Jedro

Če sodišče spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen, odloči o podrejenem zahtevku hkrati z zavrnitvijo primarnega zahtevka, lahko pa tudi počaka z odločitvijo do pravnomočnosti odločitve o primarnem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe, ki so jo sklenili tožnica kot izročevalka in toženca kot prevzemnika. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za razvezo te pogodbe in za izročitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v korist tožnice vknjižila lastninska pravica pri vl. št. 724 in 1734 k.o... Ugotovilo je, da tožnica izročilne pogodbe ni sklenila v zmoti ali pod vplivom zvijače tožene stranke. V zvezi z zahtevkom za razvezo izročilne pogodbe je ugotovilo, da toženca izpolnjujeta svoje obveznosti v obsegu, kolikor jima tožnica dovoljuje. Razlogi za neizpolnjevanje ostalih obveznosti pa so na strani tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi smelo sodišče odločiti o podrejenem zahtevku šele tedaj, ko bi postala odločitev o primarnem zahtevku pravnomočna. Zato je odločitev o podrejenem zahtevku v nasprotju s 182. členom Zakona o pravdnem postopku. Sodišči sta napačno uporabili določbo 65. člena v zvezi z 61. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica je bila ob sklepanju izročilne pogodbe v bistveni zmoti. Prepričana je bila, da izroča le del premoženja. Pri odločanju o zahtevku za razvezo pogodbe so bile nepravilno uporabljene določbe 115., 120. in 121. člena Zakona o dedovanju. Meni, da ni pomembno, katera od strank povzroči neizpolnjevanje pogodbe, bistveno je, da obstoji razlog za razvezo pogodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi tožeča stranka kot primaren uveljavlja zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe in kot podrejen zahtevek za razvezo te pogodbe. Pri eventualni kumulaciji zahtevkov (2. odstavek 188. člena ZPP-77) sodišče o podrejenem zahtevku sploh ne odloči, če ugodi primarnemu zahtevku. Podrejeni zahtevek se namreč šteje za pogojen - postavljen je pod pogojem, če sodišče spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen. V tem primeru sodišče odloči o podrejenem zahtevku hkrati z zavrnitvijo primarnega zahtevka, lahko pa bi tudi počakalo z odločitvijo do pravnomočnosti odločitve o primarnem zahtevku. Razlogi ekonomičnosti in koncentracije postopka, zaradi katerih ZPP dovoljuje objektivno kumulacijo zahtevkov, govorijo v prid stališču, da sodišče nadaljuje postopek s podrejenim zahtevkom takoj, ko spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen. Možna pa je tudi analogija z ureditvijo, ki jo pozna ZPP za eventualno sosporništvo po 197. členu, ko sodišče nadaljuje postopek proti naslednjemu tožencu, šele ko je pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Vendar takojšnje odločanje o podrejenem zahtevku ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Sprejemljiva je namreč tudi razlaga, da zakon namenoma različno ureja procesne položaje za objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov in za eventualno sosporništvo. Med obema položajema je razlika. Drugače je, če tožnik uveljavlja eventualni zahtevek proti istemu tožencu ali pa, če podrejeno uveljavlja zahtevek proti nadaljnjemu tožencu. V drugem primeru pravna varnost terja pravnomočno odločitev proti prvemu tožencu pred nadaljevanjem postopka proti nadaljnjemu tožencu, saj bi litispendenca nasproti dvema ali več eventualno toženim strankam lahko povzročila nezaželene procesne zaplete. Do tega pa v obravnavani zadevi, ko gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, ni prišlo. Pravice tožeče stranke niti na področju procesnega, niti na področju materialnega prava niso bile kratene. Zato ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ampak za uporabo 2. odstavka 188. člena ZPP tako, kot se glasi in kot ga je mogoče razlagati v skladu z načeli pravdnega postopka.

Tožeča stranka utemeljuje revizijski očitek zmotne uporabe 65. in 61. člena Zakona obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) z drugačnim prikazom dejanskega stanja od tistega, na katerem temeljita sodbi prve in druge stopnje. Ugotovljeno je, da tožnica pri sklenitvi izročilne pogodbe ni bila v zmoti. Vedela je, kaj izroča. Znani so ji bili razlogi, zaradi katerih izročitev dela zaščitene kmetije ni bila mogoča. Te ugotovitve temeljijo na podrobno izvedenem dokaznem postopku. Revizijsko sodišče ne more spremeniti dokazne ocene.

Ugotavljanje dejanskih okoliščin v zvezi z uporabo materialnega prava sploh ne more biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, sprejete na prvi in drugi stopnji sojenja. Glede na te ugotovitve pa je pravno pravilno stališče, da določbe o bistveni zmoti (61. člen ZOR) in o prevari (65. člen ZOR) v tej zadevi ne pridejo v poštev.

Za zavrnitev zahtevka za razvezo izročilne pogodbe je bistvena ugotovitev, da sta toženca izpolnjevala prevzete obveznosti vse dotlej, dokler ni tožnica tega brez utemeljenega razloga začela odklanjati. Toženca kljub temu delno še vedno izpolnjujeta prevzete obveznosti (dostava drv) in sicer toliko, kolikor tožnica to sprejema. Toženca izražata pripravljenost, da bi v celoti izpolnila svoje obveznosti. Niso bili ugotovljeni razlogi na njuni strani, da do izpolnitve ne pride. Ker so razlogi za neizpolnjevanje pogodbe samo na strani tožeče stranke, se ta ne more sklicevati nanje.

Pogodbena stranka, ki s svojim ravnanjem povzroči neizpolnjevanje pogodbe, ne more iz tega razloga uveljavljati sankcij zaradi neizpolnjevanja na škodo druge stranke, ki je pripravljena izpolnjevati svoje obveznosti in jih, kolikor je to v danih okoliščinah mogoče, tudi izpolnjuje. Tako razumevanje določb 115., 120. in 121. člena Zakona o dedovanju ni zmotno, kot skuša prikazati revizija. Poleg tega pa je v obravnavanem primeru izročilna pogodba utemeljena tudi s 15-letnim delom in vlaganji tožencev ter z njuno pomočjo pri gospodarjenju. V tem delu, ki se nanaša na polovico izročenega premoženja (točka II. izročilne pogodbe z dne 25.5.1993), pogodbe ni mogoče izpodbijati zaradi tekočega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).