Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - srednje težek zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala 3.12.1997, ko je toženkin zavarovanec izsiljeval prednost in zadel tožničin avtomobil. Zato je od toženke zahtevala 5,750.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo od zahtevanih 2,100.000 SIT za telesne bolečine 750.000 SIT, od zahtevanih 450.000 SIT za strah 350.000 SIT, od zahtevanih 3,200.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 650.000 SIT. Skupaj prisojeni znesek 1,750.000 SIT (sedaj 7.302,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2002 (dan izdaje sodbe) je naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek 4,000.000 SIT (sedaj 16.691,70 EUR) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in še zahtevane zamudne obresti od prisojenega zneska tudi za čas od 5.7.1998 do 4.12.2002 pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožnici od prisojene glavnice prisodilo še zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 4.12.2002, ter spremenilo stroškovno odločitev. V ostalem je tožničino pritožbo, v celoti pa toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev o zavrnitvi 4,000.000 SIT (16.691,70 EUR) z zahtevanimi obrestmi in zavrnitev zahtevanih obresti od prisojene glavnice za čas od 5.7.1998 do 31.12.2001. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Ponavlja svoje trditve o obsegu vsake od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, jih podrobno našteva in meni, da sodišči tem dejstvom nista dali ustrezne teže. Svoje stališče utemeljuje tudi s prikazom prisojenih odškodnin v štirih zadevah iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana 2001. Tožničina pooblaščenca v reviziji dobesedno ponavljata razloge iz številnih revizij, v katerih sta kot pooblaščenca oškodovancev izpodbijala stališče načelnega pravnega mnenja o drugačni prisoji zamudnih obresti v odškodninskih zadevah šele po 1.1.2002. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, ki ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi omejen obseg in tudi omejene razloge izpodbijanja. Tako z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato lahko revizijsko sodišče upošteva le tiste odločilne dejanske okoliščine, ki jih je v svoji sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus na pritožbeni stopnji. Prav v navedeni nedovoljeni smeri gredo nekatere od revizijskih trditev (npr.: o popoškodbenih glavobolih, enoletnem strahu pri udeležbi v prometu, težkemu opravljanju kakršnegakoli fizičnega dela itd.), ki jih revizijsko sodišče ni obravnavalo. Na tem mestu le opozarja na ugotovitev obeh sodišč, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je tožnica nekatere težave neutemeljeno prikazovala in potencirala.

V času prometne nesreče 21 let stara tožnica je utrpela srednje težek zvin vratne hrbtenice s premikom 5. vretenca za dva milimetra in lažje poškodbe: udarnino glave, zvin in odrgnino levega gležnja. Zaradi strahu je utrpela še posttravmatsko stresno motnjo. Sedaj je zaposlena kot trgovka. Obseg prestanih in bodočih bolečin ter strahu je obširno in korektno povzet na četrti strani pritožbene odločbe, zato ga revizijsko sodišče ne ponavlja in na kratko povzema le dejanske ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Kot posledica posttravmatske stresne motnje so izražene težave pri koncentraciji, vendar so te težave le do 2/3 posledica obravnavane poškodbe. Tožnici je ostala omejena gibljivost lažje stopnje pri vratni hrbtenici in levi rami, zaradi česar težje opravlja fizična dela, kot je dvigovanje bremen v službi in doma v gospodinjstvu, ovirana je v športu (opustila je kolesarjenje, tek, težko plava) in pri vožnji z avtomobilom, redkejši so njeni stiki z mladimi (ples, disco). Vendar sta obe sodišči tudi pri teh omejitvah poudarili, da je tožnica eno leto prej tudi utrpela sicer lažji zvin vratne hrbtenice ter upoštevali mnenji obeh izvedencev, da je prejšnja poškodba prispevala k sedanjemu stanju. Že pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo tožničinim pritožbenim trditvam, ki jih tožnica ponavlja še v reviziji, kakšen je pomen procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Zakonska podlaga za odločitev o tem odškodninskem sporu je v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi z 1060. členom Obligacijskega zakonika), ki v 200. členu, upoštevaje tudi 203. člen, določa kriterije za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizijsko sodišče ne sprejema tožničine ocene, da obe sodišči nista zadosti upoštevali ugotovljenega obsega škode. Ugotavlja namreč, da sta materialnopravno pravilno uporabili zakonske kriterije o konkretizaciji in individualizaciji tožničine nepremoženjske škode ter o primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih zadevah. Primerjava, ki jo ponuja revizija s štirimi konkretnimi primeri, ni ustrezna zato, ker so vsi ponujeni primeri hujši od tožničinega in ker je pri večini od njih šlo le za neuspešno revizijo tožnika, kar pomeni, da je bila preizkušena le presoja, ali je odškodnina prenizka, ne pa tudi, ali je morda previsoka. Revizijsko sodišče je zato opravilo primerjavo z ustreznejšimi odškodninskimi zadevami in pri tem ugotovilo, da je prisojeni znesek, ki pomeni skoraj 11 povprečnih plač v času sojenja, ustrezno umeščen v okvir siceršnje prisoje pravične denarne odškodnine. Pri tem je upoštevalo pomembno okoliščino, ki sta jo poudarili tudi obe sodišči, revizija pa je niti ne omenja, kolikšen vpliv ima sedaj obravnavana poškodba na psihosomatskem področju in o vplivu prejšnje podobne poškodbe na sedanje stanje na ostalih področjih.

Revizija neutemeljeno vztraja pri zahtevanih zamudnih obrestih od prisojenega zneska že za čas od 5.7.1998. Pri tem svoje stališče utemeljuje z dobesedno enakimi razlogi kot v številnih drugih revizijah, ki sta jih sestavila tožničina pooblaščenca. Nanje je revizijsko sodišče odgovorilo v več svojih odločbah (npr. II Ips 265/2001 in mnogih drugih) in zato ni prav nobene potrebe, da bi jih tudi tokrat ponavljalo, saj so razlogi tako samega načelnega pravnega mnenja kot odgovora revizijskega sodišča na kasnejše očitke temu mnenju tožničinima pooblaščencema dobro znani. Zavzemanje za drugačno odločitev v tožničini zadevi ni neutemeljeno samo zato, ker je vrhovno sodišče vezano na načelno pravno mnenje, ampak tudi zato, ker bi prav taka odločitev pomenila neenako obravnavanje drugih oškodovancev, ki so v enakem položaju s tožnico.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.