Jedro

V zvezi z zasegom predmetov velja, da morajo policisti, če pri izvajanju pooblastil policije naletijo na predmete, ki jih je treba zaseči v skladu z ZKP, ravnati v skladu s tem zakonom in ne v skladu z ZNPPol. Le-ta se lahko uporablja glede pooblastil za uspešno opravo policijske naloge v skladu z ZKP. Ni mogoče uporabiti policijskih pooblastil iz ZNPPol, ki nasprotujejo določbam ZKP, ker bi na takšen način oragni pregona zaobšli zakonske garancije kazenskega postopka.

Izrek

Ob reševanju pritožb tožilstva, zagovornika obtoženega A. A., obtoženega B. B. in njegovega zagovornika se:

1. izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji za obtoženega B. B. spremeni tako, da se zoper obtoženega B. B. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je drugega tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno oslabljen kakšen del poškodovančevega telesa, poškodovančeva zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, prizadeta pa je bila tudi poškodovančeva zunanjost s tem, da je: dne 31. 3. 2017 okoli 12.00 ure v prostorih Policijske postaje C. (v nadaljevanju PP C.) na naslovu ..., z zvijanjem roke na hrbet proti vratu, s prijemom in pritiskanjem vratu spredaj levo in grla D. D., brez podlage v zakonu in na podlagi zakona izdanih predpisov, slednjemu povzročil oteklino desnega ramena, zaradi česar je za 10 do 14 dni bil oslabljen kakšen del poškodovančevega telesa, začasno za 14 dni je bila poškodovančeva dela zmožnost zmanjšana, povzročil mu je tudi rdečico in podplutbo na sprednji strani vratu levo površine 5 x 7 cm, zaradi česar je bila začasno za tri do pet dni prizadeta poškodovančeva zunanjost, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka I.2).

2. Pritožbi državnega tožilstva se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se: - v okviru pogojne obsodbe kazni, določeni za kaznivo dejanje izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1, zvišata tako, da se obtoženemu B. B. določena kazen zviša na 1 leto zapora, obtoženemu A. A. se določena kazen zviša na 8 mesecev zapora, preizkusna doba pa se obema obtožencema podaljša na dve leti; - obtoženi A. A. je namesto sodne takse po tarifni številki 7111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tarifno številko 71113 ZST-1 v znesku 96,00 EUR dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7112 ZST-1 v zvezi s tarifno številko 71113 ZST-1 v znesku 112,00 EUR.

3. Sicer se v preostalem delu pritožba tožilstva in v celoti pritožbe obtoženega B. B. in njegovega zagovornika ter zagovornika obtoženega A. A. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega obtoženega A. A. kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka I.1), obtoženega B. B. pa kaznivih dejanj izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka I.1) in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka I.2). Obtoženemu A. A. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obtoženemu B. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo za kaznivo dejanje pod točko I.1 kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točki I.2 kazen tri mesece zapora, nato je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da morata obtoženca plačati vsak od njiju polovico skupnih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (znane v znesku 41,62 EUR), obtoženi B. B. pa tudi stroške izvedenca medicinske stroke (znane v znesku 520,65 EUR). Obtožencema je v plačilo naložilo tudi sodno takso, in sicer A. A. po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 ZST-1 v višini 96,00 EUR, B. B. pa po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 ZST-1 v višini 192,00 EUR in po tarifni številki 74013 ZST-1 v višini 30,00 EUR. Obtoženca sta dolžna plačati tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanca. Oškodovanca D. D. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe in vseh stroškov ter zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanca in mu dosodi povrnitev vseh stroškov tega postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom posameznikom; - obtoženi B. B. brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; - zagovornik obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. oprosti obtožbe, podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - državni tožilec zaradi odločb o kazenskih sankcijah, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. za dejanje pod I.1 v okviru pogojne obsodbe določi kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, obtoženemu B. B. pa za dejanje pod I.1 v okviru pogojne obsodbe določi kazen eno leto zapora in za dejanje pod I.2 štiri mesece zapora, nakar naj mu določi enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3. Na pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. in obtoženega B. B. je odgovoril državni tožilec in predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih. Na pritožbo državnega tožilca sta odgovorila zagovornika obtoženega A. A. in obtoženega B. B., predlagala sta zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožbe obeh zagovornikov in obtoženega B. B.niso utemeljene, pritožba državnega tožilca je utemeljena delno, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

5. Glede na naravo obravnavane kazenske zadeve in število pritožb, ki so bile vložene zoper izpodbijano sodbo, sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti in preglednosti odločbe najprej obrazložilo razloge v zvezi z zavrnilnim delom te sodbe, nato pa bo na pritožbene navedbe zagovornika obtoženega A. A., obtoženega B. B. in njegovega zagovornika v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja izjave v izogib ponavljanju odgovorilo strnjeno na enem mestu. V nadaljevanju odločbe se bo sodišče druge stopnje ločeno opredelilo do posameznih pritožbenih navedb pritožnikov, v posebnem poglavju bo odgovorilo še na pritožbi državnega tožilca in zagovornika obtoženega A. A. glede odločb o kazenski sankciji in posebej še o stroških kazenskega postopka.

_Glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe_

6. Ob reševanju pritožb je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in pri tem ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obtoženega B. B. za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki je opisano v točki I.2 izreka izpodbijane sodbe, zastaral. Za navedeno kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Skladno s 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe naj bi obtoženi B. B. storil dne 31. 3. 2017, kar pomeni, da bi praviloma zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 31. 3. 2023, vendar se je rok zastaranja kazenskega pregona podaljšal, saj je dne 29. 3. 2020 začel veljati Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19) (ZZUSUDJZ), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Ker se obravnavana zadeva glede na določbe zakona ne šteje za nujno, materialni rok, to je zastaranje kazenskega pregona, ni tekel med 29. 3. 2020 in 1. 6. 2020, ko je začel veljati Sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19). Za ta čas 64 dni se je rok zastaranja kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje podaljšal in je zastaranje nastopilo dne 3. 6. 2023. Do zastaranja kazenskega pregona je tako prišlo v fazi pritožbenega senata.

7. Ker iz podatkov spisa ne izhajajo druga dejstva, ki bi lahko vplivala na tek zastaralnega roka v smislu tretjega in četrtega odstavka 91. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zaradi zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje pod točko I.2 izreka iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za to kaznivo dejanje, kot je razvidno iz izreka te sodbe v točki 1. 8. Zaradi zavrnitve obtožbe glede kaznivega dejanja pod točko I.2 izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče poseglo še v odločbo o kazenski sankciji tako, da v njej ni več določene kazni za to kaznivo dejanje.

9. Sodišče druge stopnje kljub zavrnitvi obtožbe v odločbo o stroških postopka ni poseglo, saj je presodilo, da se stroškov zavrnilnega dela ne da izločiti iz skupnih stroškov. Glede stroškov izvedenca medicinske stroke pa je ocenilo, da je bilo dokazovanje z izvedencem relevantno tudi za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja izsiljevanja izjave, saj je v opisu dejanja konkretizirana tudi uporaba fizične sile, ki je privedla do telesnih posledic, katere je ugotavljal izvedenec in se torej ti stroški ne nanašajo samo na kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe.

10. Ob taki odločitvi se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do drugih pritožbenih navedb obtoženega B. B. in njegovega zagovornika ter državnega tožilca glede očitanega kaznivega dejanja pod točko I.2 izreka izpodbijane sodbe.

_**Glede kaznivega dejanja izsiljevanja izjave**_

11. Glede kaznivega dejanja izsiljevanja izjave (točka I.1 izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove skrbne ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, dokazno oceno je pojasnilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in tudi ni kršilo materialnega prava. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da sta obtožena A. A. in B. B. storila kaznivo dejanje izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 12. Bistvo pritožb vseh treh pritožnikov je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožniki ne soglašajo, saj menijo, da v postopku ni bilo dokazano, da sta obtožena izvršila očitano kaznivo dejanje. Pritožniki podajajo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in se pri tem sklicujejo na zagovora obeh obtožencev in izpovedbe prič iz policijskih vrst, vendar po presoji pritožbenega sodišča njihovi očitki ne morejo biti uspešni. Da sta obtožena storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje izsiljevanja izjave, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo na podlagi izpovedb prič D. D. in E. E. ter F. F. kot tudi na podlagi fotografij poškodb in zdravstvene dokumentacije D. D., mnenja sodnega izvedenca dr. G. G. in uradnega zaznamka o uporabi prisilnih sredstev z dne 31. 3. 2017 (list. št. 57-59). Zagovora obtoženih, ki sta zanikala storitev očitanega kaznivega dejanja in zatrjevala, da sta ravnala v skladu s policijskimi pooblastili, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj zagovoroma ni mogoče slediti. Pritožbena izvajanja, ki ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči in je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje.

13. Oba zagovornika (deloma se jim pridružuje tudi obtoženi B. B.) obširno nasprotujeta zavrnitvi dokaznih predlogov za opravo poizvedb pri SKP PU H. o tem, kdo je sodeloval pri pregledu oškodovančevega telefona in za zaslišanje teh policistov ter policista I. I. v zvezi s tem, kdaj in kje je oškodovanec podpisal privolitev za preiskavo elektronske naprave ter kdaj in na kakšen način so na SKP PU H. prejeli ta dokument. Ravno tako obramba nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa za preiskavo podpisa. Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da ni izkazana verjetnost, da bodo predlagani dokazi izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, ugotovljenih z izvedenimi dokazi (točki 3 in 9 izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, saj okoliščine podpisa omenjene privolitve niso bistvene za odločitev o očitku kaznivega dejanja, razlogi sodišča pa so tehtni in prepričljivi, zato zavrača nasprotne pritožbene navedbe obeh zagovornikov. Oškodovanec je sicer tekom postopka spreminjal svojo izpovedbo glede podpisa privolitve, tako da je v določenem trenutku dopustil možnost, da je dokument podpisal, nato pa podpis ponovno zanikal, vendar slednje tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne more omajati njegove prepričljivosti in verodostojnosti, kot želi prikazati obramba in zaradi česar so bili podani ti dokazni predlogi. Zagovornika pri tem v pritožbi povsem zanemarita dejstvo, da je oškodovanec v določenem trenutku tudi dopustil možnost, da je privolitev podpisal. V zvezi s tem velja upoštevati še okoliščino, da je oškodovanec nato pri preiskavi elektronske naprave prostovoljno sodeloval in omogočil kode za vstop v napravo, pri čemer v preiskavi niso bili najdeni podatki, ki bi lahko koristili preiskavi kaznivega dejanja velike tatvine na J. Obtoženi B. B. dodatno pavšalno izpodbija še zavrnitev "vseh ostalih predlaganih dokazov in nasprotuje izločitvi ostalih dokazil", pri čemer v tem delu pritožbe ne konkretizira, zato ni jasno, na kaj se ta očitek nanaša. 14. Ne glede na povedano, tudi če bi bilo na podlagi zavrnjenih dokaznih predlogov ugotovljeno, da je oškodovanec podpisal privolitev za preiskavo mobilnega telefona, to ne bi spremenilo ocene verodostojnosti oškodovanca, saj je povsem razumljivo, da je bil slednji obravnavanega dne v stresu, zaradi česar si je morebiti napačno zapomnil, da ni podpisal nobenega dokumenta, poleg tega je od tega dne do oškodovančevega zaslišanja na glavni obravnavi preteklo že skoraj pet let, kar nedvomno vpliva na pomnjenje podatkov. Napačno in spisovno nepodprto je nadalje sklepanje zagovornika obtoženega B. B., da bi sodišče prve stopnje v primeru izvedenih dokazov moralo ugotoviti, da oškodovanec ni govoril resnice, ker to pomeni, da na splošno ne govori resnice in obtožena oprostiti očitka. Navedeno sklepanje predstavlja zgolj pritožnikovo lastno dokazno oceno, ki ni prepričljiva, nenazadnje povsem spregleda, da je oškodovanec dopustil možnost podpisa soglasja. Izpovedbe oškodovanca, da naj bi policisti ponaredili njegov podpisa, nikakor ni mogoče razumeti kot krive ovadbe, kot navaja zagovornik obtoženega A. A. 15. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene obširne pritožbene navedbe obeh zagovornikov glede zavrnitve dokaznih predlogov, s katerimi sta želela zagovornika ovreči verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, vendar neuspešno. Povsem neprepričljiv in dokazno nepodprt je nadalje pritožbeni očitek obtoženega B. B.in zagovornika obtoženega A. A., da je oškodovanec celotno zadevo priredil z namenom škodovati obtoženima, s čimer naj bi se po prepričanju obrambe oškodovanec hvalil okoli. Pritožbeno sodišče zato tudi ne more pritrditi očitku zagovornikov, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je zagovornik obtoženega A. A. niti ne konkretizira z zakonsko določbo, glede na obrazložitev pa zagovornik v bistvu uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer obtoženčeve pravice do obrambe. Tudi očitku zagovornika obtoženega B. B. o kršitvi pravice do poštenega sojenja in enakopravnega obravnavanja glede na zgoraj obrazloženo ni moč pritrditi. Z zavrnitvijo dokaznega predloga tudi niso bile kršene določbe kazenskega materialnega prava.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega A. A. v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi, in sicer, da bi predlagane priče SKP PU H. lahko pojasnile, katere podatke lahko pridobijo iz telefona in kartice SIM od fizični preiskavi telefona in kartice SIM. Predlagane priče niso bile predlagane v zvezi s tem, katere podatke je možno pridobiti pri preiskavi elektronske naprav, poleg tega pa navedeno vprašanje ni bistveno za odločitev, saj ne glede na to, da določenih podatkov ni mogoče pridobiti na drug način kot zgolj s fizično preiskavo, slednje ne more biti utemeljen razlog za nespoštovanje zakonskih določb, ki urejajo zakonit način pridobitve dokazov, in celo uporabo fizične sile.

17. Očitek pritožnikov, da je oškodovanec tekom postopka bistveno spreminjal svojo izpovedbo, ni utemeljen. Obramba v zvezi s tem obširno problematizira verodostojnost oškodovanca s seciranjem njegove izpovedbe glede nebistvenih okoliščin, njegovo pričanje pa ocenjuje za neprepričljivo, pri čemer naj ne bi bilo potrjeno z nobenim drugim dokazom. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni imelo nobenega razloga za dvom v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Pritožbeno problematiziranje, kje se je oškodovanec nahajal v času obravnavane velike tatvine, ni relevantno za konkretni očitek, saj se nanaša na pravno nerelevantno dejstvo, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s tem vprašanjem. Glede oškodovančevega opisa poškodbe na vratu (domnevna krvavitev) pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre zgolj za pretirane navedbe, nikakor pa ne za lažnivo izpovedovanje, kot zatrjuje obramba. Glede na ugotovljen potek obravnavanega dejanja ni nemogoče, da se je oškodovanec poškodoval v predelu hrbta, zato ni mogoče trditi, da gre za lažna dejstva, pa čeprav jih prej v postopku ni omenjal. B. B. v pritožbi dalje neutemeljeno navaja, da so lažne izjave oškodovanca, da je bil po zasegu telefona brez svoje telefonske številke, saj da je v preiskavi povedal, da je šel takoj po nov telefon. Navedeno ne potrjuje lažnivosti oškodovanca, saj nakup novega telefona in nove SIM kartice z drugačno telefonsko številko pomeni, da oškodovanec ni bil dosegljiv na prej znano telefonsko številko. Obtoženi B. B. sicer v pritožbi izpostavlja, da je oškodovančeva izpovedba nasprotujoča v več delih, vendar tega očitka ne konkretizira. Tudi izpovedba oškodovančeve bivše žene E. E., da je bil oškodovanec večkrat konflikten in da velikokrat laže, ne more vzbuditi dvoma v oškodovančevo izpovedbo, saj se njena izpovedba nanaša na njun medsebojni odnos. Ne glede na to je E. E. potrdila, da je oškodovanec prišel do nje po obravnavanem dogodku in sama je celo naredila fotografije oškodovančevih poškodb, ki se nahajajo v spisu. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene obširne in večkrat ponovljene pritožbene navedbe obrambe o neverodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in spreminjanju njegove zgodbe, saj je le ta v bistvenem ves čas enaka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

18. Nadalje se ni moč strinjati s pritožniki, da sta obtoženca ravnala strokovno in zakonito. Ravnanje obtoženih, torej odvzem mobilnega telefona oškodovancu, je sodišče prve stopnje presojalo v točki 11 izpodbijane sodbe in navedlo prepričljive razloge, s katerimi se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanju nanju sklicuje ter zavrača pritožbeni očitek zagovornika obtoženega A. A., da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni. Dodatno velja izpostaviti, da obtoženca pri obravnavi oškodovanca kot osebe brez statusa osumljenca v skladu z določbo drugega odstavka 220. člena ZKP nista imela pravne podlage za uporabo sile, temveč bi morala ob oškodovančevem nasprotovanju prostovoljni izročitvi telefona, od sodišča pridobiti zahtevo za njegov zaseg, nato pa bi bil oškodovanec, če še vedno ne bi izročil mobilnega telefona, lahko kaznovan z denarno kaznijo oziroma nenazadnje celo prisilno zaprt. V nobenem primeru torej zakonska določba ne dopušča uporabe sile za zaseg mobilnega telefona, ne glede na to, da se lahko v času do pridobitve sodne odredbe relevantni dokazi izbrišejo, na kar se sicer večkrat neutemeljeno sklicuje zagovornik obtoženega A. A. Uporabe sile ne dopuščata niti v pritožbi izpostavljeni določbi 148. in 164. člena ZKP. Glede na povedano se ni moč strinjati z zagovornikom obtoženega A. A., da v obravnavanem postopku ni pomembno, na kakšen način je bil telefon zasežen in v kakšni vlogi je bil oškodovanec v času policijske obravnave.

19. Obtožena nista imela podlage za zaseg in uporabo sile niti po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnikov na 72. člen ZNPPol, ki določa, kdaj se smejo uporabiti prisilna sredstva. Policisti sicer res lahko pri opravljanju nalog policije v določenih primerih za preprečitev in odvrnitev nevarnosti uporabijo prisilna sredstva, vendar je uporaba slednjih zakonita le v primeru, da ima policist zakonsko podlago za izvedbo določene policijske naloge ali določenega pooblastila, zaradi katerih bi uporabil prisilno sredstvo.1 Ker obtožena nista imele zakonske podlage za zaseg oškodovančevega telefona, uporaba prisilnih sredstev ni mogla biti zakonita in je neutemeljena pritožbena navedba B. B., da sta postopala po 72. in 80. členu ZNPPol, ker se je oškodovanec upiral zasegu po 220. členu ZKP. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki, da sta imela obtožena "druga" policijska pooblastila, ki jima jih prvostopenjsko sodišče ni priznalo, pri čemer teh pooblastil zagovornika ne konkretizirata. Vsekakor obravnavane situacije sodišče prve stopnje ni obravnavalo kot pravne praznine, kot v pritožbi zatrjujeta B. B. in zagovornik obtoženega A. A. V zvezi z zasegom predmetov namreč velja, da morajo policisti, če pri izvajanju svojih pooblastil naletijo na predmete, ki jih je treba zaseči v skladu z ZKP, ravnati v skladu s tem zakonom in ne ZNPPol.2 Le-ta se lahko uporablja glede pooblastil za uspešno opravo policijske naloge v skladu z ZKP. Ni pa mogoče uporabiti policijskih pooblastil iz ZNPPol, ki nasprotujejo ureditvi ZKP, ker bi na takšen način organi pregona zaobšli zakonske garancije kazenskega postopka, zato je neutemeljena nasprotna pritožbena navedba obrambe, da policist v primeru postopanja po ZKP ne sme uporabiti policijskih pooblastil. Določil ZKP tudi ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na Pravilnik o policijskih pooblastilih (17. člen), katerega kot pravno podlago v pritožbi izpostavlja obtoženi B. B. 20. Sodišče prve stopnje je v točki 11 izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo tudi način zakonitega postopanja obtoženih v primeru, če sta oškodovanca že sumila izvršitve določenega kaznivega dejanja, saj iz spisovnih podatkov in celo pritožbe obtoženega B. B. izhaja možnost, da je oškodovanec med razgovorom z obtoženima postal osumljenec, zaradi česar velja posebna ureditev zasega predmetov in tudi spoštovanje privilegija zoper samoobtožbo. V takšnem primeru tako policistom, če osumljenec noče prostovoljno izročiti predmeta, ostane zgolj še pridobitev sodne odredbe za osebno preiskavo, zato ni res, da bi bilo takšno ravnanje nesmiselno, kot v pritožbi zatrjujeta obtoženi B. B. in zagovornik obtoženega A. A. Pri tem ni utemeljena primerjava "zasega" telefona ob odvzemu prostosti in obravnavanega zasega, saj se v skladu s 66. členom ZNPPol odvzeti predmeti ob koncu pridržanja vrnejo, policisti pa na podlagi tega pooblastila nimajo pravice do pregleda vsebine telefona.

21. Prvostopenjsko sodišče se pravilno ni oprlo na izpovedbe zaslišanih policistov - K. K., L. L. in M. M., saj iz njihovega zaslišanja izhaja njihovo stališče, da sta imela obtoženca zakonita pooblastila za odvzem mobilnega telefona s silo, kar pa, kot je že bilo obrazloženo zgoraj (točke 18 do 20), ne drži. Nobeno pričanje policista tako ne more ovreči veljavne zakonske ureditve in potrditi zakonitosti ravnanja obeh obtožencev, če je bilo to v nasprotju z zakonom, zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom obtoženega B. B., da je odločitev sodišča prve stopnje, ki ni verjelo zaslišanim policistom, napačna. Nihče izmed njih teh pooblastil niti ni utemeljil prepričljivo na izrecnih zakonskih določbah. Glede na izpovedbe navedenih prič pa je zaskrbljujoče dejstvo, da si več policistov (tudi na višjih funkcijah) napačno tolmači pravila zasega predmetov, vendar slednje ne more razbremeniti obtožencev. Sodišče prve stopnje ni izločilo ocene strokovnosti in zakonitosti K. K., ker da bi moral biti slednji obravnavan enako kot obtoženca, kot neutemeljeno zatrjuje obramba, temveč te ocene glede na (takrat) veljavno zakonsko ureditev zgolj ni ocenilo kot pravilne in utemeljene (točka 14 izpodbijane sodbe) in zato odločitve ni oprlo nanjo. Razlogi izpodbijane sodbe ne potrjujejo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo pričanja L. L. zgolj iz razloga, ker je slednji s storitvijo kaznivega dejanja najmanj povezan in tako neverodostojen. Sodišče svoje odločitve res ni oprlo na izpovedbo L. L., vendar iz istega razloga, kot velja za pričo K. K., torej ker je bil tudi L. L. prepričan, da sta obtoženca ravnala v skladu z zakonom, čeprav temu ni tako, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku.

22. Zagovornika pripisujeta večji dokazni pomen izpovedbam policistov, vendar pritožbenega sodišča ne prepričata. Kot prvo, iz dokaznega postopka je razvidno, da so zaslišani policisti naklonjeni obtoženima in da zagovarjajo njuno tolmačenje policijskih pooblastil v zvezi z zasegom predmetov, ki je brez vsakega dvoma napačno. Poleg tega sta bila L. L. in K. K. v pisarni z oškodovancem zgolj kratek čas, zato nista mogla biti seznanjena s celotnim dogajanjem. Policistka M. M. je sicer pretežni del razgovora bila v pisarni, vendar o vsebini razgovora ni vedela povedati, ker je delala druge stvari (kar ji pritožbeno sodišče sicer ne verjame v celoti), zato ne more ne potrditi ne ovreči poteka dogajanja, kot ga je izpovedal oškodovanec. Zgolj dejstvo, da je priča policist, samo po sebi še ne pomeni, da je zato tudi verodostojen in ima njegova izpovedba večjo dokazno težo kot izpovedbe drugih prič, ki niso uradne osebe. Sodišče v skladu s prosto presojo dokazov ni vezano na večje število izpovedb, ki so sicer skladne, zato je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da je utemeljitev sodišča prve stopnje o verodostojnosti posamezne priče povsem zgrešena, pri čemer niti ne konkretizira na katere priče se ta očitek nanaša. 23. Neutemeljeno je sklicevanje zagovornika obtoženega B. B. na notranje postopke policije, ki naj bi potrdili, da obtožena nista storila ničesar narobe. Pri odločitvi Komisije za oceno skladnosti uradne naloge s predpisi (list. št. 272-273) gre zgolj za odločitev o odobritvi pravne pomoči obtoženima, kar je potrdil tudi zaslišan N. N., pri čemer se odločitev komisije opira na oceno zakonitosti in strokovnosti prisilnih sredstev, ki jo je napravilo vodstvo policijske postaje (K. K.), kot je pravilno presodilo že prvostopenjsko sodišče v točki 14 izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa tem razlogom v celoti pritrjuje in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Komisija torej sama ni presojala zakonitosti ravnanja obtoženih, zato je neutemeljena nasprotna pritožbena navedba obtoženega B. B. in njegovega zagovornika, pa tudi sicer odločitev komisije za sodišče ni zavezujoča. Nerelevantna je okoliščina, da naj nad delom obtoženega B. B. ne bi bilo nobenih pripomb in da je bil ocenjen kot odličen.

24. Ker obtoženca nista imela zakonskega pooblastila za zakonit zaseg mobilnega telefona oškodovanca, se ni moč strinjati s pritožniki, da bi obtoženca, če ne bi zasegla telefona, posledično disciplinsko in kazensko odgovarjala. V določenih primerih se realno ni mogoče izogniti uničenju relevantnih dokazov, saj imajo pravice udeležencev kazenskega postopka kot ene temeljnih človekovih pravic prednost pred pridobitvijo dokazov in njihovega morebitnega uničenja ni mogoče upravičevati kot cilja za kršitev ustavno določenih pravic. Zato ni utemeljena pritožbena navedba obrambe, da določenih podatkov ni mogoče pridobiti na podlagi izpisa operaterjev v skladu z določbo 149.b člena ZKP, enako velja za pritožbeni očitek, da se z zasegom ni moglo odlašati, ker bi oškodovanec dokaze lahko izbrisal. Končni namen vseh pravnih postopkov v državi je preprečiti samopomoč in nasilje, to je prva zahteva vladavine prava, brez spoštovanja drugega odstavka 21. člena URS pa ni mogoče govoriti o procesni vladavini prava in načelu zakonitosti.

25. Ne drži, da je oškodovanec poskušal preprečiti uradno dejanje zasega premetov, saj obtožena za to dejanje nista imela zakonskega pooblastila. Oškodovančevo odklonilno ravnanje nikakor ne more biti razlog za uporabo sile, četudi se je morebiti vedel nestrpno in žaljivo, potrebno je namreč upoštevati, da obtoženca kot policista nista spoštovala njegov temeljnih pravic, zaradi česar se ni mogoče sklicevati, da je bil oškodovanec opozorjen na posledice neupoštevanja ukaza (72. člen ZNPPol).

26. Obtoženca se očitanega dejanja ne moreta razbremeniti s sklicevanjem na naročilo nadrejenega, da je potrebno zaseg telefona opraviti z uporabo fizične sile, saj sta se obtožena nedvomno zavedala, da ravnata protipravno, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje (točka 10 izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen večkrat ponovljen pritožbeni očitek, da sta obtožena le izvršila ukaz nadrejenega.

27. Očitano ravnanje obeh obtoženih brez dvoma izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1. Obtoženima se ne očita zgolj protizakonit odvzem telefona, temveč prvenstveno izsiljevanje izjave oškodovanega v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine, ker pa slednji ni dal zahtevanih podatkov, sta obtožena te podatke želela pridobiti z zasegom in pregledom mobilnega telefona. Opis kaznivega dejanja kot celota, ki zajema tako grožnje kot fizično silo, je brez dvoma sklepčen.

28. Obtoženima je bilo z gotovostjo dokazano, da sta od oškodovanca želela izsiliti izjavo v zvezi s kaznivim dejanjem vloma v trgovine O. in trgovinski lokal Bar J. v J., izrecno podatke o prevozu avtomobila storilcev s kraja z avto vleko, kot se jima očita v opisu kaznivega dejanja. Slednje kot nedvomno izhaja iz oškodovančeve verodostojne izpovedbe, pri čemer je tudi oškodovančeva odvetnica že na njegovem zaslišanju na policijski postaji dne 10. 4. 2017 opozorila na izsiljevanje izjave. Glede na obrazloženo ne drži pritožbeno zatrjevanje zagovornikov, da v tem postopku ni govora o izsiljevanju izjave, temveč da je šlo zgolj za zaseg. Pritožniki zato ne morejo biti uspešni z navedbami, da se od oškodovanca ni izsiljevala izjava, niti da se za to ni uporabila sila in da so to potrdile vse zaslišane priče in prebrane listine, celo oškodovanec sam. Poleg tega je življenjsko logično in razumljivo, da sta obtožena od oškodovanca najprej zahtevala podatke oziroma izjavo in ne že takoj ob prihodu kar izročitev telefona, saj takšno postopanje resno odstopa od ustaljene policijske prakse in pritožbenega sodišča ne prepriča. Oškodovanec je bil glede na zagovora obeh obtoženih namreč na policijsko postajo povabljen, da razjasni svoje zadrževanje na J. oziroma vpletenost glede odvoza avtomobila in torej ne v zvezi z odvzemom telefona. Tudi sicer je policistka M. M. izpovedala, da sta obtožena najprej opravila razgovor in šele nato naj bi sledilo prerekanje glede izročitve telefona. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da sta tudi telefon želela pridobiti zgolj zato, da bi prišla do podatkov, ki jima jih oškodovanec ni želel prostovoljno predati in je posledično potrebno dogajanje obravnavati kot eno celovito ravnanje usmerjeno v pridobitev izjave oškodovanca.

29. Pritožbeno sodišče dodatno ocenjuje, da je mogoče tudi sam zaseg telefona v konkretnih okoliščinah primera obravnavati kot (nadaljevanje) izsiljevanje izjave. Zaseg je namreč sledil izsiljevanju izjave, poleg tega pa je izročitev mobilnega telefona v bistvenem podobna podajanju izjave, čeprav gre za fizični predmet, kot izpostavlja zagovornik obtoženega A. A. Z izročitvijo predmetov oseba v bistvu postane vir dokazov zoper sebe. Nosilni argument sodne prakse za izenačitev obravnave testimonialnih dokazov in dokazov, ki izjave storilca ne vsebujejo je, da če se izročitev predmeta po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja, tako približa izjavi storilca, s katero bi se ta obremenil, ni najti prepričljivega razloga, da storilca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil.3 Državni organ lahko namreč z zasegom mobilnega telefona pridobi bistveno večji vir informacij kot s samo izjavo posameznika, saj ima dostop do vseh podatkov na telefonu, vsebina teh podatkov pa nedvomno prestavlja dokaz testimonialne narave. Glede na povedano in upoštevaje dejstvo, da sta najprej izsiljevala izjavo, je neutemeljeno obširno razlogovanje zagovornika obtoženega A. A., da o zasegu predmeta v 267. členu KZ-1 ni govora, niti se ta ne more uporabiti analogno in da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in tudi kršitev materialnega zakona.

30. Glede na vztrajnost obtožencev in nenazadnje celo uporabo strokovnih prijemov za onesposobljenje oškodovanca pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta obtoženca oškodovancu pred uporabo fizične sile najprej besedno grozila, kot izhaja iz oškodovančeve natančne izpovedbe, sodišče prve stopnje pa je izpovedbo povzelo v točki 8 izpodbijane sodbe. Iz slednje izhaja tudi vsebina groženj, ki sta jih obtožena izrekla oškodovancu, zato ne drži očitek zagovornikov, da sodišče ni utemeljilo in dokazalo vsebine groženj in izsiljevanja. Poleg tega pritožbene navedbe, da sta obtoženca oškodovanca zgolj vljudno in spoštljivo pozvala naj izroči telefon, sodišča druge stopnje ne prepričajo, saj že iz izpovedbe policistke M. M. izhaja, da so se obtoženca in oškodovanec prerekali, nenazadnje pa je nadaljevanje prerekanja in njegovo stopnjevanje z grožnjami glede na potek dogajanja povsem logično. Pritožbeno sodišče na tem mestu ponovno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, kot to skuša prikazati pritožnik. Predhodno dobro razumevanje in oškodovančevo sodelovanje s policisti še ne pomeni, da obtožena nista ravnala tako, kot se jima očita v izreku izpodbijane sodbe. Iz spisovnih podatkov je namreč razbrati, da je do napetosti in nesoglasij med vpletenimi prišlo šele med samim razgovorom, ker oškodovanec kljub prizadevanju in pričakovanju obtoženih ni želel sodelovati, zato ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje zagovornika obtoženega A. A., da obtožena nista imela osnove za kakršnokoli izsiljevanje izjave, četudi so vse vsi vpleteni pred dogodkom morebiti razumeli.

31. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila sila uporabljena zgolj za pridobitev telefona, saj je potrebno celotno dogajanje obravnavati kot eno povezano dejanje. Prvotni namen obtoženih je bila tako brez dvoma pridobitev izjave oškodovanca in ker le-te nista mogla pridobiti niti z grožnjami, sta se tekom razgovora po posvetovanju z drugimi policisti obtoženca odločila, da mu zasežeta telefon, da pridobita podatke, ki jima jih ni želel prostovoljno podati. Vse to izhaja že iz zagovora obtoženega B. B., ki je izpovedal, da so se zaradi oškodovančevega nesodelovanja odločili, da razčistijo, kje se je nahajal oziroma če ga je kdo takrat klical in mu zato zasežejo mobilni telefon, pa tudi za pridobitev kakšnih novih dokazov glede vozila (kakšno je bilo, kdo je bil lastnik). Strokovna sila je bila torej uporabljena za pridobitev izjave oškodovanca v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine. Glede na povedano je neutemeljeno pritožnikovo seciranje dogajanja na posamezne segmente in izpostavljanje zgolj okoliščin samega zasega telefona, saj ne more ovreči tehtnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na celoviti dokazni oceni vseh okoliščin razgovora.

32. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljeno zatrjevanje obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega A. A. o protislovnosti oškodovančeve ovadbe (list. št. 66) in obravnavanega očitka. Po prepričanju pritožnikov iz ovadbe izhaja, da naj bi izjavo izsiljevala M. M. in K. K., kar pa je bilo kasneje pripisano obtoženima, vendar slednjemu ni tako. V ovadbi je sicer policistki M. M. pripisana večja vloga pri obravnavanem kaznivem dejanju, in sicer naj bi oškodovanca tudi sama spraševala glede odpeljanega avtomobila. Kljub temu v bistvenem ni razhajanja z izpovedbo oškodovanca v preiskavi in na glavni obravnavi, nenazadnje pa zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni dokaz v pravem pomenu,4 zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da sta očitano dejanje na način kot izhaja iz opisa dejanja izvršila obtožena. K. K. pa se niti v ovadbi ne očita, da bi izsiljeval izjavo temveč iz ovadbe izhaja zgolj dejstvo, da je večkrat prišel v pisarno in kratko komuniciral z oškodovancem. Dodatno velja izpostaviti, da je odločitev o pregonu storilca v pristojnosti državnega tožilca, na katero sodišče nima vpliva, zato tudi ne more razširiti obtožbe na druge možne storilce. Upoštevaje povedano sodišče prve stopnje ni prekršilo načela enakosti pred zakonom.

33. Zagovornik obtoženega A. A. je v pritožbi za razjasnitev pravnih in dejanskih okoliščin primera izpostavil, da bi prvostopenjsko sodišče moralo postaviti izvedenca za policijska pooblastila, ki bi pojasnil, ali sta obtožena ravnala zakonito in ali je za zaseg predmeta dovoljena uporaba prisilnih sredstev. Sodišče ugotavlja, da gre za nov dokazni predlog, ki ne vsebuje razlogov, zakaj dokaz ni bil predlagan v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je dokazni predlog v skladu s četrtim odstavkom 369. člena ZKP prepozen. Tudi sicer dokazni predlog ni primeren, saj pri obravnavi policijskih pooblastil ne gre za dejansko vprašanje, temveč za pravno vprašanje, na slednje pa odgovarja sodišče, ki pravna pravila pozna po uradni dolžnosti, in ne izvedenec. Smiselno podobno je zatrjeval tudi zagovornik obtoženega B. B., in sicer, da bi takšen dokazni predlog moral predlagati državni tožilec, ne pa da je na obtožencema, da poskušata dokazati zakonitost postopka, pri čemer bi v primeru dvoma moralo sodišče izreči oprostilno sodbo. Glede na to, da gre za pravno vprašanje, o samem obstoju "razgovora" z oškodovancem in uporabe prisilnih sredstev pa med strankami ni spora, takšno pritožbeno izvajanje ni utemeljeno.

_Posebej glede pritožbe zagovornika obtoženega A. A._

34. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obtoženemu A. A. ni dokazano naklepno in zavestno ravnanje. Sodišče prve stopnje je glede krivde obtoženega navedlo tehtne in prepričljive razloge (točka 16 izpodbijane sodbe), s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je hkrati opravilo tudi subsumpcijo dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo, zato ne drži, da (objektivni in subjektivni) zakonski znaki očitanega dejanja niso dokazani.

35. V obravnavanem primeru ni razlogov za izrek oprostilne sodbe, saj je bilo očitano kaznivo dejanje obtoženima dokazano z gotovostjo in ni nobenega dvoma, da sta obtožena storila to kaznivo dejanje, zato ni moč pritrditi obširnim pritožnim navedbam, da je bila v postopku kršena obtoženčeva domneva nedolžnosti in povezane ustavne pravice (načelo _in dubio pro reo_), ki jih pritožnik utemeljuje z navajanjem teoretičnih pravil dokazovanja. Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo tako dejstva, ki so obtožencema v korist, kot dejstva, ki ju obremenjujejo. Pritožnik pri tem povsem zanemari obremenjujočo izpovedbo oškodovanca in povezano listinsko dokumentacijo, ko navaja, da obtoženega A. A. nič ne obremenjuje oziroma da tožilstvo sploh ni predlagalo obremenjujočih dokazov. Nadaljnje obširno ponavljanje pritožnikove lastne dokazne ocene izvedenih dokazov po presoji pritožbenega sodišča ne more biti uspešno. V zvezi s tem je nekonkretiziran očitek selektivnega povzemanja izpovedb prič, saj pritožnik ne pojasni, katere priče je sodišče prve stopnje napačno povzelo, pri čemer to ni razvidno niti iz spisovnih podatkov.

36. Pritožnik je sodišču druge stopnje brez konkretne obrazložitve predlagal zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, vendar ker sodišče v kazenskem postopku tega pooblastila v skladu s 105. členom ZKP nima, je zato ob upoštevanju odločitve sodišča prve stopnje, ki je oškodovanca napotilo na pravdo, zavrnilo pritožbeni predlog kot neutemeljen.

_Posebej glede pritožbe obtoženega B. B._

37. Obtoženec v prvem delu pritožbe (z naslovom _Obrazložitev postopanja policistov_) ne izpodbija razlogov prvostopenjske sodbe, temveč podaja oziroma povzema lastno videnje postopanja policistov pri preiskovanju kaznivega dejanja velike tatvine, ki zajema tudi obravnavanje oškodovanca. Sodišče druge stopnje se zato do tega obširnega povzetka, ki ne more ovreči tehtnega zaključka sodišča prve stopnje, ni vsebinsko opredelilo.

38. Ni se moč strinjati s pavšalno pritožbeno navedbo, da bi moral biti na mestu obtoženca oškodovanec, in sicer zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po 299. členu KZ-1. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je državni tožilec ovadbo zoper oškodovanega zavrgel, ker ni bil podan utemeljen sum (priloga A8) in postopek zoper oškodovanca je bil na tem mestu zaključen. Pregon oškodovanca tudi ni relevanten za odločitev o konkretni obtožbi.

_Glede odločb o obtožencema izrečenih kazenskih sankcijah in pritožbi državnega tožilca_

39. Tako državni tožilec kot zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi izpodbijata odločbo o kazenskih sankcijah, in sicer državni tožilec, ker je bila obtoženima določena prenizka kazen in prekratka preizkusna doba, zagovornik pa, ker je bila obtoženemu A. A. izrečena previsoka sankcija. Obtoženi B. B. in njegov zagovornik kazenske sankcije izrecno ne izpodbijata, je pa pri presoji njunih pritožb pritožbeno sodišče upoštevalo, da skladno z določbo 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (374. člen).

40. Po presoji vseh okoliščin, tako tistih, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, kot okoliščin na katere se sklicuje državni tožilec, sodišče druge stopnje pritrjuje državnemu tožilcu, da je kazen določena obtoženima v okviru pogojne obsodbe prenizka in da ni utemeljenih razlogov, da je sodišče obema obtoženima določilo enako kazen, saj sta bili njuni vlogi različni.

41. Prav ima državni tožilec, ko navaja, da je sodišče prve stopnje nezadostno upoštevalo težo očitanega kaznivega dejanja in obtoženima določilo kazen zapora blizu predpisanega minimuma, čeprav sta obtožena za izsiljevanje izjave uporabila ne samo grožnje temveč celo fizično silo, in sicer najprej s prijemom oškodovanca za desno roko in zvitjem roke za hrbet in dvigom proti vratu, nato pa še s potiskanjem oškodovanca proti omari in posebnim prijemom za vrat in grlo ter stiskanjem za nekaj sekund ter vzvodom na komolcu njegove leve roke, s čimer sta ga tudi telesno poškodovala, kar tudi potrjuje očitek uporabe fizične sile zoper oškodovanca. Posledice ravnanj obtoženih pri oškodovancu je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in fotografij poškodb v spisu v povezavi z izpovedbama oškodovanca in njegove žene. Na podlagi slednjega je moč sklepati na njuno izjemno vztrajnost, saj sta uporabila vsa sredstva za dosego cilja, njuno ravnanje pa predstavlja brezobzirno in grobo zlorabo policijskih pooblastil. Nenazadnje je pri teži kaznivega dejanja potrebno upoštevati še, da sta obtožena ravnala v sostorilstvu in to okoliščino izkoristila kot premoč nad oškodovancem.

42. Sodišče druge stopnje pritrjuje očitku državnega tožilca, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je bila vloga obtoženega B. B. pri očitanem kaznivem dejanju bistveno večja kot vloga obtoženega A. A. B. B.je bil namreč tisti, ki je postopek z oškodovancem nadaljeval z uporabo fizične sile, saj je on oškodovancu stopil za hrbet in mu zvil roko, prav tako pa ga je on tudi prijel za vrat s posebnim prijemom. Obtoženi A. A. je telesno silo uporabil samo za končni odvzem telefona iz oškodovančeve roke. Nadalje višjo določeno kazen narekuje tudi obnašanje obtoženega B. B. po izvršitvi kaznivega dejanja, slednji je namreč zoper oškodovanca celo vložil kazensko ovadbo in tudi tekom tega postopka vztrajno zatrjeval domneven oškodovančev poskus preprečitve uradnega dejanja - odvzema mobilnega telefona. Na drugi strani obtoženi A. A. po storjenem kaznivem dejanju oškodovanca ni bremenil. 43. Sodišče druge stopnje se strinja z državnim tožilcem, da ugotovljena teža kaznivega dejanja, zavržnost ravnanja obtožencev ter spremljajoče okoliščine izvršitve očitanega kaznivega dejanja glede na kaznovalni okvir ne upravičujejo določitve zaporne kazni na spodnji ravni minimalno predpisane, prav tako pa tudi ne preizkusne dobe v trajanju (le) enega leta, in da se ustrezno odzrcalijo le v zvišani določeni zaporni kazni enega leta za obtoženega B. B. in osmih mesecih za obtoženega A. A. ter terjajo tudi daljšo preizkusno dobo dveh let, upoštevaje prit tem, da sta oba obtoženca še vedno zaposlena na policiji; šele v tako dolgem obdobju bosta obtožena res lahko izkazala, da jima je bilo zaupanje sodišča dano upravičeno.

44. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenskih sankcijah na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je kazni, določeni v okviru pogojne obsodbe za kaznivo dejanje izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 zvišalo, in sicer obtoženemu A. A. je kazen zvišalo na osem mesecev zapora in obtoženemu B. B. je kazen zvišalo na eno leto zapora, obema je tudi podaljšalo preizkusno dobo na dve leti, ocenjujoč pri tem, da sta kazni pravični in primerni teži storjenega kaznivega dejanja, okoliščinam v katerih je bilo storjeno ter stopnji kazenske odgovornosti obeh obtožencev. S tem, ko je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državnega tožilca razumljivo ni sprejelo nasprotnega argumenta zagovornika obtoženega A. A., ki se je v okviru pogojne obsodbe zavzemal za določitev nižje zaporne kazni. Zaradi zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe pod točko I.2 izreka je odpadla potrebna po določitvi kazni za to kaznivo dejanje in določitvi enotne kazni za obtoženega B. B. _Glede stroškov kazenskega postopka_

45. Zagovornik obtoženega B. B. izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. Navaja, da bi sodišče moralo obtoženega B. B. oprostiti vseh stroškov postopka, saj da je njegovo premoženjsko stanje slabo, ker prejema nizko plačo in skrbi za dva mladoletna otroka. Pritožnikove navedbe o slabem premoženjskem stanju niso izkazane in posledično tudi niso utemeljene, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da obtoženi prejema plačo v višini 1.000,00 EUR mesečno, poleg tega je solastnik stanovanjske hiše in osebnega vozila Audi A4 (letnik 2009). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da lahko povrne stroške kazenskega postopka, ne da bi bilo s tem ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

46. Sodišče druge stopnje je zaradi spremembe kazenske sankcije poseglo v odločbo o stroških postopka in sicer v delu, ki se nanaša na sodno takso za izrek zaporne kazni za obtoženega A. A. Zaradi zvišanja v okviru pogojne obsodbe določene kazni na osem mesecev zapora, je potrebno sodno takso odmeriti po tarifni št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 ZST-1, ki se nanaša na izrek kazni zapora do enega leta, medtem ko je sodišče prve stopnje, glede na to, da je obtožencu določilo zaporno kazen petih mesecev, upoštevalo sodno takso po tarifni št. 7111 v zvezi s tarifno št. 71113. Pritožbeno sodišče je obtoženemu A. A. odmerilo sodno takso v znesku 112,00 EUR. Sprememba sodne takse, ki jo mora plačati obtoženi B. B., kljub spremembi kazenske sankcije zaradi zastaranja enega izmed kaznivih dejanj ni bila potrebna.

_**Sklepno**_

47. Ker je pritožbeno sodišče v postopku ugotovilo kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je izpodbijano sodbo spremenilo in zavrnilo obtožbo glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je poleg tega delno ugodilo pritožbi državnega tožilca iz že zgoraj pojasnjenih razlogov v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je presodilo, da pritožba državnega tožilca in v celoti pritožbe zagovornika obtoženega A. A. in obtoženega B. B. ter njegovega zagovornika niso utemeljene, zato jih je sodišče druge stopnje zavrnilo in po ugotovitvi, da niso podane druge kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

48. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Ker obtoženi A. A. s pritožbo ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na obtožencu izrečeno pogojno obsodbo po tar. št. 7112 in 71113 v zvezi s tar. št. 7122 ZST-1, upoštevaje premoženjske razmere obtoženca in zapletenost pritožbenega postopka. Ker je bilo s predmetno sodbo deloma odločeno v korist obtoženega B. B., se sodna taksa za njegovo pritožbo in pritožbo njegovega zagovornika ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP) in izrek v tem delu kot nepotreben odpade.

1 Žaberl M., Ferenc R. v Nunič M. et al, Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, 2. natis, Ljubljana, 2016, str. 277-279. 2 Križnar P., v Šepec M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2023, str. 224. 3 VSRS Sodba I Ips 43958/2014 z dne 26. 11. 2020 in VSL Sklep V Kp 29337/2021 z dne 5. 10. 2023. 4 Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena.