Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cp 1062/2013

ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.1062.2013 Civilni oddelek

neupravičena obogatitev solidarna odgovornost zakonca skupno premoženje z delom pridobljeno premoženje navadno sosporništvo napačen zapis stranke
Višje sodišče v Ljubljani
18. december 2013

Povzetek

Sodba obravnava vprašanja vračila zneskov, ki so bili izročeni za namen, ki se ni uresničil, ter obstožnost procesne legitimacije kljub napačnemu zapisu imena drugo tožene stranke. Višje sodišče je ugodilo pritožbi drugo tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni bila v pravno poslovnem razmerju s tožečima strankama. Sodišče je tudi presodilo, da plačilo za delo ne more biti predmet vračila, če je bil pravni posel, za katerega je bilo plačilo namenjeno, razveljavljen.
  • Vračilo zneskov, ki so bili izročeni za namen, ki se ni uresničil.Ali je mogoče zahtevati vračilo zneskov, ki so bili izročeni za namen, ki se ni uresničil, in ali to vpliva na obveznost toženke?
  • Obstožnost procesne legitimacije kljub napačnemu zapisu imena.Ali napačen zapis imena drugo tožene stranke vpliva na obstoj procesne legitimacije?
  • Solidarna odgovornost zakoncev za obveznosti.Ali sta tožena stranka solidarno odgovorni za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem?
  • Upravičenost plačila za delo.Ali se plačilo za delo lahko šteje kot obveznost, ki se vrne, če je bil pravni posel kasneje razveljavljen?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če tožeči stranki zahtevata vračilo zneskov, ker so bili izročeni za namen, ki se ni uresničil, ne more iti za plačilo za opravljeno delo oziroma za premoženje, ki bi ga zakonec pridobil z delom.

Napačen zapis imena drugo tožene stranke, ki hkrati ne pomeni tudi zmote v osebi, ne more vplivati na obstoj procesne legitimacije.

Izrek

I. Pritožbi drugo tožene stranke se v celoti ugodi in se izpodbijana odločba spremeni tako, da se: - tožbeni zahtevek v razmerju do drugo tožene stranke v celoti zavrne; - ugovoru drugo tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 11. 2008 ugodi tudi glede zneska 9.034,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2008 ter se v tem obsegu sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in - znesek pravdnih stroškov iz drugega odstavka V. točke izreka zviša za 1.593,86 EUR.

II. Pritožbi prvo tožene stranke in tožečih strank se zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeči stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, drugo toženi stranki pa morata v 15 dneh povrniti 880,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati 7.213,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2008 do plačila (I.1 točka izreka), da mora prvo tožena stranka drugo tožeči stranki plačati 28.608,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2008 do plačila (I.2 točka izreka) in da morata prvo in drugo tožena stranka nerazdelno plačati prvo tožeči stranki 9.034,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2008 do plačila. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še delno ugodilo ugovoroma prvo in drugo tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 11. 2008 (III. točka izreka) in spremenilo sklep o začasni odredbi v obsegu, v katerem je ugodilo ugovoroma (1) (IV. točka izreka). Prvo toženi stranki je še naložilo, da mora tožečima strankama v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v višini 5.469,33 EUR, tožečima strankama pa, da sta drugo toženi stranki dolžni povrniti pravdne stroške v višini 3.336,93 EUR (V. točka izreka).

2. Proti navedeni odločbi so se pravočasno pritožile vse stranke.

3. Tožeči stranki navajata, da bi sodišče moralo zaključiti, da so bili vsi denarni zneski, ki so bili s strani tožečih strank izročeni toženima strankama, izročeni za namen, ki se je izjalovil in da sta toženi stranki vsa denarna sredstva porabili za svoje družinske potrebe, zato sta dolžni tožnikoma nerazdelno vrniti denarna sredstva na podlagi 56. člena ZZZDR. Ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta bili toženi stranki v zunajzakonski skupnosti le od decembra 2007 do konca septembra 2008 in tudi ne ugotovitev, da so sredstva, ki jih je prejela drugo tožena stranka, bila le delno porabljena za tekoče potrebe družine toženih strank. Trajanje zunajzakonske skupnosti izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon dne 2. 12. 2008 in iz izpovedbe prvega toženca. Sodišče je tudi spregledalo trditev prvega toženca iz pripravljalne vloge z dne 28. 10. 2010, ki je potrdil, da sta toženca denarna sredstva tožečih strank porabila za svoje tekoče potrebe. Tudi če bi sodišče štelo, da toženi stranki nista bili v ekonomski in zunajzakonski skupnosti od konca leta 2006 do decembra 2007, je ključno, da sta denarna sredstva porabili za poravnavo stroškov svoje družine v letih 2007 in 2008. Drugo tožena stranka je izrecno potrdila, da je prvi toženec svoj del stroškov v času skupnega življenja nosil sam. Tožeči stranki sta pojasnili, da je imela družina toženih strank od decembra 2007 tolikšne mesečne stroške, da jih s svojimi denarnimi sredstvi ne bi mogla poravnati. V nadaljevanju pritožbe tožeči stranki ponovno opisujeta višino mesečnih obveznosti toženih strank iz različnih kreditnih pogodb in za najemnino. Toženca nista imela sredstev, ki bi jima omogočala plačilo hipotekarnih kreditnih obveznosti in stroškov stanovanja, bila sta prezadolžena in sta za poravnavo obveznosti porabila denarna sredstva tožečih strank. Navedene trditve s strani toženih strank niso bila konkretno in substancirano zanikane (214. člen ZPP).

4. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil celoten postopek nedopustno začet, voden in zaključen brez osnovnih dokaznih standardov, saj se tožeči stranki nikoli nista izjasnili in dokazali obstoja domnevnega pravnega posla med njim in tožečima strankama. Nikoli nista predložili nobene dokumentacije. Že ob sami vložitvi tožbe nista znali opredeliti, za kakšen posel je šlo, za katero skladišče in kakšen domnevni viličar. Sodba je bila izrečena le na podlagi nekaterih bančnih izpiskov in doma narejenih blagajniških izdatkov ter ob neupoštevanju bistva, da je ob vseh izpiskih in blagajniških izdatkih navedeno „plačilo materialnih stroškov, plačilo za delo, stroški, plačilo za M. G.“, torej izkazujejo upravičenost plačila. Nikjer ni navedeno, da gre za aro ali avans.

5. Drugo tožena stranka v pritožbi najprej trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnika sta v tožbi navedla napačno osebno ime toženke. V vlogi z dne 23. 12. 2008 sta sicer popravila tožbo, ne pa tudi tožbenega zahtevka. Popravila sta le označbo stranke na prvi strani vloge, ne pa tudi tožbenega tenorja, niti predloga za začasno odredbo. Sodišče je s tem, ko je v sodbi in začasni odredbi kot toženko navedlo B. I. G., prekoračilo tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe, v katerih tožeča stranka toži osebo z imenom B. G. M. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer ugotovilo, da toženka nikoli ni bila v pravno poslovnem razmerju s tožečima strankama, sama s seboj v nasprotju in z izrekom sodbe, pa je ugotovitev sodišča, da je toženec od tožnikov prejel 40.815.496 EUR, od tega znesek 35.815,496 EUR v času zunajzakonske skupnosti, v času trajanja zunajzakonske skupnosti pa naj bi toženca prejela 9.034,00 EUR. Seštevek zneskov namreč presega znesek 40.815,496 EUR. Pravilno je stališče sodišča, da gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve in ne iz naslova odškodninske odgovornosti, vendar pa to ne velja za celoten vtoževani znesek, kot tudi ne za toženko, ki s tožečima strankama ni bila v poslovnem razmerju. Iz trditvene podlage tožbe in kasnejših navedb izhaja, da so bili zneski nakazani za nakup nepremičnin in viličarja in da se ta pravni posel ni izvedel. S tem v nasprotju so tožbene trditve, da je obstajal dogovor o vračilu denarja dne 22. 6. 2008. Takrat je prišlo torej do razveze pogodbe med tožnikoma in prvo toženo stranko in po tem datumu plačila očitno nimajo več zveze z nakupom nepremičnine in viličarja. Do teh nasprotujočih si navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Povsem nepojasnjen je ostal znesek 2.400,00 EUR, ki ga je dne 22. 9. 2008 na račun toženke in v korist toženca nakazal B. H.. Ob pravilni uporabi 190. člena OZ bi sodišče moralo ugotoviti, v kakšni višini naj bi bila toženca neupravičeno obogatena, tega pa ne more, če ne odgovori na vprašanje, iz kakšnega pravnega naslova naj bi ji bil denar izročen. Če ni jasno, kaj je bila podlaga za plačilo, tudi o odpadli pravni podlagi ni mogoče govoriti. Do obogatitve ni moglo priti v delu, ko je bil denar izročen s strani tožnikov za materialne stroške izvedbe posla, ki se kasneje ni uresničil. Glede višine obogatitve sodba sploh nima razlogov. Sodišče odgovornost toženke neutemeljeno opira na določbo 56. in 12. člena ZZZDR. Poslovno razmerje med tožečima strankama in tožencem naj bi bilo sklenjeno že leta 2006, ko sta tožeči stranki pričeli izročati tožencu denarne zneske. Gre za pravno poslovno razmerje pri katerem toženka ni sodelovala, zato tudi razveza tega poslovnega razmerja ne more imeti zanjo nobenih negativnih posledic. Tega ne spremeni niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila toženca od decembra 2007 do vključno septembra 2008 v zunajzakonski zvezi. Denar, ki je bil izročen ali nakazan tožencu v obdobju pred decembrom 2007, ne predstavlja njegovega posebnega premoženja, ampak denar, ki mu je bil izročen kot kupnina za nepremičnine in viličarja. Tudi denar, ki je bil izročen v času od decembra 2007 do vključno septembra 2008 ne predstavlja skupnega premoženja zakoncev. Tožbeni zahtevek se nanaša na obveznosti, glede katerih se je toženec zavezoval že v času pred nastankom zunajzakonske skupnosti in je zato izključno sam v pravni zavezi do tožnikov. Kako je toženec porabil zneske, ki so bili namenjeni za kupnino nepremičnine in viličarja, je povsem nepomembno za odločitev v odnosu do toženke. Obveznosti, v zvezi s katerimi je toženec prejel omenjena denarna sredstva, niso obveznosti v zvezi z zagotavljanjem tekočih potreb družine, niti ne gre za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, zato toženka za te obveznosti ne odgovarja (II Cp 240/2000 in II Cp 2329/2009). Tudi iz judikata II Ips 94/2001, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, izhaja, da zakonca odgovarjata nerazdelno le za obveznosti, prevzete za potrebe družine ali obveznosti, nastale za kritje obveznosti v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Nakup viličarja in poslovne nepremičnine nima nobene zveze s tekočimi potrebami družine. Sodišče je tudi opustilo dokaz z vpogledom v kazenski spis I K 22277/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je neutemeljeno naložilo toženki v plačilo celoten znesek, ki naj bi bil v korist toženca nakazan na njen račun, čeprav je ugotovilo, da so bila sredstva le delno porabljena za tekoče potrebe družine. V nasprotju z izvedenimi dokazi in trditveno podlago tožečih strank sodišče ugotavlja, da znesek 5.000,00 EUR, ki ga je toženec prejel 3. 3. 2008, predstavlja plačilo za delo – posredovanje za nakup nepremičnine. Tak zaključek je v očitnem nasprotju z ugotovitvami sodišča, da je šlo pri vseh zneskih tožečih strank za denar, namenjen za kupnino za viličarja in nepremičnino. Plačilo za delo pa tudi sicer pojmovno izključuje zadevo po vrnitvi denarja zaradi odpadle podlage. Glede na vse navedeno terjatev tožeče stranke ni niti verjetno izkazana, zato se toženka pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo.

6. Pritožba drugo tožene stranke je utemeljena, pritožbi tožečih in prvo tožene stranke pa sta neutemeljeni.

7. Tožeči stranki sta v tožbi trdili, da sta se s toženima strankama (izvenzakonskima partnerjema) dogovorili za posredovanje pri nakupu skladiščnih prostorov in viličarja in jima v ta namen (2) izročili in nakazali več zneskov, skupaj 44.856,42 EUR. Do realizacije posla ni prišlo, zato naj bi prišlo do dogovora, da toženi stranki prejete zneska vrneta. Toženi stranki naj bi se solidarno zavezali za vrnitev denarja. Tekom postopka sta tožeči stranki utemeljevali pasivno legitimacijo drugo tožene stranke (tudi) na podlagi 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ker naj bi bila prejeta denarna sredstva porabljena za tekoče potrebe družine in za poravnavo obveznosti v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Prvo tožena stranka je bila v spornem obdobju tudi zaposlena pri drugo tožeči stranki, ki ji je plačo nakazovala na TRR druge toženke.

8. Prvo tožena stranka je najprej obstoj dogovora med njo (ne pa tudi drugo toženo stranko) in tožečima strankama najprej priznala, nato pa ves čas postopka zahtevala, naj tožeči stranki dokažeta svojo terjatev. Drugo tožena stranka je zanikala obstoj poslovnega razmerja s tožečima strankama in trdila, da izvenzakonska skupnost od septembra 2006 do decembra 2007 (3) ni obstajala.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prvo toženi stranki naložilo vrnitev zneskov, ki jih je prejela od tožečih strank do decembra 2007, obema toženima strankama pa, da sta dolžna solidarno vrniti 9.034,00 EUR, torej oba zneska (5.000,00 EUR in 4.034,00 EUR), ki sta bila s strani tožečih stranka nakazana oziroma izročena v času trajanja izvenzakonske skupnosti toženih strank. Obveznost prvo tožene stranke je utemeljilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika), drugo tožene stranke pa na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR oziroma drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

10. Sodba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - drugo tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju s tožečima strankama (4) - toženi stranki sta bili v izvenzakonski skupnosti od decembra 2007 do konca septembra 2008 - prvo tožena stranka je prejela od tožnikov 40.815,50 EUR, od tega 5.000,00 EUR v času obstoja izvenzakonske skupnosti - drugo tožena stranka je v času obstoja izvenzakonske skupnosti na svoj osebni transakcijski račun prejela 4.034,00 EUR, kar je bilo deloma porabljeno tudi za tekoče potrebe družine.

O pritožbi prvo tožene stranke:

11. Višje sodišče najprej poudarja, da je pri odločanju o pritožbi prvo tožene stranke izhajalo iz procesnega položaja toženih strank, ki sta navadna sospornika (5) (1. točka prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku- v nadaljevanju ZPP v zvezi s 195. členom ZPP) tudi v primeru (morebitne) solidarne zaveze drugo tožene stranke na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR. Prvo tožena stranka je v odgovoru na tožbo oziroma ugovoru zoper sklep o začasni odredbi priznala obstoj dogovora o posredovanju pri nakupu skladiščnih prostorov in da je prejela „določene zneske“, ki so bili porabljeni za ta namen (list. št. 22). V kasnejših vlogah pa je večinoma trdila, da tožeči stranki nista dokazali, kakšen naj bi bil ta znesek, da so bila potrdila o gotovinskih izdatkih narejena kasneje in da teh zneskov ni prejela, ampak je na tak način podjetje prihajalo do gotovine (6) ipd. Višje sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da sta tožeči stranki nakazila in izročitev denarnih zneskov (ki ne predstavljajo plače (7)) izkazali z bančnimi izpiski in blagajniškimi izdatki, ki jih je podpisala prvo tožena stranka. Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi, da se „tožeči stranki nikoli nista izjasnili in dokazali obstoj domnevnega pravnega posla“ in da „nista predložili enega samega dokaza“. Pritožniku, ki očita sodišču prve stopnje, da je ignoriralo pravila dokazovanja, je treba pojasniti, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP). Dokazno breme v pravdi ni stabilno, marveč se v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med strankama prerazporeja in seli glede na okoliščine in stanje konkretne pravde. Ko je prvo tožena stranka obstoj zatrjevanega razmerja izrecno priznala in celo potrdila prejem „določenih zneskov“, tožeči stranki pa sta predložili ustrezne listinske dokaze, se je trditveno in dokazno breme o nasprotnem preložilo na prvo toženo stranko. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, da je zneske prejela na kakšni drugi podlagi, saj je trdila le, da je bila do plačil upravičena, sicer jih ne bi prejela. Ker sta toženi stranki navadna sospornika, prvo toženi stranki tudi ne morejo iti v korist nekatera sicer relevantna (skupna) dejstva, ki jih je med postopkom obrobno navajala drugo tožena stranka, ki je svoje ugovore usmerila predvsem v zanikanje obstoja pravno poslovnega razmerja s tožečima strankama, v dokazovanje obdobja trajanja izvenzakonske skupnosti in (ne)ustreznost drugega odstavka 56. člena ZZZDR kot pravne podlage za njeno solidarno obveznost. Višje sodišče je zaradi navedenega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v razmerju do nje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP) O pritožbi drugo tožene stranke:

12. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe in predloga za začasno odredbo kot o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (5. točka obrazložitve), da napačen zapis imena drugo tožene stranke, ki hkrati ne pomeni tudi zmote v osebi, ne more vplivati na obstoj procesne legitimacije, iz enakih razlogov pa tudi nista podana omenjena pritožbena razloga.

13. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za obveznosti (8) iz odstavka drugega 56. člena ZZZDR, za katere zakonca odgovarjata nerazdelno tako s skupnim kot s posebnim premoženjem. Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da drugo tožena stranka ni bila v pravno poslovnem razmerju s tožečima strankama, bi lahko njena solidarna obveznost temeljila le na zakonu oziroma ustreznih določbah ZZZDR. Ni sporno, da je drugo tožena stranka v času trajanja izvenzakonske skupnosti na svoj TRR (9) prejela znesek 4.034,00 EUR(10) in da je bil vsaj del tega zneska porabljen za tekoče potrebe družine, vendar sama poraba sredstev v okoliščinah konkretnega primera ni odločilna. Ne gre namreč za primer, ko bi en zakonec prevzel obveznost za tekoče potrebe družine, saj je prvo tožena stranka denar prejemala za poslovni namen nakupa skladiščnih prostorov. Iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi obveznost drugo tožene stranke nastala v zvezi s skupnim premoženjem.

14. Sodišče prve stopnje je štelo, da je drugo tožena stranka solidarno odgovorna tudi za plačilo zneska 5.000,00 EUR, ki ga je prejela prvo tožena stranka v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ker ta znesek predstavlja plačilo za delo, ki ga je slednja opravila za tožeči stranki (posredovanje za nakup nepremičnine). Z delom pridobljen denar res predstavlja skupno premoženje, vendar je odločitev sodišča prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera zmotna. Pravno odločilno je namreč, da tožeči stranki od prvo tožene stranke zahtevata vrnitev vseh zneskov (tudi 5.000,00 EUR) na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ (11) (ker ga je prvo tožena stranka prejela glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila ali je pozneje odpadla), kar izključuje ključno predpostavko za nastajanje skupnega premoženja, in sicer da je bilo pridobljeno z delom. Povedano drugače, če tožeči stranki zahtevata vračilo zneskov, ker so bili izročeni za namen, ki se ni uresničil, ne more iti za plačilo za opravljeno delo oziroma za premoženje, ki bi ga zakonec pridobil z delom.

15. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi drugo tožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v razmerju do nje v celoti zavrnilo (358. člen ZPP), posledično pa spremenilo tudi odločitev o njenem ugovoru zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi (3. točka 365. člena ZPP). Višje sodišče je zaradi spremembe odločitve o glavni stvari in odločitve o zavarovanju terjatve spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških iz drugega odstavka V. točke izreka tako, da sta tožeči stranki glede na uspeh drugo tožene stranke sedaj slednji dolžni povrniti 100% (in ne 80%) priznanih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je potrebne stroške drugo tožene stranke odmerilo na 4.930,79 EUR (12). Upoštevaje podrobno obrazloženo odmero potrebnih stroškov, ki je v pritožbenem postopku neizpodbijana, je višje sodišče odločilo, da morata tožeči stranki povrniti poleg že priznanih stroškov še 1.593,86 EUR.

O pritožbi tožečih strank:

16. Zaradi prej navedenih razlogov o neobstoju pravne podlage glede drugo tožene stranke tudi pritožba tožečih strank ne more biti utemeljena. Tožeči stranki namreč izpodbijata le ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja izvenzakonske skupnosti med toženima strankama in da so bila prejeta sredstva delno porabljena za tekoče potrebe družine (13), ker želita utemeljiti solidarno obveznost drugo tožene stranke za vrnitev vseh vtoževanih zneskov.

17. Ne glede na to pa višje sodišče še dodaja, da v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je med toženima strankama obstajala izvenzakonska skupnosti v obdobju od decembra 2007 do septembra 2008 oziroma da pred decembrom 2007 ni obstajala. Prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje (točka 15 obrazložitve) pritožbeno sklicevanje na navedbe toženke v ovadbi z dne 2. 12. 2008 in izpovedbo toženca ne morejo omajati. Pritožba nekorektno navaja le prvi stavek ovadbe (14)(priloga B6), čeprav iz njenega nadaljevanja izhaja, da je toženka izčrpno opisala dogodke, zaradi katerih sta se s tožencem leta 2006 razšla, da je do septembra 2006 z otrokom živela pri svoji mami na P., septembra 2006 odšla nazaj v K., po prodaji stanovanja v decembru 2007 pa z otrokom odšla v najemniško stanovanje v L., kjer se jima je istega meseca pridružil toženec.

18. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tudi v primeru, če toženca nista bila v izvenzakonski skupnosti od konca leta 2006 do decembra 2007 bistveno, da so bila denarna sredstva, ki so predmet tega postopka porabljena za tekoče potrebe družine v letih 2007 in 2008. Določba drugega odstavka 56. člena ZZZDR se ne nanaša na situacijo, ko eden od zakoncev/izvenzakonskih partnerjev denarna sredstva, ki jih je imel pred začetkom zakona/izvenzakonske skupnosti, kasneje porabil za tekoče potrebe družine. Zaradi navedenih razlogov in ker ni ugotovilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo tožečih strank zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), drugo toženi stranki, ki je v celoti uspela, pa sta dolžni povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 880,63 EUR (500 točk za sestavo pritožbe zoper sodbo, 400 točk za sestavo pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, 2% materialne stroške, 20% DDV, kar skupaj pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 503,63 EUR ter 375,00 EUR stroškov za sodno takso za pritožbo). Prvo tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

(1) Sodišče prve stopnje je (ponovno?) izdalo začasno odredbo v „prečiščenem besedilu“.

(2) Za plačilo are in del kupnine, preostanek kupnine pa naj bi tožnika plačala neposredno prodajalcu.

(3) Večina spornih plačil pade v to obdobje.

(4) Česar tožeči stranki v pritožbi ne izpodbijata.

(5) Primerjaj VSL II Cp 791/2009 z dne 17.6.2009. (6) Tega prvo tožena stranka v postopku ni uspela dokazati.

(7) Prvo tožena stranka je bila zaposlena pri drugo tožeči stranki kot voznik tovornega vozila B kategorije z osnovno plačo 521,83 EUR bruto (IV. Tarifni razred).

(8) Obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca; obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem; obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine.

(9) V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvo tožena stranka vsa nakazila, tudi plačo, prejemala na TRR drugo tožene stranke.

(10) V dveh delih: 1.634,00 EUR z namenom nakazila „plačilo za M. G.“ in 2.400,00 EUR z namenom nakazila „Dogovor o plačilu“.

(11) Ta podlaga je (posredno) odločilna tudi za drugo toženo stranko.

(12) Drugo toženi stranki je sodišče prve stopnje z upoštevanjem 80% uspeha in po pobotu z nasprotno terjatvijo iz naslova stroškov tožečih strank priznalo 3.336,93 EUR.

(13) Trdita, da so bila vsa sredstva porabljena za poravnavo kreditnih in drugih mesečnih obveznosti toženih strank.

(14) „Leta 2000/2001 sem spoznala M. G., s katerim sva od leta 2003 v razmerju.“

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia