Jedro

V primeru dvoma in v obravnavani zadevi glede na vpis v zemljiški knjigi gotovo obstaja dvom, se mora sodišče prepričati o tem, ali je stranka, navedena v predlogu, lahko stranka v postopku. Za tako prepričanje pa ne zadošča že dejstvo, da je bil nasprotni udeleženec v zemljiško knjigo kot lastnik vpisan na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1913. Sodišče prve stopnje bi zato moralo opraviti ustrezne poizvedbe (na primer vpogledati bi moralo v kupoprodajno pogodbo v zbirki listin zemljiške knjige in se prepričati o letnici rojstva nasprotnega udeleženca oziroma o tem, ali je ob podpisu pogodbe že bil polnoleten, po potrebi bi lahko opravilo poizvedbe na matičnem uradu v T. in podobno).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v S. zavrglo predlog za razdelitev solastnega premoženja. Iz razlogov izhaja, da je nasprotni udeleženec postal solastnik nepremičnine, ki naj bi bila predmet delitve, na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1913. Oseba, ki je v letu 1913 sklenila kupoprodajno pogodbo, danes že na podlagi splošno znanih dejstev o življenjski dobi ni več živa, neobstoječa oseba pa ne more biti stranka v postopku.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica in v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča. Trenutek, ko pri fizični osebi nastopi smrt, ne more biti splošno znano dejstvo. Ravno obratno, splošno znano dejstvo je, da nekateri ljudje doživijo tudi preko 100 let. To ni izključeno niti v tem primeru, ko gre za nasprotnega udeleženca, ki ga predlagateljica osebno ne pozna. Sporno pogodbo bi namreč lahko sklenil kot mladoletnik preko svojih zastopnikov. Prvostopenjsko sodišče bi moralo dopustiti postopek in s tem omogočiti strankam (nasprotnemu udeležencu preko začasnega zastopnika), da se izjavijo tudi o tem dejstvu in glede tega predložijo ustrezne dokaze. Šele na podlagi teh dokazov bi lahko sodišče sklepalo o sposobnosti biti stranka v tem postopku. Opisano ravnanje sodišča predstavlja nevarno in nedopustno arbitriranje glede prenehanje obstoja fizične osebe in kratenje pravice do obravnavanja v postopku (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, na katero mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). V primeru dvoma in v obravnavani zadevi glede na vpis v zemljiški knjigi gotovo obstaja dvom, se mora sodišče prepričati o tem, ali je stranka, navedena v predlogu, lahko stranka v postopku. Za tako prepričanje pa ne zadošča že dejstvo, da je bil nasprotni udeleženec v zemljiško knjigo kot lastnik vpisan na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1913. Pritožba pravilno opozarja, da obstaja možnost, da je bil nasprotni udeleženec ob podpisu pogodbe še otrok in v tem primeru ne bi bilo mogoče trditi, da je splošno znano dejstvo, da ne more biti več živ. Sodišče prve stopnje bi zato moralo opraviti ustrezne poizvedbe (na primer vpogledati bi moralo v kupoprodajno pogodbo v zbirki listin zemljiške knjige in se prepričati o letnici rojstva nasprotnega udeleženca oziroma o tem, ali je ob podpisu pogodbe že bil polnoleten, po potrebi bi lahko opravilo poizvedbe na matičnem uradu v T. in podobno). Šele tako bo lahko zanesljivo ugotovilo, ali je podana sposobnost nasprotnega udeleženca biti stranka. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Navodila sodišču prve stopnje so vsebovana že v gornji obrazložitvi.