SIT primerno upoštevane. Revizijsko sodišče pa ni moglo upoštevati revizijskih navedb v zvezi s spremembami v tožnikovi osebnosti, saj navedena okoliščina ne predstavlja dejanske podlage te sodbe. Enako velja za revizijski navedbi glede strahu pred morebitnimi dodatnimi zapleti ter odvisnosti od pomoči tretjih oseb.

Po presoji revizijskega sodišča ni podlage za zvišanje odškodnine, ki jo je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo za strah. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je tožnik ob nesreči zelo prestrašil, saj je bilo trčenje silovito, in da je tak strah trajal do diagnostične obdelave v bolnišnici. Prav ob upoštevanju posledic poškodbe, ki so terjale dolgotrajno zdravljenje, je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova zvišalo na 600.000 SIT in tako odmerjena odškodnina je po presoji revizijskega sodišča primerna.

To velja tudi za odškodnino, prisojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Poškodba je pri tožniku povzročila šepanje, tožnik ima vidno zadebeljen gleženj, nosi posebno ortopedsko obutev in mora stalno uporabljati bergle. Ker je pritožbeno sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 1,500.000 SIT, ni podlage za njeno zvišanje.

V istem škodnem dogodku je tožnica utrpela prelom več reber, zvin vratne hrbtenice in udarnine na desno koleno, levi palec in levo zapestje. Kot je povzelo sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenca P., je teden dni po poškodbi trpela stalne hude bolečine zaradi serijskega preloma reber, nato pa še štiri dni stalne srednje hude bolečine. Po tem času je čutila bolečine še pri forsiranem gibanju (do enega meseca) in pri ekstremnih naporih (do šest mesecev), z zmanjševanjem teh bolečin pa je stopila v ospredje bolečina v vratnem delu hrbtenice. Izvedenec S. je ocenil, da so hude bolečine trajale 21 dni kumulativno, neprestane lahke bolečine pa en mesec. Ugotovil je, da tožnica trpi občasne lahke bolečine ob spremembah vremena in preutrujenosti mišičevja, vendar naj bi se te težave ob ustrezni terapiji v obdobju petih let zmanjšale. Okoliščine, ki jih poudarja revizija, da je tožnica zaradi serijskega preloma reber čutila hude bolečine ob vsakem vzdihu in izdihu, torej tudi v popolnem mirovanju, da je poleg tega trpela tudi zaradi telesnih bolečin v vratni hrbtenici, da so bile njene telesne bolečine dolgotrajne in jo bodo spremljale tudi v bodoče, sta sodišči tako že ustrezno upoštevali. Obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, med katere spadajo tudi krajša hospitalizacija, enotedenska nošnja ovratnice in tritedenska nošnja zavoja na prsnem košu, kontrolni pregledi in fizikalne terapije ter izpostavljenost RTG žarkom, kot tudi štiriinpolmesečni bolniški dopust, je tako v odškodnini, odmerjeni v višini 2,500.000 SIT, primerno upoštevan.

Pri prisoji odškodnine 2,000.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče izhajalo iz opisa posledic, ki jih tožnica trpi. Tožnica je omejena pri delih z rokami, zlasti pri finih delih, pri delih, ki zahtevajo prisilno držo vratne hrbtenice ali njeno povečano gibljivost, ovirana je pri delih, kjer mora nagibati ali obračati glavo, kjer mora iztegovati vrat, prav tako pa se ne more ukvarjati s športi, kjer bi prišlo do nenadnih obremenitev vratne hrbtenice. Zaradi funkcionalnih posledic je gibljivost vratne hrbtenice pri njej manjša za 10 %. Ker pa so bile tudi pri tožnici ugotovljene obsežne starostne degenerativne spremembe, ji ob upoštevanju starosti v času nezgode ni mogoče prisoditi višje odškodnine iz tega naslova.

To velja tudi za odškodnino, prisojeno za strah. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnica v nesreči hudo prestrašila ter da je ta strah trajal do diagnostične obdelave v bolnici, nato pa se je pojavil strah glede izida zdravljenja v smislu rehabilitacije vratne hrbtenice. V odškodnini, odmerjeni v višini 400.000 SIT, je bila tako primerno upoštevana tudi okoliščina glede dalj časa trajajočega zdravljenja.

Ker revizijski razlogi torej niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).