Jedro

Tožeča stranka je izpolnila svoj del pogodbene obveznosti in končala dela po gradbeni pogodbi, zaradi česar je upravičena do plačila s strani tožene stranke. PID je sicer v predračunu, ki ga je tožeča stranka predložila toženi stranki, omenjen kot ena izmed storitev, ki bi jih tožeča stranka opravila za toženo, a pogodbeni stranki sta v besedilu pogodbe kot glavno obveznost določili končanje del. Dolžnost izročitve PID po izvedenih delih je v razmerju do temelja obveznosti in smiselno glede na namen same obveznosti stranska obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL 130156/2013 z dne 14.08.2013 razveljavi v celoti ter da se sprememba tožbe dovoli, dalje pa razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči v roku 15 dni 55.829,39 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, za znesek 51.773,09 EUR od 14.04.2013 do plačila, za znesek 4.056,40 EUR od 07.04.2013 do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, in sicer glavnico 555,36 EUR, zakonsko določene zamudne obresti od zneska 51.577,09 EUR od 18.01.2013 do 13.04.2014, od zneska 555,26 EUR od 05.05.2013 ter od zneska 4.056,40 EUR za dan 03.04.2013, je sodišče zavrnilo, ob tem pa odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni plačati 1.333,96 EUR stroškov postopka.

2. Pritožbo je pravočasno vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagala, naj obravnavani sklep in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo odstopi v reševaje pristojnemu sodišču oziroma naj sklep in sodbo razveljavi, vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov tega postopka.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, naj jo kot neutemeljeno zavrne ter naloži toženi stranki v plačilo nadaljnje pravdne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni razsodilo o ugovoru tožeče stranke o krajevni pristojnosti, po katerem naj bi bilo za sojenje krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju, kar izhaja tudi iz pogodbenega dogovora med strankama. Tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo v zvezi z ugovorom krajevne pristojnosti, ki ga je sama vložila, sama priznava, da je očitno prepozen. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni v nobeni fazi postopka ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje ter nasprotno v svoji prvi pripravljalni vlogi celo soglašala s krajevno pristojnostjo Okrajnega sodišča v Kranju. Tožena stranka je navajala kršitev postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prepozno, to je šele v pritožbenem postopku in s tem prišla v nasprotje s svojimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje. Obravnavani postopek se je začel s predlogom za izvršbo, ki ga je podala tožeča stranka, v katerem bi morala ta označiti krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Celju. Tožena stranka pa po drugi strani v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi prav tako ni nasprotovala določitvi pristojnega sodišča, s čimer sta obe pravdni stranki ravnali v nasprotju z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ in svoje ugovore zoper krajevno pristojnost sodišča vložili prepozno. Pritožba tožene stranke je v tem delu torej neutemeljena.

7. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, čeprav tožena stranka v spremembo ni privolila, o posledicah svojih ravnanj ni bila poučena, iz samega odgovora tožene stranke pa naj bi bilo jasno, da je terjatvi v celoti nasprotovala. Tožeča stranka se je z odločitvijo sodišča v tem delu v celoti strinjala. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 185. člena ZPP in posledično dopustilo spremembo tožbe. Tožena stranka se je namreč v zvezi z dodatno terjatvijo, katere dodatni zahtevek je predstavljal spremembo tožbe, spustila v obravnavanje stvari, ne da bi pred tem spremembi tožbe nasprotovala. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi navedla le, da je račun sporen ter da je zato zahtevala pojasnilo. S tem se je vsebinsko spustila v obravnavanje stvari.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno razsodilo, da terjatev v višini 4.056,40 EUR s pripadki, ki jo je tožeča stranka zahtevala od tožene na podlagi sklenjenega aneksa k pogodbi, obstaja in je tožeča stranka upravičena do plačila. Svoje navedbe je konkretno utemeljila z dejstvom obstoja pogodbenega razmerja na osnovi podpisanega aneksa in končanjem dogovorjenih del, višino terjatve pa z izstavljenim računom (priloga A11). Na drugi strani tožena stranka temu ni oporekala z navedbami, da terjatev ne obstaja, da dela niso bila opravljena ali da je višina zahtevanega zneska neutemeljena, saj navaja, da je samo zavrnila račun in prosila za pojasnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka prepričljivo dokazala obstoj terjatve, tožena pa s tem v zvezi ni podala vsebinskih navedb o nasprotnem.

9. Tožena stranka v zaključku navaja še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti, saj ta toženi stranki ni izročila projekta izvedenih del (PID), kot je bilo to govorjeno v pogodbi. Tožeča stranka na to odgovarja, da je odločitev sodišča pravilna, saj se v skladu z drugim odstavkom 633. člena Obligacijskega zakonika – OZ šteje, da je tožena stranka prevzela izvedena dela tudi brez izročitve PID, ker na izrecno zahtevo in opozorilo na neizročitev PID s strani tožeče stranke tožena stranka tega brez utemeljenega razloga ni storila.

10. Višje sodišče pri tej točki ugotavlja, da je tožeča stranka izpolnila svoje del pogodbene obveznosti in končala dela po gradbeni pogodbi, zaradi česar je upravičena do plačila s strani tožene stranke. PID je sicer v predračunu, ki ga je tožeča stranka predložila toženi stranki, omenjen kot ena izmed storitev, ki bi jih tožeča stranka opravila za toženo, a pogodbeni stranki sta v besedilu pogodbe kot glavno obveznost določili končanje del (primerjaj še drugi odstavek 17. uzance PGU in 110. uzanco PGU). Pri ugotavljanju obstoja terjatve v obravnavanem delu je treba upoštevati, da obligacijsko razmerje med pravdnima strankama obstaja v obliki gradbene pogodbe, pri kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da bodo dela izvedena v obliki ključ v roke. Pri taki obliki obveznosti mora tožeča stranka kot izvajalec del končati gradnjo objekta in ga pripraviti za dogovorjeno uporabo. Dolžnost izročitve PID po izvedenih delih je v razmerju do temelja obveznosti in smiselno glede na namen same obveznosti stranska obveznost, neizpolnitev te pa ne vpliva na izpolnitev glavne obveznosti (glej tudi sklep in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1029/2012). Poleg navedenega višje sodišče ne more prezreti dejstva, ki izhaja iz spisa, da je tožena stranka v dopisu, ki ga je poslala tožeči, priznala obstoj terjatve na strani tožeče stranke (priloga A10), obenem pa prosila za podaljšanje roka plačila zaradi lastnih finančnih težav. Pri tem v omenjenem dopisu tožena stranka v ničemer ne izpodbija obstoja terjatve iz izpolnitve obveznosti gradnje. S prošnjo po dodatnem roku za plačilo posredno priznava dokončanje gradbenih del, kar ob upoštevanju konkretnega obligacijskega odnosa med pravdnima strankama višje sodišče še utrjuje v prepričanju o obstoju terjatve. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dela končala ne glede na to, da PID ni izročila toženi stranki, izpolnila je svojo obveznost, zaradi česar mora tožena stranka za to plačati tožeči. Po določbi drugega odstavka II. člena Pogodbe za izvedbo del (B3) je namreč naročnik dolžan plačati drugi obrok v roku 15 dni po končanih delih po datumu izstavitve računa.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP).