Jedro

Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo z navedbo, da je zaradi odločbe dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi namreč tožnik uspel tako v upravnem sporu kot tudi v delovnem sporu in bi bila izpodbijana odločba odpravljena, v ponovnem odločanju pa bi bil izvoljen za rednega profesorja, in če bi uspel tudi pri delovnem sodišču na način, da bi ga morala tožena stranka sprejeti nazaj na delo, torej ne gre za take vrste škode, ki se je nikakor ne bi dalo popraviti. Razen tega je treba upoštevati, da je tožnik delno zaposlen tudi pri drugem delodajalcu - delodajalcu A, kar pomeni, da ne bi ostal povsem brez sredstev za preživljanje.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških si sodišče pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo rektorja Univerze na Primorskem, s katero ni bil izvoljen v naziv redni profesor za področje ... in znanstveni svetnik.

2. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev in učinkovanje izpodbijane odločbe in naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži postopek redne odpovedi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 89. člena Zakona o delovnih razmerjih ter da pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži izvršitve. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je hkrati z izpodbijano odločbo prejel vabilo na zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, istega dne pa je dobil že tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in iz poslovnega razloga z odpovednim rokom štiri mesece. Grožnja za nastanek težko popravljive škode je torej neposredna in gotova in se že uresničuje. Začasno zadržanje učinkovanja izpodbijane odločbe ter preprečitev podaje redne odpovedi je nujno potrebno, da se prepreči učinkovanje že podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V nasprotnem primeru sodno varstvo za tožnika ne bi bilo smiselno in učinkovito. Tožena stranka je vse tožnikove pedagoške obveznosti umaknila iz urnikov. Poleg tega mu je 25. 1. 2019 enostransko odredila koriščenje letnega dopusta za celotno obdobje odpovednega roka, kar pomeni, da mu je preprečila tudi opravljanje dela pri drugem delodajalcu - A., pri katerem je zaposlen za krajši delovni čas kot višji znanstveni delavec in opravlja raziskovalno delo. Pedagoški naziv je pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja. Tožena stranka šteje, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje pedagoškega dela po pogodbi o zaposlitvi. Neposredna in težko popravljiva škoda je odpoved pogodbe o zaposlitvi, izguba pretežnega vira prihodka, izključitev iz univerzitetnega pedagoškega procesa, izguba pedagoškega naziva in dolgotrajna izguba možnosti ponovne pridobitve pedagoškega naziva, okrnitev ugleda, izguba možnosti dela kot mentor pri zaključnih nalogah študentov, izguba možnosti sodelovanja v vseh pedagoških procesih doma in v tujini. Škoda, ki grozi tožniku, ni samo materialna (npr. izguba zaslužka), ampak tudi nematerialna - duševne bolečine, okrnitev ugleda. Neopravljanje pedagoških obveznosti pomeni nemožnost napredovanja in ohranitve naziva. Zaradi izgube naziva tožnik ne bo več mogel gostovati na drugih univerzah doma in v tujini. Prav tako bo moral biti kot mentor zamenjan pri svojih slušateljih. Škoda bo tako nastala tudi študentom. Najmanj eno leto ne sme vložiti nove vloge od datuma zavrnitve. Po statutu Univerze na Primorskem kandidat, ki v postopku za izvolitev v naziv ni bil izvoljen, ne more ponovno zaprositi za izvolitev v ta naziv in za področje pred potekom enega leta. Razen tega ima tudi v postopku prijave več mentorstev, magisterija in diplome in že odobrena mentorstva in somentorstva diplom, magisterijev in celo mentorstvo doktorata. Prav tako tudi izvolitev v naziv na drugih univerzah ne bo mogoča. Tožniku je v interesu, da ohrani zaposlitev na delovnem mestu visokošolskega učitelja na Univerzi na Primorskem, ki predstavlja kar 60 % njegovih delovnih obveznosti. Če bi sodišče odpravilo izpodbijano odločbo in bi nato bil izglasovan sklep o izvolitvi tožnika v naziv, delovnega razmerja ne bo mogoče več vzpostaviti za nazaj. Tožniku bi bila uničena akademska kariera. Tožnik je delal tudi na univerzi B., a mu je dekanja preklicala soglasje za delo. Delal je tudi na podiplomskih študijskih programih C., a mu je tudi to soglasje preklicala dekanja. Danes imata obe instituciji nove izvajalce. Če delavec ne zbere zadostnega števila pedagoških točk, se mu akademski naziv odvzame. Če bo sodišče izdalo začasno odredbo pa ta škoda tožniku ne bo nastala. Tožnik redno gostuje v študijskih procesih ostalih domačih in tujih visokošolskih zavodov. Tožnik lahko po enem letu teoretično zaprosi za nižji naziv, kar pa je nesmiselno glede na to, da presega vse kriterije za rednega profesorja. Če gre v nižji naziv, bo izgubil vsaj pet let, če ne vseh deset let napredovanja na svoji akademski poti. Samovoljno ravnanje tožene stranke je bilo ugotovljeno že tudi s pravnomočno sodbo v delovnem sporu in je utemeljeno pričakovati, da bo tožniku na Univerzi na Primorskem onemogočeno v prihodnje podati ponovno vlogo za habilitacijo. Prizadet in okrnjen pa bo tudi ugled tožnika. Če je predvidena odpoved iz razloga nesposobnosti, je to vsekakor nenadomestljiva škoda pri njegovem ugledu. Javnost bo štela, da je tožnik nesposoben, kar bo očitno okrnilo njegov ugled. Z odlogom izvršitve izpodbijane odločbe pa tudi ne bo poseženo v javni interes.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe glede zatrjevanja nastanka nepopravljive škode med drugim navaja, da tožnik res nima predvidene nobene pedagoške aktivnosti, pri tem pa poudarja, da se je ves čas soočal z možnostjo, da v habilitacijski naziv ne bo izvoljen. Znano mu je bilo, da je v habilitacijski naziv izvoljen zgolj za omejeno dobo petih let in da je odločitev o izvolitvi v rokah senata. Ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo vsekakor dosegel izvolitev in je vedel, da gre za bodoče negotovo dejstvo. Glede zatrjevanja negativnih učinkov, ki naj bi jih imela odločba za študente, pa je potrebno izpostaviti, da v tem delu tožnik ne zatrjuje nepopravljive škode, ki bi se odrazila v njegovi osebni sferi, zato je takšno zatrjevanje neutemeljeno. Ne glede na to pa je tožena stranka že ustrezno poskrbela za njegovo zamenjavo. Nobeden izmed študentov ne bo oškodovan. Pedagoški proces je bil prenesen na drugega habilitiranega predavatelja. Enako velja tudi za zamenjavo mentorja. Kar se tiče izgube tožnikove zaposlitve, pa tožena stranka navaja, da ne bo utrpel škode, saj je zaposlen tudi pri delodajalcu A, kjer deluje kot predstojnik Inštituta za .... Pri navedenem delodajalcu se je zaposlil neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki že v letu 2016 in je bil tam zaposlen vse do reintegracije v delovni proces tožene stranke. Razliko do polnega delovnega časa tožnik še vedno opravlja pri delodajalcu A, kjer se bo lahko, če mu bo prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zaposlil za polni delovni čas. Do nobenega primanjkljaja na tem področju ne bo prišlo. Tožnik bo pri delodajalcu A nadaljeval opravo raziskovalnega dela zaradi česar tudi ne bo prišlo do okrnitve njegovega akademskega ugleda. Le-ta namreč ni vezan na to, kje je tožnik zaposlen, ampak na njegove dosežke, ki jih bo lahko uresničeval tudi pri delodajalcu A. Tožnik že v obdobju od konca leta 2016 do aprila 2018 ni izvajal nobenega pedagoškega dela. Z neizdajo začasne odredbe tako na tem področju ne bo utrpel dodatne nepopravljive škode. Imenovanje v naziv ni pogojeno z zaposlitvijo pri toženi stranki. Tožnik bo lahko ponovno kandidiral, čeprav v vmesnem obdobju ne bo opravljal pedagoškega dela. Celo sam izpostavlja, da ima pravico zaprositi za nižji naziv, za kar se po svoji lastni odločitvi ni odločil. Tožena stranka predlaga, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožniku pa naloži potrebne stroške tožene stranke.

K točki I izreka:

5. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

6. Podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je določilo 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Iz navedenega izhaja, da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Torej ne zadostuje zgolj zatrjevanje škode, ampak mora biti taka škoda tudi težko popravljiva. Sodišče pa meni, da pri vseh vrstah škode, ki jih tožnik obsežno navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne gre za take vrste škod, ki bi bile težko popravljive, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da tožnik pod točko 2 zahteve za izdajo začasne odredbe predlaga ureditveno začasno odredbo s predlogom, naj sodišče zadrži postopek redne odpovedi iz razloga nesposobnosti. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da o takem predlogu ne more odločati, ker za to ni pristojno. Gre za zahtevek delovnopravne narave, ki se nanaša na zadržanje prenehanja delovnega razmerja. Tak zahtevek bi lahko tožnik postavil s tožbo pri delovnem sodišču, ker pa v konkretnem primeru ne gre za tako tožbo, ampak za upravni spor, sodišče ne more zgolj v tem delu zadeve odstopiti v reševanje delovnemu sodišču. Iz priložene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2019 celo izrecno izhaja, da je zoper odpoved upravičen uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni pri Delovnem sodišču v Kopru.

9. Prav tako sodišče pojasnjuje, da zadržanje izvršitve take odločbe, kot jo tožnik izpodbija, ni mogoče, saj se odločba glasi, da se tožnika ne izvoli v naziv rednega profesorja in bi potemtakem zadržanje izvršitve pomenilo, da se ga začasno izvoli, kar pa bi bilo nesmiselno in celo v nasprotju s tožbenim zahtevkom, kjer tožnik ne predlaga, naj ga sodišče imenuje v naziv rednega profesorja, pač pa odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Predlagano začasno odredbo je torej možno obravnavati le v tistem delu, kjer tožnik predlaga, naj sodišče zadrži učinkovanje izpodbijane odločbe. Izključno iz tega razloga je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo tudi po vsebini.

10. Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo z navedbo, da je zaradi odločbe dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, bi upravno sodišče odločalo izven svoje pristojnosti, če bi poseglo v odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je to delovnopravni zahtevek in zanj upravno sodišče ni pristojno. Ne glede na navedeno pa se sodišče ne more strinjati s tem, da bi bila taka škoda težko popravljiva. V kolikor bi namreč tožnik uspel tako v upravnem sporu kot tudi v delovnem sporu in bi bila izpodbijana odločba odpravljena, v ponovnem odločanju pa bi bil izvoljen za rednega profesorja, in če bi uspel tudi pri delovnem sodišču na način, da bi ga morala tožena stranka sprejeti nazaj na delo, torej ne gre za take vrste škode, ki se je nikakor ne bi dalo popraviti. Razen tega je treba upoštevati, da je tožnik delno zaposlen tudi pri drugem delodajalcu - delodajalcu A, kar pomeni, da ne bi ostal povsem brez sredstev za preživljanje. Pri tem delodajalcu bi utegnil imeti potem možnost tudi zaposliti se za polni delovni čas. Pri presoji, ali gre za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1 pa je treba tudi upoštevati, da je bil v habilitacijski naziv izvoljen zgolj za omejeno dobo in da ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo dosegel izvolitev ter da gre za bodoče negotovo dejstvo, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka.

11. Glede navedb o onemogočanju in prekinitvi vseh že pričetih mentorskih obveznosti se sicer sodišče strinja s tem, da je to lahko za študente, ki jim je tožnik mentor, zelo neugodno, vendar pa se pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe v skladu z določilom drugega odstavka 32. člena ZUS-1 presoja, kakšna škoda bi lahko nastala tožeči stranki. V zvezi s tožnikovo navedbo, da zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ne bo mogel opravljati svojega dela še nadaljnjih šestnajst do dvajset mesecev sodišče pojasnjuje, da v primeru, če bi tožnik uspel in bi bila odločba odpravljena in vrnjena zadeva v novo odločanje toženi stranki, ima odprava odločbe učinek za nazaj, kar pomeni, da če se odločba odpravi, se v skladu z 281. členom Zakona o splošnem upravnem postopku odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale.

12. Sodišče tudi meni, da tožnik ni v zadostni meri izkazal, zakaj ne bi bila možna izvolitev v naziv na drugih univerzah, saj s tem v zvezi omenja zgolj Univerzo v Mariboru in Ljubljani. Sodišče se ne strinja s tožnikovo trditvijo, da v primeru odprave odločbe ne bi bilo več mogoče vzpostaviti stanja za nazaj, saj je že pojasnilo, da ima odprava odločbe prav tak učinek. Do tega, ali je izpodbijani akt očitno nezakonit, pa se sodišče v tej fazi postopka ne more in ne sme opredeliti, ker je to že predmet presoje utemeljenosti tožbenih navedb.

13. Neutemeljene so tudi navedbe o tem, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da bi se preprečilo tožnikovo uničenje akademske kariere. Sodišče je namreč že pojasnilo, da ne more izdati take začasne odredbe, da bi zadržalo izvršitev izpodbijanega akta, ker bi to pomenilo, da bi začasno kar samo tožniku priznalo naziv rednega profesorja. Izdalo bi lahko kvečjemu tako začasno odredbo, da bi zadržalo pravne učinke izpodbijane odločbe. V kolikor bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da je tožba utemeljena in bi bil izpodbijani akt odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje potem že iz tega razloga ne bi prišlo do uničenja akademske kariere, še zlasti, če bi bil tožnik v ponovljenem postopku izvoljen v naziv rednega profesorja. Poleg tega do uničenja akademske kariere tudi ne more priti, če bi tožnik drugje opravljal raziskovalno delo, na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zaradi tega tudi v tem delu tožnikovih navedb ni mogoče govoriti o taki škodi, ki bi bila težko popravljiva.

14. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbenimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da tožnik ne more pridobivati pedagoških referenc. Res je, da jih ne more pridobivati pri toženi stranki, ni pa izkazano, da jih ne bi mogel pridobivati kjerkoli drugje. Izdaja izpodbijane odločbe ne pomeni, da je pedagoško delo oziroma njegova možnost prekinjena tudi drugje, izven Univerze na Primorskem.

15. Neutemeljene pa so tudi navedbe o tem, da gre za nepopravljivo škodo zaradi okrnjenega ugleda tožnika. V primeru, če bi se izkazalo, da je tožba utemeljena in bi bila odločba odpravljena ter bi v ponovnem odločanju tožnik bil izvoljen za rednega profesorja, bi to pomenilo, da je škoda, ki jo zatrjuje, odpravljena in torej ne gre za težko popravljivo škodo.

16. Res je, da z odlogom izvršitve izpodbijane odločbe ne bo poseženo v javni interes, vendar pa za začasno odredbo zgolj to ne zadostuje, ampak mora tožnik izkazati, da bi njemu nastala škoda, ki je težko popravljiva.

17. Ker je sodišče ocenilo, da tožniku ne grozi nastanek težko popravljive škode, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni razpisalo glavne obravnave in je odločalo na nejavni seji, ker ocenjuje, da dejansko stanje glede tega, da je bila izdana izpodbijana odločba in da je tožnik dobil odpoved, med strankama ni sporno in je sporna le pravna presoja teh dejstev (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega zahteva odločanje o začasni odredbi zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

K točki II izreka:

18. Obe stranki v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe uveljavljata tudi stroške. Vsi stroški, ki so nastali s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora in o tem, kdo bo nosil stroške tega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku v tej zadevi. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.