Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Načeloma vedno velja, da je pravica tistega dediča, ki ni zapisana, manj verjetna od pravice, ki je zapisana v ustrezni listini, na primer v oporoki.
Iz navedb dediča ni mogoče razbrati nobenega zakonitega razloga, iz katerega je mogoče oporoko izpodbijati, zato podlage za napotitev (kogarkoli) na pravdo pravzaprav ni bilo. Vendar glede na 359. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 sodišče druge stopnje v tozadevno odločitev prvostopenjskega sodišča ni moglo poseči.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
1. Sodišče prve stopnje vodi zapuščinski postopek po pokojnem A. A., ki je zapustil pisno oporoko pred pričami z dne 14. 4. 2015. Eden od zakonitih dedičev, B. B., je na naroku 28. 1. 2022 oporoki nasprotoval in sodišče ga je z izpodbijanim sklepom napotilo na pravdo zoper oporočno dedinjo C. C. in zakonitega dediča D. D. 2. Zoper sklep se pritožuje B. B. in med drugim navaja, da je sklep brez ustrezne obrazložitve, sicer je sodišče navedlo, da »ker naj bi šlo za nezapisano pravico, pri tem pa tehta zapisano vsebino pisne oporoke kot upravičenje dedinje, ki je bolj verjetno, vendar pa sam dedič tega dejstva niti [ne] priznava niti [ne] razume.« Oče je bil leta 2015 izredno slabega zdravstvenega stanja zaradi Alzheimerjeve demence v kombinaciji z vaskularno demenco. Splošno znano je, da ljudje z demenco skorajda ne morejo oblikovati prave volje.
3. C. C. je na tožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik zapleta sam s seboj, ko najprej navaja, da je izpodbijani sklep brez ustrezne obrazložitve, nato pa (sicer pomanjkljivo in slovnično nepravilno) citira del obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega, da načeloma vedno velja, da je pravica tistega dediča, ki ni zapisana, manj verjetna od pravice, ki je zapisana v ustrezni listini, na primer v oporoki.
6. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da odločitev v izpodbijanem sklepu ni pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih zatrjuje pritožba. Pritožnik je na naroku navedel, da »oporoke ne priznava iz razloga, ker z njo ni bil seznanjen, prav tako kot dedič ni bil upoštevan. Pove, da je mati vse do smrti skrbela za očeta. Pove, da je oče želel oporoko spremeniti poleti leta 2017, vendar mu je zdravje preprečilo, da bi dejansko oporoko tudi spremenil.« Iz teh navedb ni mogoče razbrati nobenega zakonitega razloga, iz katerega je mogoče oporoko izpodbijati,1 zato podlage za napotitev (kogarkoli) na pravdo pravzaprav ni bilo. Vendar glede na 359. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) sodišče druge stopnje v tozadevno odločitev prvostopenjskega sodišča ni moglo poseči. 7. Pritožbene navedbe o demenci oziroma nemožnosti oblikovati voljo očeta so nedopustna pritožbena novota, saj nič od tega pritožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, poleg tega so te navedbe tudi v logičnem nasprotju z navedbami na naroku, da naj bi leta 2017 oče želel oporoko spremeniti (kar glede na trditve, da naj bi bil že leta 2015 dementen do neprištevnosti, logično ni vzdržno). Skratka, pritožba ne vzbudi nobenega dvoma v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pritožnikova pravica manj verjetna, zato je odločitev o njegovi napotitvi na pravdo pravilna.
8. Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
1 Smiselno zatrjevano prikrajšanje nujnega deleža (»kot dedič ni bil upoštevan«) ni razlog za izpodbijanje veljavnosti oporoke.