Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločitev, ki po vsebini ne predstavlja sodno odločbo, in zoper postopek, ki v procesnem smislu ne predstavlja sodnega postopka, ni dovoljena.

Izrek

Zahteva J. P., sestre pokojnega R. H. za varstvo zakonitosti se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

1. J. P. je dne 4. 5. 1995 po svojih pooblaščencih vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri navaja, da je njenega brata R. H. in njegovo soprogo K. H. dne 6. 1. 1944 likvidirala varnostno obveščevalna služba. Takrat je v Sloveniji veljal odlok slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroka in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki je določal, da postopek za dejanja po tem odloku vodijo posebna sodišča. Postopek, obsodbo in eksekucijo R. H. pa je vodila v celoti varnostno obveščevalna služba, ki ni bila stvarno pristojna za ta postopek in obsodbo. R. H. ni bil narodni izdajalec, ni sodeloval z okupatorjem in tudi sicer ni storil dejanja, ki jih je vseboval citirani odlok. Iz kasnejših dokumentov je razvidno,da je bilo ozadje za njegovo likvidacijo zgolj v premoženju, ki ga je imel. Predlaga, da vrhovno sodišče obsodbo zoper R. H. razveljavi in postopek zoper njega ustavi.

2. Vrhovni državni tožilec Vasilij Bernhard v odgovoru, danim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da o justifikaciji R. H. ni procesnih listin, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, če so podane kršitve zakona navedene v 2. odstavku tega člena. Obstoj pravnomočne odločbe sodišča je torej temeljni pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Varnostno obveščevalna služba, ki je v času okupacije Slovenije v 2. svetovni vojni opravljala justifikacije dejanskih ali zgolj domnevnih okupatorjevih sodelavcev, ni bila posebno sodišče v smislu VII. člena odloka, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Zato odločitev varnostno obveščevalne službe, da fizično likvidira določeno osebo, ni sodna odločba, postopek, ki ga je vodila ta služba, pa ni bil sodni postopek. Justifikacije, ki so jih izvrševali pripadniki varnostno obveščevalne službe zato ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Iz navedb vložene zahteve za varstvo zakonitosti, kot tudi iz priloženega gradiva izhaja, da R. H. ni bil obsojen na smrt s sodno odločbo, temveč na podlagi „obsodbe“ pripadnikov takratne varnostno obveščevalne službe. Torej ni podan temeljni pogoj iz 1. odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato že po splošni določbi 2. odstavka 76. člena ZKP ta vloga ni sposobna za obravnavo. Vlogo, ki ni sposobna za obravnavo, pa mora sodišče, če vlagatelj v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti, zavreči. Ker pa obsodbe R. H. na smrt ni izreklo sodišče, bi bilo nesmiselno zahtevati od vlagateljice zahteve za varstvo zakonitosti, da v določenem roku predloži pravnomočno sodno odločbo.

7. Po povedanem je moralo Vrhovno sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 420. člena ZKP vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči kot nedovoljeno.