Jedro

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavnega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi med drugim zahteval od toženih strank plačilo 4.900.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (2.500.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 400.000 SIT za strah, 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), nastalo mu zaradi poškodbe prstanca in mezinca desne roke v delovni nesreči dne 20.5.1998. S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bilo tožniku prisojenih 2.250.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (700.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 150.000 SIT za strah, 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), medtem ko je bil v presežku (za 2.650.000 SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej za znesek 2.650.000 SIT (sedaj 11.058,25 EUR), pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in tudi druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnik ponuja še očitek, da sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od škodnega dogodka dne 20.5.1998 in da od tedaj dalje že ves čas traja škodno stanje, ko toženi stranki nista plačali tožniku še nobene odškodnine. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje v reviziji s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih, ki potrjuje njeno ustrezno umeščenost v okvire ostalih prisojenih odškodnin in ki je tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - torej (ob izrecnem in primernem upoštevanju še določbe 203. člena istega zakona) materialnopravno pravilno.

V zvezi s tožnikovim zavzemanjem za upoštevanje tudi obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa zadošča napotitev tožnika na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru namreč obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi ni izkazan.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z izpodbijano pravnomočno odločitvijo o delni zavrnitvi tožnikovega zahtevka ni podan, je bilo treba njegovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.