Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov izvršbe ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun. V njem navedeni stroški morajo imeti namreč podlago v pogodbi, sklenjeni s toženko.
I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 06102-9/2020-20 z dne 27. 7. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Inšpektorat Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o stroških ugotovil, da stroški upravne izvršbe, opravljene 4. 6. 2021 po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06102-9/2020-2 z dne 15. 10. 2020 (v nadaljevanju sklep o dovolitvi izvršbe), v zvezi z odstranitvijo objektov za obveščanje in oglaševanje na parc. št. 1111, in parc. št 2222, obe k. o. ..., postavljenih v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), odseka 211034 – Tržaška cesta, brez soglasja upravljavca občinske ceste, vzpostavitvijo prvotnega stanja in skladiščenjem odstranjenih objektov, po izdanem računu pravne osebe izvršitelja A., d. o. o., št. 912-1-127129 z dne 5. 7. 2021, znašajo 3.752,24 EUR z vključenim DDV (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je stroške naložil zavezanki (tožnici v tem upravnem sporu) v plačilo (2. točka izreka) ter določil, da mora tožnica stroške poravnati v roku 8 dni od pravnomočnosti sklepa (3. točka izreka).
2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica kot inšpekcijska zavezanka tudi do naknadnega roka, določenega v sklepu o dovolitvi izvršbe, ni prostovoljno izvršila obveznosti, naložene z odločbo prvostopenjskega organa, št. 06101-6/2020-23 z dne 16. 6. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba). Ker obveznost ni bila izpolnjena, je bila inšpekcijska odločba izvršena po drugi osebi, pogodbenem izvajalcu A., d. o. o. Za nastale stroške je pogodbeni izvajalec prvostopenjskemu organu izstavil račun, št. 912-1-127129 z dne 5. 7. 2021, ter predložil poročilo o opravljenem delu. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzame posamezne postavke navedenega računa po predloženi specifikaciji in tako ugotovi, da znašajo skupni stroški prisilne izvršbe 3.752,24 EUR z vključenim DDV. Ta strošek je na podlagi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžna poravnati tožnica kot inšpekcijska zavezanka, zato je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep.
3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami glede neobrazloženosti izpodbijanega sklepa in navaja, da je izpodbijani sklep o stroških natančno obrazložen, in sicer so v njem natančno navedene porabljene ure delavcev, ure uporabe orodja, skladiščenje ter postavitev zapore. Pritožbene navedbe glede previsokih cen storitev zavrača kot pavšalne in nekonkretizirane.
4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen do te mere, da ga ni mogoče preizkusiti. Ugovarja zaključkom drugostopenjskega organa, da naj bi bilo iz izpodbijanega sklepa razvidno število porabljenih ur delavcev, ur uporabe orodja, skladiščenja itd., saj nič od navedenega iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Nikjer ni navedeno, koliko znaša urna postavka posameznega delavca, niti koliko ur je bilo za opravo izvršbe porabljenih. Tožnica je glede na obseg del, za katerega meni, da je bil potreben za opravo izvršbe, sama izračunala višino urnih postavk delavcev. Meni, da so previsoke, zato se z njimi ne strinja. Navaja, da tudi druge postavke specificiranih stroškov v izpodbijanem sklepu niso natančno obrazložene, predvsem pa ni razvidno, zakaj so bile obračunane v takšni višini. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.
5. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje vsem tožničinim navedbam in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je imela tožnica več kot mesec dni časa, da vpogleda v upravni spis in vso razpoložljivo dokumentacijo v zvezi z nastalimi stroški ter se tako pozanima o njihovi višini. Zavrača očitke o nerazumno visokih cenah zaračunanih storitev. Poudarja, da je imela tožnica možnost objekte odstraniti sama in prihraniti stroške v zvezi z izvršbo po drugih osebah, vendar tega ni storila.
**K I. točki izreka**
6. Tožba je utemeljena.
7. Predmet obravnavanega spora je presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa o stroških upravne izvršbe, opravljene po drugi osebi, ki je potekala zaradi odstranitve objektov za obveščanje in oglaševanje ter vzpostavitve prejšnjega stanja na parc. št. 1111 in 2222, obe k. o. ..., v višini 3.752,24 EUR.
8. ZUP v 297. členu določa, da se v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar je treba zavezanca prej opozoriti. Skladno s 117. členom ZUP stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec.
9. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je tožnica tista, ki je dolžna poravnati stroške upravne izvršbe. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni izpolnila obveznosti iz inšpekcijske odločbe, je bila izvršba po drugi osebi potrebna, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnica bi se jim lahko izognila le, če bi do datuma opravljanja izvršbe sama odstranila sporne objekte. Med strankama pa obstoji spor o obsegu in višini nastalih stroškov. Tožnica ugovarja konkretnim postavkam obračunanih storitev, na podlagi katerih so bili določeni stroški izvršbe. Po njenem mnenju izpodbijani sklep ne vsebuje ustrezne obrazložitve glede stroškov, zato ga ni mogoče preizkusiti.
10. Iz ustaljene sodne prakse1 izhaja, da niti upravni organi niti sodišče ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe in tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnosti izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega organa za kaj takega ne dajejo podlage, prav tako pa stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznavanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi upravni akt, v katerem je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogel biti pravilen in zakonit. 11. Sodišče se strinja s smiselno zatrjevanim tožbenim stališčem, da dejstvo, da je pogodbeni izvajalec toženki zaračunal stroške, še ne pomeni, da so bili vsi utemeljeni. Ali drugače: za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov izvršbe ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun. V njem navedeni stroški morajo imeti namreč podlago v pogodbi, sklenjeni s toženko. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer sklicuje na Okvirni sporazum o izvajanju odstranjevanja objektov, gradenj, naprav ter drugih podobnih predmetov z javnih in zasebnih površin in njihovo skladiščenje, ne pove pa, kakšna je vsebina te pogodbe oziroma cenika, na podlagi katerega je bil izstavljen račun.
12. Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navede in konkretizira, katera dela so bila izvedena (vrsta del, uporabljena vozila, oprema in druga mehanizacija, skladiščenje ipd.), ne specificira pa, kako natančno je bil izračunan strošek posamezne postavke oziroma izvedenih del. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe sicer navedel, da iz izpodbijanega sklepa natančno izhajajo porabljene ure delavcev in orodja, vendar to ne drži. V obrazložitvi so v celoti izostale navedbe o tem, ali so se posamezne storitve oziroma opravljena dela zaračunavala po količini porabljenih ur, ali glede na enoto mere (m³, kg, kos), kako dolgo so se izvajala posamezna dela, število ur, ki so jih delavci opravili, vrednost posamezne ure oziroma pogodbena cena posamezne enote. Po presoji sodišča ima tožnica zato prav, ko zatrjuje, da preizkus zaračunanih stroškov oprave izvršbe glede obsega in višine zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoč.
13. Sodišče dodaja še, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bili tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa ali ob njegovi izdaji (npr. kot priloga izpodbijanemu sklepu o stroških) posredovani zapisnik o opravi izvršbe z dne 4. 6. 2021, pogodba oziroma Okvirni sporazum o izvajanju odstranjevanja objektov, gradenj, naprav ter drugih podobnih predmetov z javnih in zasebnih površin in njihovo skladiščenje, sklenjen med toženko in pogodbenim izvajalcem, na podlagi katerega (in cenika) je bil izdan račun št. 912-1-127129 z dne 5. 7. 2021. Slednji tožnici ni bil posredovan, prav tako kot tudi ne specifikacija izvedenih del. Tožnica torej ni bila seznanjena z listinami, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.
14. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
15. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ odpraviti ugotovljeno kršitev ob upoštevanju stališč, ki jih je sodišče sprejelo v tej sodbi, in odločitev o stroških ustrezno obrazložiti (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), kot je primarno predlagala tožnica, ker razlog za odpravo izpodbijanega sklepa tega ne dopušča. 16. Ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.
**K II. točki izreka**
17. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo, se tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) naložilo v plačilo toženi stranki. Priznane stroške v skupni višini 347,70 EUR mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek pa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).
1 Tako npr. sodba Upravnega sodišča I U 2307/2008 z dne 25. 3. 2010, sodba I U 1431/2015 z dne 12. 7. 2016, sodba IV U 42/2017-9 z dne 23. 1. 2019,