Jedro

Toženka s sklenitvijo sodne poravnave ni mogla tožnice oprostiti odmere oziroma plačila komunalnega prispevka, temveč je bila o tem dolžna odločiti na podlagi zakona in podzakonskih predpisov, lahko pa se je z njo dogovorila o načinu plačila sicer zakonito odmerjenega komunalnega prispevka.

Plačilo komunalnega prispevka je predpisano z zakonom, zato ne gre za obligacijsko, temveč za javnopravno dajatev, za kakršno zakon ne predpisuje zastaralnega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek za priklop na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje za enostanovanjsko stavbo št. ... z naslovom ..., Preserje, na parceli št. 987/5 k.o. A., v višini 670,12 EUR. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja pravne podlage za odmero in dejansko stanje, ki ga je pri tej odmeri upošteval. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da sodna poravnava med tožnico in toženko, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi, ne vpliva na tožničino dolžnost poravnave komunalnega prispevka, ki je dajatev javnopravne narave, zato se mu toženka s civilnopravnim poslom (sodno poravnavo) ne more odpovedati. Sklenjena ni bila niti pogodba o opremljanju po 78. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), saj omenjena sodna poravnava sicer vsebuje zapise o komunalni infrastrukturi, vendar to še ne pomeni, da gre za pogodbo o komunalnem prispevku oziroma da obveznost plačila komunalnega prispevka ne more nastati.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da katastrska občina A. nima oznake št. ..., v katastrski občini B., ki ima to oznako, pa ne obstaja niti parcela št. 987/5, niti naslov ... Tožničina nepremičnina se nahaja v katastrski občini C., z oznako ..., tako da je bil tožnici komunalni prispevek odmerjen za neobstoječo nepremičnino, nezakonita pa bi bila tudi odmera komunalnega prispevka za nepremičnino na parceli št. 987/5, k.o. C., saj je tožnica s toženko sklenila sodno poravnavo, po kateri je toženka dolžna urediti komunalno infrastrukturo (kanalizacija, vodovod, meteorna voda) od glavne ceste do tožničinega dvorišča. V tej sodni poravnavi sta se stranki dogovorili tudi, da vse investicijske stroške, potrebne za realizacijo del, dogovorjenih s sodno poravnavo, nosi toženka.

3. Tožnica je toženko na to opozorila tudi v pravočasni pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Sklicuje se na določbe ZPNačrt, po katerih je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, te stroške pa se je z omenjeno sodno poravnavo zavezala nositi toženka. Kakršnakoli prevalitev stroškov za izgradnjo komunalne infrastrukture na tožnico je v nasprotju s to sodno poravnavo. Tožnica meni, da se glede na zakonsko ureditev toženka lahko odpove odmeri komunalnega prispevka, kar je s sodno poravnavo tudi storila. Poleg tega tožnica ni povečala tlorisne površine objekta ali spremenila njegove namembnosti, tako da po 80. členu ZPNačrt tudi sicer ni podlage za odmero komunalnega prispevka, stroški za obstoječe stanje objekta pa so pokriti z navedeno sodno poravnavo. Po sklenitvi sodne poravnave ni prišlo niti do izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča, tako da tudi to ne more biti podlaga za odmero komunalnega prispevka.

4. Tožnica dodaja še, da je od trenutka, ko je toženka imela možnost odmeriti komunalni prispevek, do dejanske odmere minilo 5 let, kar pomeni, da je terjatev v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) zastarala. Pri tem se sklicuje na določbo Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, po katerem se komunalni prispevek za predvideno komunalno opremo zavezancu lahko odmeri že pred tem, ko mu je omogočena priključitev oziroma njena uporaba, če je gradnja predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu. Gradnja predmetne komunalne infrastrukture je "očitno bila predvidena v proračunu občine", saj sicer občina ne bi pristala na prej omenjeno sodno poravnavo, s katero se je k taki gradnji zavezala. To pomeni, da je občina imela že tistega dne možnost terjati plačilo komunalnega prispevka, po 336. členu OZ pa zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V obravnavani zadevi to pomeni, da je zastaranje pričelo teči s 4. 2. 2009, terjatev pa je zastarala 4. 2. 2014, torej pred 10. 11. 2014, ko je toženka tožnici odmerila komunalni prispevek. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre pri opredelitvi stavbe, za katero je odmerjen komunalni prispevek, le za napačno navedbo katastrske občine A. namesto C., sicer pa so bili uporabljeni vsi podatki, ki se nanašajo na predmetno nepremičnino. Prej omenjena poravnava se je nanašala na hišni priključek za kanalizacijo, ki bi ga sicer morala zgraditi in financirati tožnica sama, za priključitev pa mora plačati komunalni prispevek. Pri tem se sklicuje tudi na peti odstavek 79. člena ZPNačrt, po katerem so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Iz poravnave ne izhaja, da bi bila tožnica oproščena plačila komunalnega prispevka, pri tem pa tožnica tudi ni izkazala nobene okoliščine, ki bi po veljavnih predpisih vplivala na njeno dolžnost plačila komunalnega prispevka. Tudi sicer tožnica ni izkazala, da bi komunalni prispevek za priključitev na javne komunalne vode sploh že kdaj plačala oziroma da bi bil njen objekt priključen na javno kanalizacijo. Opozarja tudi, da tožnica v tožbi ne more več navajati dejstev in dokazov, ki jih ni navedla že v upravnem postopku.

6. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah stranki v bistvenem ponavljata navedbe iz izpodbijane odločbe, tožbe in odgovora na tožbo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodna poravnava, sklenjena v okviru pravdnega postopka (prvi odstavek 306. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) je po slovenskem pravu mešan materialnopravni in procesni akt, kar pomeni, da ima hkrati kvalitete pogodbe in pravnomočne sodne odločbe (prim. N. Betetto in A. Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana, 2009, stran 30, ter stališča VS RS v sklepu Cp 16/2016). To pomeni, da upravnopravna stvar, torej predmet odločanja v upravnem postopku, ne more biti predmet take poravnave, saj po eni strani ne gre za stvar iz pristojnosti pravdnega sodišča, temveč upravnega organa, po drugi strani pa je upravni organ pri odločanju o tej stvari vezan z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP) in zato njegova odločitev ne more biti predmet prostega razpolaganja na enak način kot civilnopravni zahtevki v pravdnem postopku. Upravna stvar torej ne more biti predmet sodne poravnave, sklenjene v pravdnem postopku, ne v procesnem in ne v materialnem pogledu.

9. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

10. Sodišče zato v upravnem sporu očitno ne more odločati o sodni poravnavi ne v procesnem pogledu, saj gre v tem pogledu za pravnomočno odločbo drugega sodišča in ne za upravno odločbo, ne glede njene vsebine, saj gre v tem pogledu za vsebino civilnopravne pogodbe, ki prav tako nima značaja upravne odločbe. Tega v ničemer ne spremeni okoliščina, da je bila ena od strank organ, ki je med drugim pristojen tudi za odločanje v upravnem postopku, saj ta organ kot stranka v sodni poravnavi ni nastopal v svoji oblastveni oziroma odločevalski funkciji, temveč kot enakopravna stranka civilnopravnega razmerja.

11. Kot že rečeno, upravni organ (razen v primerih, ko mu zakon izrecno daje tako pooblastilo) ne more prosto oziroma mimo zakona odločati, kakšna bo vsebina upravne odločbe, v primerih, ko je treba upravno odločbo izdati po uradni dolžnosti, pa tudi ne o tem, ali bo to odločbo izdal ali ne. Kot prav tako izhaja iz že povedanega, te odločitve zato ne morejo biti predmet sodne poravnave, sklenjene v okviru pravdnega postopka. ZPNačrt v določbah, ki se nanašajo na komunalni prispevek, toženki ne dajej pravice do odločanja po prostem preudarku, vse oprostitve plačila te terjatve pa so oziroma morajo biti izrecno predpisane (prvi, drugi in tretji odstavek 83. člena ZPNačrt).

12. Sodna poravnava, na katero se sklicuje tožnica, zato ni v ničemer spremenila zakonske obveze toženke, da izda odločbo v primeru, ko to mora storiti po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt), temveč bi kvečjemu lahko v okviru civilnopravnih razmerij med strankama vplivala na način poravnave obveznosti, ki je s to odločbo odmerjena. Povedano drugače: toženka s sklenitvijo sodne poravnave ni mogla tožnice oprostiti odmere oziroma plačila komunalnega prispevka, temveč je bila o tem dolžna odločiti na podlagi zakona in podzakonskih predpisov (prvi odstavek 6. člena ZUP), lahko pa se je z njo dogovorila o načinu plačila sicer zakonito odmerjenega komunalnega prispevka. Kot pa je bilo prav tako že povedano, sodišče v tem upravnem sporu ne more odločati ne o veljavnosti, ne o vsebini te sodne poravnave, temveč se po eni strani omejuje na ugotovitev, da iz že navedenih razlogov sklenitev te poravnave ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, po drugi strani pa na preizkus ostalih zatrjevanih nezakonitosti te odločbe.

13. Tožnica ima sicer prav, ko navaja, da je toženka v izreku tako izpodbijane, kot drugostopenjske odločbe, navedla napačno katastrsko občino, v kateri naj bi se nahajala predmetna nepremičnina. Vendar pa je ta nepremičnina opredeljena še na drug način, namreč z naslovom, ki skupaj s pravilno navedeno številko parcele po presoji sodišča ne pušča nobenega dvoma o tem, za katero nepremičnino gre. Tudi nadaljnje tožbene navedbe se nanašajo na nepremičnino v tožničini lasti, na enakem naslovu in na parceli z enako številko, tako da tudi med strankama očitno ni dejanskega spora o tem, za katero nepremičnino je bil z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek. Sodišče zato nima razloga, da bi napačen zapis katastrske občine v izreku izpodbijane odločbe obravnavalo izven okvira pisne pomote, ki jo lahko toženka kadarkoli popravi s popravnim sklepom, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na zahtevo tožnice.

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor zastaranja odmere komunalnega prispevka. Ker je plačilo komunalnega prispevka predpisano z zakonom, ne gre za obligacijsko, temveč za javnopravno dajatev, za kakršno zakon ne predpisuje zastaralnega roka (prim. npr. stališča Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 93/2013). Že to sicer zadostuje za odločitev, sodišče pa pripominja še, da tudi tožbeno stališče o dnevu začetka teka zastaralnega roka temelji izključno na domnevi, da naj bi bili pogoji za odmero izpolnjeni s sklenitvijo prej omenjene sodne poravnave, za kar pa tožnica ne navaja nobenih konkretnih razlogov, temveč le domnevo, da bi je toženka gotovo ne bila pripravljena skleniti, če ne bi bili tedaj tudi že izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka. Vendar pa taka domneva sama po sebi nima podlage ne v izpodbijani ali drugostopenjski odločbi, ne v tožničini trditveni podlagi.

15. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi sicer predlagala izvedbo več dokazov, vendar se ti dokazi nanašajo bodisi na vsebino sodne poravnave, kar po povedanem ni pomembno za odločitev v zadevi, bodisi na obstoj in vsebino listin v upravnem spisu, kar med strankama ni sporno. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Po četrtem odstavku 24. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.