Jedro

Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo.

Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo.

Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se glede I. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe delno ugodi in se spremeni tako, da v spremenjenem delu I. točke in v IV. točki izrek glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 6.039,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2017 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 774,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.‶

II. V preostalem še izpodbijanem delu (glede izpodbijane III. točke izreka prvostopne sodbe) se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 366,22 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska v višini 10.353,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 6.039,00 EUR od 30. 10. 2017 dalje do plačila in - 4.314,27 EUR od 15. 5. 2020 dalje do plačila (I. točka izpodbijane sodbe). V presežku, za vtoževani znesek v višini 504,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 109,80 EUR od 9. 9. 2019 dalje do plačila in od zneska 394,73 EUR od 29. 10. 2019 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 4.314,27 EUR od 9. 9. 2019 do 15. 5. 2020, je zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izpodbijane sodbe). Glede v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke v višini 4.514,00 EUR je ugotovilo, da ne obstoji (III. točka izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.382,89 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izpodbijane sodbe).

2. Tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v točki I., III. in IV. izreka in predlaga pritožbenemu sodišču, da razveljavi izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti oz. podredno, da vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naloži tožniku, da je dolžan tožencu povrniti nastale stroške postopka.

V pritožbi navaja, da predložena listina izračun prihodka najemnine za vozilo v višini 4.314,27 eur, ne pomeni dokaz za trditve tožnika temveč zgolj trditveno podlago. Da je prvostopno sodišče nepravilno zaključilo, da je priča K. potrdil navedbe tožnika glede oddaje avtomobila v najem, saj ni vedel komu in za kakšen znesek naj bi se avtomobil oddal. Da tožnik ni niti zatrjeval, da je obvestil toženca o tem, da bi ta lahko pričakoval nastanek kakšne škode. Rok izpolnitve 45 dni, ni bil bistvena sestavina pogodbe, saj je tožnik po izteku tega roka še vedno zahteval izpolnitev od toženca, kar pomeni, da je sam privolil v svoje prikrajšanje z domnevno izgubljenim dobičkom. V tožbi je sam navedel, da je toženca po preteku roka večkrat opomnil na izpolnitev pogodbenih obveznosti in da se je toženec zavezal, da bo do 20.5.2019 podal dokončni odgovor o tem, ali bo svojo obveznost lahko izpolnil ali pa bo vrnil prejeti denar. Nakar je tožnik 26.6.2019 odstopil od pogodbe. Najmanj do 26.6.2019 je tožnik privolil, da avtomobila ne bo dajal v najem in s tem privolil v morebitno prikrajšanje. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju s 140., 171. in 243. členom Obligacijskega zakonika, je ravnanje tožnika, ki zahteva izpolnitev pogodbe kljub opozorilom toženca, da je z avtomobilom nekaj narobe, čaka na izpolnitev leto in pol, nato pa odstopi od pogodbe in brez predhodnega opozorila zahteva izgubljeni dobiček za ves ta čas.

Poleg tega toženec v nobenem primeru ni dolžan povrniti izgubljeni dobiček, saj ni na njegovi strani krivda, da avtomobil ni v delujočem stanju. Toženec je izdelal in vgradil baterijski set v dogovorjenem času, vendar je ugotovil, da vozila ni mogoče zagnati zaradi napake na elektroniki vozila. Ker je tožnik vztrajal na izpolnitvi pogodbene obveznosti, torej pri izdelavi in vgradnji baterijskega modula in polnilca ter opravi pregleda o skladnosti, mu je toženec posredoval predračun št. 8004 z dne 12.12.2018 in ponudil popravilo avtomobila, da bo lahko izpolnil svojo pogodbeno obveznost, kar vse izhaja iz elektronskih sporočil z dne 22.10.2018 in 13.12.2018. Tožnik je popravilo avtomobila (elektronike vozila) zavrnil, zato je toženec skušal prodati izdelano baterijo, kar izhaja iz elektronskega sporočila z dne 3.6.2018. Popolna izpolnitev mu je bila onemogočena, zato ne more biti odgovoren za izgubljeni dobiček v obdobju od 1.1.2018 do 31.8.2019. Toženec je trditve v zvezi z izgubljenim dobičkom prerekal, saj je v odgovoru na tožbo navedel, da odgovornosti za potencialno izgubljeni dobiček ne prevzema.

Prvostopno sodišče je napačno presodilo, da toženec ni opravil pojasnilne dolžnosti, s katero bi v 45 dnevnem roku pojasnil, da dela po pogodbi ne more opraviti zaradi napake na elektroniki. Toženec je pravočasno obvestil dolžnika o napakah na elektroniki vozila. Da je bila pojasnilna dolžnost opravljena izhaja iz predloženega predračuna št. 8004 z dne 12.12.2018 in elektronskih sporočil z dne 22.10.2018 in 13.12.2018. Pojasnilna dolžnost pa tudi ni odločilna, saj je tožnik zahteval izpolnitev pogodbe tudi po preteku roka vsaj do 20.5.2019, nato pa odstopil od pogodbe 26.6.2019. Sodišče je napačno presodilo, da je pogodba razvezana 26.6.2019, ko naj bi tožnik odstopil od pogodbe zaradi kršitve na strani toženca, saj je tožnik onemogočil tožencu izpolnitev pogodbene obveznosti, ker ni sprejel njegove ponudbe, da popravi napako na elektroniki vozila, ki je tožencu onemogočala izpolnitev obveznosti po pogodbi. Krivda za neizpolnitev obveznosti je na strani tožnika, zato bi sodišče moralo zahtevek za plačilo 6.039,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrniti.

Nepravilna je tudi odločitev o terjatvi toženca v višini 4.514,00EUR, saj toženec ni dolžan ničesar plačati in sodišče ne bi smelo odločati o procesnem pobotu. Odločitev o neobstoju terjatve je nezakonita. Toženec terjatve ni uveljavljal v pobot, temveč je želel vložiti nasprotno tožbo, kot je razvidno iz odgovora na tožbo. Prvostopno sodišče bi moralo toženca pozvati na plačilo sodne takse in popravo morebitne nasprotne tožbe, saj je nastopal pred prvostopnim sodiščem brez odvetnika, ga vsaj pozvati, da pojasni ali terjatev uveljavlja v pobot ali vlaga nasprotno tožbo, kar pa ni storilo, zato je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka in je odločitev nezakonita. Pritožba prvostopnemu sodišču očita tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke A. A., ki je zakoniti zastopnik tožene stranke od 13.9.2019 dalje, saj na vabilu tožencu za zaslišanje ni poimensko navedlo zakonitega zastopnika, prav tako mu vabilo ni bilo vročeno osebno, zaradi česar je izdana sodba nezakonita.

Pooblaščenec tožene stranke je priglasil stroške za vložitev pritožbe.

3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo je tožeča stranka po pooblaščenki pojasnila, da so pritožbene navedbe, da tožena stranka s sklenjeno pogodbo nase ni prevzela obveznosti po vgraditvi baterijskega modula zagotoviti voznosti vozila, novote, ki niso podane do zaključka glavne obravnave. Predložen izračun je po navedbah tožeče stranke sodišče pravilno upoštevalo kot dejansko podlago za svojo odločitev. Kot neutemeljene in nerelevantne zavrača pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka privolila v prikrajšanje do odstopa od pogodbe. Za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo je odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodaten rok za izpolnitev. Glede izgubljenega dobička pritožba ugovarja zaključkom sodišča, ki temeljijo na neprerekanih navedbah tožeče stranke in niso upoštevne. Vztraja na pravilni ugotovitvi prvostopnega sodišča glede pojasnilne dolžnosti (3. odst. 625. člena OZ). Navaja, da je upravičena do plačila po predloženem izračunu, saj tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pooblaščenka tožeče stranke je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožeča stranka lastnica vozila Renault Kangoo express, letnik 2012, na električni pogon, št. VIN ... (vozilo Renault), za katerega je potrebovala baterijo; - da je na podlagi dogovarjanj med pravdnima strankama oktobra 2017 prišlo do poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama; - da je toženka tožnici 27.10.2017 izdala predračun št. 7005 za izdelavo baterijskega modula z enofaznim polnilcem za Renault Kangoo, letnik 2012, z dometom 50 km, za ceno 4.800,00 EUR brez DDV, oz. 6.039,00 EUR z DDV, pri čemer cena zajema izdelavo in vgradnjo seta ter polnilec, tip baterij litij kot pri originalu, ter pregled skladnosti za 150,00 EUR; - da se je tožena stranka storitev po navedenem predračunu zavezala opraviti v roku 45 dni po plačilu predračuna; - da je tožnica dne 30. 10. 2017 plačala 6.039,00 EUR, s čimer je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba v skladu z določbo 619. člena Obligacijskega zakonika, saj je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah; - da je tožeča stranka na naslov tožene stranke dostavila vozilo zaradi izvedbe storitev po pogodbi (predračunu št. 7005 z dne 27.10.2017); - da toženka obveznosti po navedeni podjemni pogodbi ni izpolnila v določenem 45- dnevnem roku, ki se je iztekel 14.12.2017, niti kasneje; - da je tožnica zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti tudi po preteku roka, kar izhaja iz elektronskih SMS sporočil med strankama v času od julija do decembra 2018, ko tožeča stranka neuspešno sprašuje toženko kaj se dela na predmetnem vozilu in iz elektronske pošte z dne 22.10.2018 s katero je tožena stranka obvestila tožnico o sistemskih napakah na vozilu in da bi v primeru zamenjave vseh elektronskih sklopov vozilo stalo skoraj kot novo in da bo zadevo v najkrajšem možnem času skušala rešiti na najcenejši možen način, razviden iz predračuna št. 8004 z dne 12.12.2018, ki ga je toženka izdala tožnici za menjavo obstoječega sistema na vozilu (zamenjava krmilnika, elektromotorja in nadgradnja sistema z dodatno signalizacijo) v znesku 3.660,00 EUR; - da je tožnica od podjemne pogodbe odstopila 26.6.2019, ko je toženko z dopisom pozvala na vračilo zneska po predračunu št. 7005 (v višini 6.039,00 EUR); na podlagi navedenega prvostopno sodišče ugotavlja, da je pogodba razvezana najkasneje 26.6.2019; - če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika), če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo ima pravico do vrnitve tistega kar je dala (drugi odstavek 111. čl. Obligacijskega zakonika), pri čemer mora stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odst. 111. člena Obligacijskega zakonika); na podlagi navedenega prvostopno sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka dolžna tožnici vrniti po predračunu št. 7005 z dne 27.10.2017, dne 30.10.2017 plačani predujem v višini 6.039,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2017 dalje do plačila; - da je tožnica od toženke odpeljala predmetno vozilo dne 9.9.2019 z avtovleko, ne da bi jo predhodno pozvala na izročitev vozila oz. jo o tem obvestila.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno izpostavlja, da rok 45 dni za izpolnitev pogodbe ni bil bistven in da je tožnik po izteku roka še vedno zahteval izpolnitev pogodbe od toženca, s tem pa zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti ni bilo. Že iz samih navedb tožnika v tožbi izhaja, da se je tožena stranka do 20.5.2019 zavezala tožeči stranki poslati dokončen odgovor o tem ali bo svojo obveznost lahko izpolnila, ali pa bo vrnila prejet denar. Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo. Tožeča stranka vse do 9.9.2019 tožene stranke ni pozivala na izročitev vozila, ampak ga je tega dne brez predhodne najave odpeljala z avtovleko. Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo. Po drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala, ker dolžnik ni izpolnil obveznosti ali je v zamudi z njeno izpolnitvijo. Tudi pri poslovni odškodninski obveznosti morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke: to je, nedopustno ravnanje, (ki je v primeru poslovne odškodninske obveznosti kršitev pogodbe), škoda, vzročna zveza in odgovornost. Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.

7. Vse nadaljnje pritožbene navedbe glede napačne dokazne ocene (kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu Zakona o pravdnem postopku) priloženega izračuna izgubljenega dobička, zaslišanja priče B. B. in onemogočanja tožene stranke pri izpolnitvi pogodbene obveznosti, upoštevaje s strani tožene stranke posredovano elektronsko sporočilo z dne 22.10.2018 ter dne 13.12.2018 posredovan predračun št. 8004 z dne 12.12.2018 za odpravo napake na elektroniki vozila in s tem omogočanje celotne izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke, se tako pokažejo kot nepomembne.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila 26.6.2019 sklenjena pogodba razvezana. Če je pogodba razvezana pa sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika), če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 111. čl. Obligacijskega zakonika), pri čemer mora stranka, ki vrača denar plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika). Zaradi prenehanja pogodbe nastopijo tako imenovani reparacijski oziroma povračilni zahtevki.1 Na podlagi navedenega je tožena stranka dolžna tožnici vrniti dne 30.10.2017 plačani predujem po predračunu št. 7005 z dne 27.10.2017. Pritožbene navedbe glede napačne dokazne ocene prvostopnega sodišča, da je pogodba razvezana 26.6.2019 zaradi tožnikovega odstopa od pogodbe zaradi kršitev na strani toženca, dejansko pa je prav tožnik onemogočil tožencu izpolnitev pogodbene obveznosti, se ob pravilni uporabi materialnega prava pokažejo kot nepomembne, saj je nastanek reparacijskega zahtevka objektivna posledica razveze pogodbe in je povsem nepomembno iz čigave sfere izvira razlog za prenehanje. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica 26.6.2019 od navedene podjemne pogodbe odstopila, ko je toženko z dopisom pozvala na vračilo zneska po predračunu 7005 in je bila pogodba razvezana najkasneje 26.6.2019. 9. Prav tako se pokažejo kot nepomembne pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče napačno presodilo, da toženec ni opravil tako imenovane pojasnilne dolžnosti po tretjem odstavku 625. člena Obligacijskega zakonika, s katero bi tožniku pojasnil, da dela po pogodbi ne more opraviti zaradi napake na elektroniki vozila, ker je pritožbeno sodišče že na podlagi navedb same tožeče stranke ugotovilo, da nedopustnega ravnanja tožene stranke in sicer kršitve pogodbene obveznosti vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo.

10. Pritožbene navedbe, da toženec ni uveljavljal terjatve v pobot, temveč je želel vložiti nasprotno tožbo, na kar bi ga prvostopno sodišče moralo opozoriti, pa ga ni, saj je bil toženec brez odvetnika, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. čl. ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodne odločbe, niso utemeljene. Iz izpodbijane sodbe in navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo je jasno razvidno, da je tožena stranka uveljavljala procesni pobotni ugovor v skupni višini 4.514,00EUR z ddv in ne nasprotno tožbo. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo pogoje po določbah 311., in 312. člena Obligacijskega zakonika za uveljavljanje procesnega pobotnega ugovora ter opozorilo na določbo tretjega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku. Ker je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 6.039,00EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2017 dalje do plačila, je tudi prvostopno sodišče smelo odločati o procesnem pobotnem ugovoru tožene stranke in s tem ni kršilo nobenih določb pravdnega postopka. Iz navedb v odgovoru na tožbo ne izhaja, da bi tožena stranka želela uveljavljati nasprotno tožbo (183. čl. Zakona o pravdnem postopku ), zato tudi ne obstoji dolžnost prvostopnega sodišča, da bi toženca moralo pozvati na plačilo sodne takse in morebitno dopolnitev nasprotne tožbe. Nasprotna tožba je samostojna tožba, ki jo je mogoče vložiti pod pogoji določeni v 183. členu Zakon o pravdnem postopku (ZPP). V konkretnem primeru je tožena stranka vložila procesni pobotni ugovor kot obrambno pravno sredstvo, ki ji omogoča, da nasproti terjatvi tožeče stranke postavi svojo terjatev (311. in 312. člen Obligacijskega zakonika). Glede na splošno določilo 286/I Zakona o pravdnem postopku mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (trditvena in dokazna podlaga) najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, prav tako mora tožena stranka svojo trditveno in dokazno podlago, ki vključuje tudi pobotni ugovor podati najkasneje na prvem naroku, saj mora sodišče s sodbo s katero odloči o tožbenem zahtevku, odločiti tudi o pobotnem ugovoru (3. odstavek 319. člena v zvezi s 3. odstavkom 324. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožena stranka je bila na vse navedeno opozorjena v vabilu na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Vendar se kljub pravilnemu vabljenju na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo tega ni udeležila, niti ni svojega izostanka ni opravičila. V vabilu stranki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je bila tožena stranka opozorjena tudi, da v postopku pred okrožnim sodiščem zastopanje po odvetniku ni obvezno. Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu (1. odst. 86. člena ZPP). V domeni stranke same je, ali se bo zastopala sama, ali po pooblaščencu. Očitane relativne kršitve določb Zakona o pravdnem postopku po prvem odstavku 339. člena tako niso podane.

11. Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, da tožencu z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je posledično izdana sodba nezakonita, prav tako ni podana. Že prvostopno sodišče je pojasnilo v sodbi, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z vabilom na zaslišanje stranke (vabilo vročeno s fikcijo 2.9.2021), vendar se naroka ni udeležila, niti ni svojega izostanka opravičila. Tako prvostopno sodišče ni moglo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj se ta naroka ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil. Tožena stranka je bila na zaslišanje pravilno vabljena z vabiloma na zaslišanje stranki, ne glede na aktualno osebo za zastopanje, v skladu s prvim odstavkom 261. člena Zakona o pravdnem postopku. V skladu z 262. členom Zakona o pravdnem postopku nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje niso dovoljeni, prav tako se stranka ne more prisilit k izpovedbi. V vabilu na zaslišanje je bila na pravne posledice izostanka z naroka posebej opozorjena (2. odst. 258. člen ZPP), zato sama nosi posledice neupravičenega izostanka. Prvostopno sodišče je tako smelo opraviti glavno obravnavo v njeni odsotnosti. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka zaslišanja strank sama ni predlagala, le to je predlagala tožeča stranka, ki je dokazni predlog na naroku umaknila. Glede na navedeno absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ni podana, prav tako tudi ne relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

12. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in se v izpodbijanem delu spremeni sodba sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka, se je spremenil tudi uspeh tožene stranke v postopku, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka v točki IV. izpodbijane sodne odločbe (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Prvostopno sodišče je na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku in drugega odstavka istega člena ter določb 155. člena navedenega zakona, ki določa, da se priznajo le stroški, ki so bili za pravdo potrebni, tožeči stranki priznalo: 400 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18/1 OT), 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (19/1 OT), 400 točk za prvi narok za glavno obravnavo 25. 10. 2021 (20/1 OT), skupaj 1200 točk in 22 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1222 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 733,20 EUR, vse skupaj povečalo za 22% DDV (161,30 EUR) ter 459,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in 29,48 EUR stroškov priče. Stroški tožnice znašajo 1.382,98 EUR. Ni pa sodišče tožnici priznalo priglašenih 180,00 EUR za drugo pripravljalno vlogo, ker ni bila vložena.

13. Uspeh tožeče stranke po delni ugoditvi pritožbi tožene stranke znaša 56%. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki 56% od 1.382,98 EUR, kar znaša 774,47 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 774,47 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izrek izpodbijane sodbe v delu glede izgubljenega dobička kot izhaja iz izreka sodbe (358. člen Zakona o pravdnem postopku), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 353. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), vendar takšnih nepravilnosti ni ugotovilo.

15. Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče odločalo po prvem in drugem odstavku 165. člena, prvem in drugem odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku ter Odvetniške tarife. Tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela, zato se ji prizna: stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 500 točk, materialni stroški po čl. 11/3 v višini 10 odv. točk, 510 x 0,60 EUR je 306,00 EUR ter 22 % DDV v višini 67,32 EUR, kar znese skupaj 373,32 EUR, ter takso za pritožbo v višini 459,00 EUR, skupaj 832,32 EUR. Od tega se glede na pritožbeni uspeh tožene stranke prizna: 44 % od 832,32 EU, kar znaša 366,22 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 366,22 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006. 16. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen Zakona o pravdnem postopku).

1 dr. N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo splošni del, Gv založba, letnik 2009, Reparacijska obveznost, stran 421: ″Ker s prenehanjem pogodbe odpade pravna podlaga za izpolnitev, tudi ni podlage za to, da prejemnik izpolnitev obdrži. Pri tem je povsem nepomembno iz čigave sfere izvira razlog za prenehanje in ali je stranka za to odgovorna ali ne. Nastanek reparacijske obveznosti je torej objektivna posledica razveze pogodbe.‶