Jedro

Če je za vzpostavitev funkcionalnosti potreben dodaten gradbeni poseg, morajo z njim soglašati vsi solastniki. Ravno tako je potrebno soglasje vseh solastnikov v primeru spremembe iz poslovnega v stanovanjski objekt. V primeru, da solastnik prejme v naravi manj kot je vreden njegov solastninski delež, je potrebno soglasje solastnikov za doplačilo in zagotovilo zavezanca za doplačilo, da lahko sredstva v roku zagotovi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se opravi delitev solastnega premoženja, ki obsega parc. št. 48 in parc. št. 47 obe k.o. X ter stavbe št. 25, k.o. X, ki stoji na nepremičninah 48 in 47 k.o. X, na naslovu ... k.o. Y (1. točka izreka). Delitev tega premoženja se opravi s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička tako, da prejmejo A. A. 3/4 izkupička, predlagatelji pa vsak 1/16 izkupička (2. točka izreka). Vsi solastniki lahko najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa predlagajo prodajo stvari v nepravdnem postopku, po določbah postopka za cenitev in prodajo (3. točka izreka). Če sporazuma ni, pa lahko po poteku roka iz 3. točke izreka sklepa vsak od solastnikov premoženja predlaga nadaljevanje postopka s prodajo stvari. Prodaja se opravi ob smiselni uporabi določb, ki jih glede ugotovitve vrednosti in prodaje stvari določa zakon, ki ureja izvršbo in zavarovanje, razen če se udeleženci o posameznih vprašanjih sporazumejo drugače (4. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je sklenilo, da bo o tem odločeno s posebnim sklepom ob koncu postopka (5. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno, v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožila nasprotna udeleženka A. A. (v nadaljevanju pritožnica). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Meni, da je sklep nezakonit, nepravilen in neutemeljen. Ne strinja se, da je sodišče dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovilo. V nasprotju s pravilnimi izsledki izvedenskega mnenja je štelo, da delitev predmetnih nepremičnin na poslovni in na enega ali dva stanovanjska dela ni možna brez prezidav, to je vlaganj, ki naj bi bila potrebna za vzpostavitev samostojne funkcionalne celote na poslovnem delu stavbe, ki jih udeleženci naj ne bi bili pripravljeni financirati. Stališče sodišča prve stopnje, da je za fizično delitev potrebno izvršiti vlaganja, je nepravilno. Vztraja, da za vzpostavitev posameznega dela na poslovnem delu stavbe niso potrebna nikakršna vlaganja, predvsem pa je treba ločiti med terminoma „obnova“ in „prezidava“. Oskrba poslovnega dela stavbe z električno energijo je bila v preteklosti zagotovljena preko enega izmed dveh obstoječih električnih priključkov in zato sedaj ponovna vzpostavitev oskrbe ne more biti posebej zahtevna. Poslovni del stavbe je tako treba le obnoviti, niso pa potrebna vlaganja, da bi posamezni del stavbe šele nastal. Vzpostavitev oskrbe z električno energijo in druga podobna dela, ki bi zagotavljala uporabnost poslovnega dela stavbe za namen gostinsko - turističnega obrata, kot tudi katerikoli drug namen, ne predstavljajo vlaganj v stavbo. Ta del tako v naravi že predstavlja samostojni del, morebitni stroški, povezani za ponovno priključitev na električno energijo pa ne bremenijo vseh solastnikov, kot to nepravilno navaja sodišče, saj ne gre za stroške, potrebne za vzpostavitev posameznega dela stavbe. Evidentno nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za enoto 3 potrebna vzpostavitev kopalnice, novega električnega odjemalnega mesta, izdelava nove električne napeljave, centralne napeljave, kotlovnice, adaptacija oziroma rekonstrukcija stropa v I. nadstropju ter izgradnja povezovalnih stopnišč med pritličjem in I. nadstropjem, saj je izvedenec zavzel stališče, da ta enota že predstavlja samostojni del stavbe. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče pravilno upoštevalo navedeno vsebino izvedenskega mnenja in navedenih izvedenčevih odgovorov na pripombe udeležencev, bi ugotovilo, da je fizična delitev nepremičnin na s strani nasprotne udeleženke predlagan način mogoča, civilna delitev pa posledično nedopustna. Hkrati pa je sodišče upoštevalo del izvedenskega mnenja, ki se nanaša na vrednost posameznih funkcionalnih celot stavbe in na vrednost zemljišča ter njegovo delitev, ki pa je nepopoln, nejasen in pomanjkljiv. V svojih pripombah na izvedensko mnenje je nasprotna udeleženka to izpostavila in sodišču predlagala, da izvedencu naloži ustrezno dopolnitev oziroma ga zasliši. Izvedenec pa je pri svojem odgovoru le vztrajal pri nepravilnostih iz svojega izvedenskega mnenja, ni pa odpravil nepravilne ocene posameznih predlaganih funkcionalnih celot oziroma svojega vztrajanja pri podani oceni niti ni vsebinsko utemeljil. Nasprotna udeleženka je prav tako opozorila, da izvedenčeva ocena vrednosti ni pravilna tudi iz razloga, ker izvedenec pri ocenah vrednosti ni uporabil metode tržnih primerjav. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do predloga za zaslišanje izvedenca ter po potrebi postavitvi novega izvedenca. Le pavšalno je navedlo, da je izvedenec v odgovoru na pripombe pojasnil izračunane vrednosti, ni pa se opredelilo do preostalih navedenih pripomb, zato je ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 287. člena ter 253. in 254. člena ZPP, to pa pomeni, da se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno povzelo stališča nasprotne udeleženke. Ne drži, da bi nasprotovala vzpostavitvi v izvedenskem mnenju predlaganih funkcionalnih enot iz razloga, ker bi predlagatelji pridobili del stavbe, ki po površini močno presega delež 1/4, nasprotovala je le ocenam vrednosti predlaganih funkcionalnih enot. To pa pomeni kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da delitev predmeta ni možna v skladu s solastniškimi deleži udeležencev na njem. Vrednosti posameznih funkcionalnih celot so nepravilno ugotovljene, izvedeniško mnenje pa ne vsebuje načina delitve pripadajočega zemljišča, v okviru česar bi se tudi glede na s strani izvedenca (sicer nepravilno) predstavljeno minimalno prikrajšanje predlagateljev v okviru predlagane delitve v znesku 6.808,27 EUR lahko poračunalo. Predlagateljica ima nasprotne zapadle terjatve do predlagateljev iz naslova povečane vrednosti nepremičnine, lahko pa bi tudi vnovčila premoženje, ki bi ga v izključno last pridobila na podlagi delitve vsega solastnega premoženja udeležencev. Zato ne drži, da nasprotna udeleženka ni izkazala, da bi lahko v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o delitvi predlagateljem plačala potrebno doplačilo. Sodišče je tako tudi v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Prepričana je tudi, da bi bila delitev nepremičnin izvedljiva, če bi bila izvršena skupaj z delitvijo nepremičnine parc. št. 53, k.o. X. Sodišče prve stopnje je tako delitev nepremičnin obravnavalo le površno in ni preverilo vseh možnih načinov delitve. Če bi sodišče pri delitvi upoštevalo tudi prej navedeno parcelo, bi lahko predlagateljem dodelilo večji del te nepremičnine, ki ima na primer hkrati boljšo lego in je zato za 6.808,27 EUR vreden več od dela, ki bi ga prejela nasprotna udeleženka. Ker pa je sodišče premoženje razdrobilo, je po nepotrebnem otežilo fizično delitev. Končno pritožnica opozarja še na svojo ustavnopravno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja. Meni, da je sodišče prve stopnje ta njen interes v postopku povsem spregledalo. Pritožnica zaključuje, da ravnanje sodišča prve stopnje ni ne le neskladno s 70. členom SPZ, temveč predstavlja tudi poseg v navedeno pravico nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Izpodbijani sklep tako nedopustno posega v ustavnopravne varovane pravice nasprotne udeleženke in ga je tudi zato potrebno razveljaviti.

3. Na vročeno pritožbo ostali udeleženci postopka niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o delitvi solastnih nepremičnin - parcel 47 in 48, obe k.o. X, s stavbo št. 25 k.o. X (v nadaljevanju stanovanjskoposlovni objekt)1. Poslovni del objekta je opuščena gostilna, stanovanjski del pa sta dve stanovanji. Eno stanovanje je do svoje smrti (12. 8. 2014 - list 289) uporabljala nasprotna udeleženka B. B. (po kateri je nato ¼ delež pridobila pritožnica), drugo stanovanje pa ves čas zaseda pritožnica z družino. Zunajzakonskemu partnerju je na tem stanovanju podelila služnost stanovanja2. Pritožnica je pridobila tudi ¼ solastninski delež nasprotnih udeležencev Y.3 in je tako sedaj solastnica navedene nepremičnine do ¾. Predlagateljica C. C. in sedaj predlagatelji4 se zavzemajo za delitev solastne stvari na način, da za svoj ¼ solastninski delež prejmejo denar. Nasprotna udeleženka A. A. pa se zavzema za delitev na način, da predlagatelji prejmejo poslovni del, ona pa obe stanovanji, če bi bilo potrebno doplačilo zaradi razlike v vrednosti, pa naj se to poplača iz zapadle terjatve ali pa iz premoženja, ki ga bo v tem postopku prejela. Sama za poslovni del ni zainteresirana.

6. Na podlagi 118. člena ZNP5 sodišče odloči v postopku delitve stvari ali skupnega premoženja, če med solastniki ali skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi. Delitev solastnega premoženja se praviloma opravi s fizično delitvijo, v kolikor pa ta v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali pa je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 70. člena SPZ6 odloči, da se stvar proda in kupnina razdeli. Na predlog solastnika pa sodišče lahko odloči tudi, da namesto prodaje pripade stvar enemu od solastnikov v celoti, če izplača druge solastnike. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje obravnavalo tudi delitev solastnine v predmetnem postopku. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da delitev solastnine ni možna na način, da bi nepremičnine v celoti prevzel en od solastnikov, ostalim pa izplačal vrednost, ker za to ni nihče izkazal interesa, pritožnica ne izpodbija. Neutemeljeno pa pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je z drobitvijo nepremičnin nekritično odločilo, da se poslovnostanovanjski objekt razdeli s civilno delitvijo, saj je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi ali je možna delitev parcel 47 in 48, obe k.o. X, s stavbo št. 25 k.o. X in parcele 53 k.o. X na način, da bi vsak od solastnikov prejel v naravi parcelo (ali njen del), do katere izkazuje interes. C. C. in nato predlagatelji v postopku delitve ves čas izkazujejo interes, da so glede nepremičnin, ki so predmet delitve, izplačani. C. C. je z vlogo z dne 25. 9. 2013 tako predlagala, da parcelo 47 k.o. X v celoti pridobita pritožnica in B. B., ki je bila takrat še živa, C. C. pa izplačata. Pritožnica se s takim predlogom ni strinjala. To je navedla v odgovoru na predlog za delitev in ponovila na naroku dne 25. 11. 2013. Prav tako je soglasje k predlagani fizični delitvi stvari med solastnike na način, da bi vsak od njih prejel nepremičnine v izključno lastnino, dogovorjeni na naroku 9. 12. 2015, umaknila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da delitev teh parcel ni možna ne v naravi ne z izplačilom.

7. Ker je sodišče prve stopnje sledilo primarnemu načinu delitve, torej, da se opravi fizična delitev solastnine in tudi, da pritožnica v naravi dobi stanovanje, ki ga zaseda, saj zanj brez dvoma izkazuje poseben interes, je za to, da bi ugotovilo ali je mogoča fizična delitev vsaj parc. št. 48 in 47, obe k.o. X ter stavbe št. 25, k.o. X v skladu s solastninskimi deleži vseh udeležencev, v postopku odredilo izvedenstvo gradbene stroke in izdelavo izvedenskega mnenja.

8. Iz izvedenskega mnenja za dne 31. 3. 2014 izhaja, da je bil del stavbe v preteklosti preurejen s prezidavo in obnovo strehe v dve samostojni stanovanjski celoti, preostali del pa predstavlja gostinski del s pripadajočimi prostori in turističnimi sobami. Z določenimi posegi je mogoče stavbo razdeliti na tri dele in sicer stanovanjsko funkcionalno enoto - vhod 1 (v nadaljevanju: enota 1), ki predstavlja stanovanje prve nasprotne udeleženke, funkcionalno enoto - vhod 2 (v nadaljevanju: enota 2), kjer je stanovanje B. B. (obe stanovanji sta bili v celoti prenovljeni v letu 1999) in pa funkcionalno enoto - vhod 3 (v nadaljevanju: enota 3), ki predstavlja gostinski del stavbe, ki brez temeljite obnove ne omogoča izvajanja gostinske dejavnosti, s prenovo pa bi ga bilo možno preurediti tudi v stanovanje.

9. Poslovnostanovanjski objekt se lahko fizično razdeli tako, da se na najem vzpostavi etažna lastnina. Vzpostavitev etažne lastnine je mogoča, če so po stanju ob delitvi vsi predlagani posamezni deli primerni za samostojno uporabo oziroma predstavljajo samostojno funkcionalno enoto. Če je za vzpostavitev funkcionalnosti potreben dodaten gradbeni poseg, morajo z njim soglašati vsi solastniki. Ravno tako je potrebno soglasje vseh solastnikov v primeru spremembe iz poslovnega v stanovanjski objekt. Če posli presegajo redno upravljanje in se solastnik vlaganjem upira, sodišče brez njegovega soglasja tega ne more storiti oziroma njegovega soglasja ne more nadomestiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da opuščeni gostinski objekt lahko obravnavamo kot samostojno funkcionalno celoto le ob predpostavki, da se jo popolnoma obnovi oziroma ustrezno preuredi, saj takšen kakršen je, ne more služiti niti stanovanjskemu niti gostinskemu namenu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, pripomb predlagateljice in pritožnice ter odgovora na pripombe zaključilo, da je potrebna vzpostavitev kopalnice, novega električnega odjemalnega mesta, centralne napeljave, kotlovnice, adaptirati oziroma rekonstruirati bi bilo treba strop v I. nadstropju ter zgraditi povezovalno stopnišče med pritličjem in I. nadstropjem, da bi bila ta enota 3 uporabna ali kot gostinski objekt ali kot stanovanje. Zakaj je ta zaključek evidentno nepravilen pritožba ne pove, iz razloga, ker je izvedenec ugotovil, da enota 3 predstavlja samostojno funkcionalno enoto, pa tudi ni mogoč zaključek, da ta dela niso potrebna. Navedena dela res ne pomenijo prezidave v smislu, da bi določen del šele nastal, brez dvoma pa pomenijo dela, ki so potrebna, da ta del postane tudi funkcionalen in tudi pomenijo dela, ki presegajo redno upravljanje. Za izvedbo takih del je potrebno soglasje solastnikov. Interesa, da se ta dela opravijo niso izkazali ne predlagatelji, ne pritožnica. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da izvedenec ta dela oceni. Glede na obseg potrebnih del, bi bilo po mnenju izvedenca treba izdelati celo Projekt za izvedbo del (PZI). To pa bi bil v tej situaciji nepotreben strošek. Delitev predmetne solastnine na način, da predlagatelji dobijo enoto 3, pritožnica pa enoti 1 in 2, že iz tega razloga (ker nihče ne želi v ta prostor nič vložiti) torej ni mogoč. V tem smislu tudi ni pomembno ali bi šel ta denarni vložek za „obnovo“ ali za „prezidavo“. Če bi predlagatelji dobili enoto 3 v obstoječem stanju, bi šlo za neenakovredno delitev glede na rabo, uporabnost in stanje, saj bi dobili neuporabno enoto. Poleg tega sodišče prve stopnje sledi trditvam pritožnice, da glede na delež, ki ga predstavlja enota 3, to je 54,1 % glede na celotno površino objekta, to pomeni tudi, da tisti, ki prejme enoto 3, pridobi solastninski delež do tega odstotka na skupnih delih stavbe, torej tudi na funkcionalnem zemljišču. S tem bi predlagatelji na funkcionalnem zemljišču pridobili večji solastninski delež kot jim dejansko gre (na kar opozarja pritožnica v točkah 5 odgovora z dne 13. 7. 2020), to pa bi bilo mogoče le v primeru, da bi se s takšnim načinom delitve strinjali vsi solastniki, pa se ne. Pritožnica meni, da obseg funkcionalnega zemljišča, ki odpade na enoto 3, pomeni neutemeljeno in neupoštevano povečanje vrednosti te enote na njeno škodo, izvedensko mnenje pa predloga delitve pripadajočega zemljišča sploh ne vsebuje. Izvedenec je pojasnil, da je v mnenju upoštevano celotno zemljišče, tako fundus kot ostalo zemljišče kot skupno zemljišče, in sicer v izračunanih deležih. Zaradi tega tudi ni ugotavljal površine zemljišča, na katerem stoji stavba, ter preostalega dela zemljišča. Predmetni objekt za samostojno obratovanje rabi ustrezno površino in to je običajno urejeno s skupnim zemljiščem, zato parcelacije ni opravil. 10. Izvedenec je pri ugotavljanju vrednosti upošteval stanje posameznih enot. Upošteval je neto korigirane tlorisne površine, pri čemer je moral upoštevati različne vrednosti pri enoti 1 in 2 ter za enoto 3, ker sta prvi dve v celoti obnovljeni in je zato njuna vrednost višja, pri enoti 3 pa je treba izvesti praktično vsa obrtniška in instalacijska dela. Zatrdil je, da je podatek nasprotnih udeleženk o skupnih neto tlorisnih površinah stavbe 889,59 m2, napačen. Pravilni izračun neto korigiranih tlorisnih površin znaša 572,43 m2 (enota 1 217,01 m2, enota 2 100,15 m2, kar je skupaj 317,16 m2 in enota 3 255,27 m2). Gradbena vrednost posameznih enot na m2 neto korigirane površine je različna in za enoti 1 in 2 znaša 606,28 EUR/m2, za enoto 3 pa 224,98 EUR/m2. Razlika v vrednosti je vezana na stanje posameznih enot. Enoti 1 in 2 sta obnovljeni, v enoti 3 pa je treba obnoviti praktično vsa obrtniška in instalacijska dela, zato so pri vrednotenju te enote upoštevana kot zastarana. Pri enoti 3 je upošteval tudi, da 123,60 m2 predstavlja podstrešje, 53,94 m2 pa zunanjo teraso, od skupnih 438,31 m2. S tem se je izvedenec do pripomb pritožnice, ki so relevantne za odločitev, povsem zadovoljivo opredelil. Pri svoji oceni je vztrajal, kar pomeni, da so bile pripombe pritožnice neutemeljen in ne, da jih ni upošteval. Potrebe po postavitvi drugega izvedenca ali po zaslišanju izvedenca zato ni. Glede na to, da sta stanovanji obnovljeni, gostinski del pa je v stanju, da ne služi ne gostinskemu ne stanovanjskemu namenu, je logično, da je m2 meter stanovanja več vreden od m2 metra v gostinskem delu. Izvedenec je pojasnil, da metode tržnih primerjav pri oceni vrednosti ni izvedel, ker pri pregledu transakcij nepremičnin ni podatkov za primerljive nepremičnine, torej za poslovnostanovanjski objekt, v osnovi zgrajen v letu (1864) 1900, nato v letu 1965, 1976 in 1999 prezidani, nadzidani, delno obnovljeni. Pritožnica pavšalno trdi, da bi to metodo moral in mogel uporabiti, pri tem pa ne opredeli s katerimi nepremičninami bi izvedenec predmetni objekt lahko primerjal. Pritožbeno sodišče zato te pritožbene navedbe ni moglo upoštevati.

11. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo tudi ali je možna delitev na način, da pritožnica dobi enoti 1 in 3, predlagatelji pa enoto 2. Ugotovilo je, da stanovanji (enoti 1 in 2) nimata ločenih kotlarne, greznice in celotne vodovodne instalacije, česar pritožnica ne izpodbija, predlagatelji pa z nobenimi posegi ne soglašajo, ravno tako ne pritožnica. Zato je zaključilo, da tudi takšna delitev ni mogoče, čemur pritožba tudi ne oporeka.

12. Sodišče prve stopnje je tako zanesljivo ugotovilo, da delitev stvari na način, za katerega se zavzema pritožnica (da dobi obe stanovanji), pa tudi na način, da pritožnica dobi stanovanje, v katerem živi in opuščeno gostilno, ni mogoča. V vlogi z dne 13. 7. 2020 je pritožnica po ponovnem pozivu sodišča vztrajala pri tem, da niso potrebne nikakršne prezidave in ji tudi ni potrebno nositi nikakršnih stroškov. Soglasje za električni priključek za enoto 3 pa je bila pripravljena dati le v primeru, če bo (takrat še) predlagateljica C. C. nosila stroške priklopa. Sodišče prve stopnje zato pravilno zaključuje, da nasprotna udeleženka na konkreten poziv sodišča, da se s potrebnimi posegi ne strinja in njihovih stroškov ni pripravljena nositi, zavrača tudi to možnost. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo pritožničine pravice nedotakljivosti stanovanja, saj je sledilo temu, da pritožnica primarno pridobi stanovanje v katerem živi in poleg tega še ali drugo stanovanje ali pa opuščeno gostilno, vendar glede na že opisane razloge, to ni mogoče. 13. V primeru, da solastnik prejme v naravi manj kot je vreden njegov solastninski delež, je potrebno soglasje solastnikov za doplačilo in zagotovilo zavezanca za doplačilo, da lahko sredstva v roku zagotovi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da solastniki soglasja niso podali in tega pritožba tudi ne izpodbija, po drugi strani pa tudi, da pritožničina izjava, da poplačilo lahko zagotovi, ni ustrezna. Pritožnica vztraja, da sredstva za morebitno doplačilo lahko zagotovi s tem, da se razlika pobota z njeno zapadlo terjatvijo do predlagateljev iz naslova vlaganj, sredstva pa lahko zagotovi tudi z vnovčenjem premoženja, prejetega v tem postopku. Sodišče bi lahko izjavo, da pritožnica poplačilo v roku zagotavlja z zapadlo terjatvijo do predlagateljev, štelo za ustrezno, samo, če bi bila ta terjatev s strani predlagateljev priznana, pa ni, kar pomeni, da bi bilo treba njen obstoj še ugotavljati. Prav tako kot take ni moglo šteti pritožničine navedbe, da doplačilo lahko zagotovi z vnovčenjem v tem postopku prejetega premoženja, saj pri tem ne da nobenega zagotovila, da bo to v roku lahko storila.

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj je glede na zgoraj obrazloženo preverilo vse načine možne delitve in ugotovilo, da ti niso možni, ker se predlagateljica, enako kot predlagatelji, s financiranjem potrebnih posegov ne strinja in je tako možna le civilna delitev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki se na podlagi 37. člena ZNP uporablja tudi v nepravdnih postopkih. Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje prepričljivo in skrbno obrazložilo, sodišče druge stopnje jih v celoti sprejema. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Solastnice tega objekta bi bile vsaka do ¼ kot dedinje po pokojni materi B. B. sestre C. C., B. B., D. D. in E. E. Ker je D. D. umrla pred svojo materjo, je njena hči A. A. dedni delež ¼ prejela po vstopni pravici. V letu 2008 je umrla E. E. in njen ¼ delež so dedovali F. F., G. G. in H. H. 2 Na podlagi Pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 21. 5. 2010 se pri deležu ¼ pritožnice vknjiži dosmrtna služnost stanovanja v pritličju hiše na naslovu Y ter pravica uporabe parkirišča v korist I. I. (list. 180). 3 Dogovor v zadevi D 000/82 z dne 21. 2. 2000. 4 Predlagateljica C. C. je z vlogo z dne 16. 6. 2014 sodišče obvestila, da je nepremičnine parc. 53, 47 in 48, vse k.o. X odsvojila (mld. predlagateljem). 5 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami. 6 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02 s spremembami.