Jedro

Odgovornost varnostnikov, zaposlenih pri delodajalcu, za škodo tretjim, ker niso poskrbeli za njihovo varnost, preide na delodajalca (170. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz navedenega naslova je zavrnilo. V razlogih svoje sodbe je ugotovilo, da so tožene stranke tožniku odškodninsko odgovorne, pri čemer je odločilo, da bo o pravdnih stroških in odškodnini za nastalo premoženjsko škodo odločalo s končno sodbo.

Proti takšni sodbi so se pritožile tožeča stranka ter druga in tretja tožena stranka, vendar je sodišče druge stopnje vse pritožbe zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Druga in tretja tožena stranka vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitvijo sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitvijo zadeve v novo sojenje. Odgovornost toženih strank je zmotno opredeljena z določbo 170. člena ZOR. Druga tožena stranka bi odgovarjala za nastalo škodo le tedaj, če bi pri njej zaposleni varnostniki bili v takšni meri nesposobni, da bi ne dosegli stopnje skrbnosti, predvidene za opravljanje njihovega posla. V tej smeri je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno. Odškodninsko odgovoren je torej le prvi toženec, ki je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, prizadejane tožniku. Varnostniki so v napadu na tožnika pravočasno posredovali.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 170. člena ZOR odgovarja delodajalec za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Dejanske ugotovitve, potrebne za uporabo navedene zakonske določbe, so sprejete na podlagi izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja. Revizija izhaja iz ocene, da je bila poškodba tožnika posledica hipnega dogodka, zaradi česar ni mogoče trditi, da bi varnostniki ne ravnali v okviru skrbnosti, ki se od njih pričakuje. Vendar pa je takšna revizijska trditvena podlaga v nasprotju z dejstvi, ki so ugotovljena. Napad prvega toženca na tožnika se je pripetil v območju lokala, v katerem se je nahajalo še veliko gostov, pri čemer je toženec tožniku prizadejal več udarcev po obrazu. Trditev o hipnosti (neodvrnljivosti?) dogodka je torej izpodbijana sodba glede na vsebino svojih razlogov utemeljeno zavrnila. Varnostnikov tedaj ni bilo v tem prostoru, čeprav je ugotovljeno, da so se prav tu večkrat dogajali neredi. V spopadu je prva posredovala tožnikova žena, varnostniki pa so se odzvali šele na njeno kričanje.

Izpodbijana sodba ima prav, ko ugotavlja, da je bila dolžnost druge tožene stranke kot lastnika diskoteke, da zagotovi varnost gostov in nastopajočih v lokalu. Varnostniki so opustili kontrolo dogajanja v prostoru, v katerem je bilo še veliko gostov, tožnik pa je ravno prenehal s svojim nastopom in pospravljal rekvizite. Zato drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da se druga tožena stranka ne more rešiti svoje krivdne odgovornosti, ker ni dokazala, da so varnostniki (njeni delavci) v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba. Uporaba določbe 170. člena ZOR o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec pri delu povzroči tretji osebi, je v celoti utemeljena. Pri tem ne more izključiti odgovornosti druge tožene stranke dejstvo, da prvi toženec za povzročeno škodo odgovarja neposredno na podlagi določbe 158. člena ZOR. Revizijska trditev, "da varnostniki niso pristojni in ne smejo brez razloga posegati v zasebno sfero gostov lokala", glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem zgreši dejansko in pravno opredelitev škodnega dogodka in zato niti ne terja posebne razlage.

Višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo revizijsko ni grajana. Preizkus po uradni dolžnosti pa je v tej smeri pokazal, da je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju določbi 200. in 2003. člen ZOR o pravični odškodnini za prizadejano škodo pravilno uporabila.

Ker ni sporno, da je druga tožena stranka imela svojo odgovornost zavarovano pri zavarovalnici - tretji toženi stranki, je podana tudi odškodninska odgovornost tretje tožene stranke v skladu z določili 929. člena ZOR.

Izrek o stroških revizijskega postopka je v skladu z dejstvom, da gre za delno sodbo in da bo o vseh pravdnih stroških odločeno po končanju postopka (165. in 164. člen ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.