26. 9. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Maja Rovanšek, Šentvid pri Stični, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. o. o., Ljubljana, na seji senata 5. septembra 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2021 z dne 6. 7. 2021 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 362/2020 z dne 11. 8. 2020 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1213/2019 z dne 11. 2. 2020 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

* * *

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (1. točka izreka).

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Proti sklepu je glasovala sodnica Kogovšek Šalamon, ki se je izrekla za sprejem ustavne pritožbe in dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

3. 10. 2023

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. Up-845/21 Z DNE 5. 9. 2023

Ustreznost višine odškodnine zaradi ugotovljene diskriminacije in trpinčenja z vidika ustavnih pravic

1.V zadevi sem glasovala za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Menim, da pritožba odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, in s tem izpolnjuje pogoj za sprejem iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

2.Pritožnica je v sodnem sporu dokazala, da jo je delodajalec diskriminiral, da je bila na delovnem mestu trpinčena in da je bila odpoved njene pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Redna sodišča so pritožnici zaradi ugotovljenih sistematičnih in dolgotrajnih ravnanj prisodila denarno povračilo v znesku približno 19.000 EUR, zaradi diskriminacije pa odškodnino v višini 3.000 EUR. Pritožnica v ustavni pritožbi po mojem mnenju utemeljeno zatrjuje, da tako nizka odškodnina zaradi diskriminacije krši njene ustavne in konvencijske pravice ter pravice, ki so ji zagotovljene po pravu EU. Vprašljivo je, ali tako nizka odškodnina zaradi diskriminacije izpolnjuje eno od meril za odmero sankcij zaradi diskriminacije, in sicer merilo odvračilnosti (ali odvračalnosti, kakor se angleški izraz dissuasiveness tudi prevaja).

3.Pritožnica je bila diskriminirana na osnovi družinskega stanja in spola. Ker je bila diskriminirana tudi zaradi spola, je v zadevi torej upoštevno tudi pravo EU, in sicer Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) (UL L 204, 26. 7. 2006, str. 23–36). Ta v 18. členu, ki obravnava odškodnino in povračilo, med drugim določa:

"Države članice uvedejo v svoj nacionalni pravni sistem ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev dejanske in učinkovite odškodnine ali povračila, kakor to določijo države članice za izgubo in škodo, ki jo je oškodovana oseba utrpela kot posledico diskriminacije zaradi spola, in sicer na način, ki je odvračilen in sorazmeren z utrpljeno škodo."

Dejstvo, da morajo biti prisojene odškodnine odvračilne, je poudarjeno tudi v 25. členu Direktive ("Kazni, ki lahko vključujejo plačilo odškodnine žrtvi, so učinkovite, sorazmerne in odvračilne") ter v 35. uvodni izjavi Direktive ("Države članice morajo zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve obveznosti iz te direktive").

4.Razlaga izraza odvračilnost je ključna za presojo zadeve. Dejstvo, da morajo biti sankcije odvračilne, pomeni, da morajo na kršitelja prepovedi diskriminacije učinkovati tako, da podobnih dejanj ne bo več ponavljal. Prav tako morajo imeti tak učinek na druge potencialne kršitelje ter tudi njih odvračati od tega, da bi ravnali diskriminatorno.[1] Le na ta način imajo sankcije lahko tudi generalno preventivni učinek in lahko pomagajo preprečevati tovrstna ravnanja v prihodnosti. Iz teorije izhaja, da je problem nizkih odškodnin zaradi diskriminacije na področju zaposlovanja še zlasti pereč v primeru, ko so kršitelji prepovedi diskriminacije velika podjetja. Zanje nizki odmerjeni zneski odškodnine sploh ne pomenijo sankcije, saj te zneske zlahka plačajo[2] in jih tudi sami dojemajo kot bagatelne.[3] Takšne nizke zneske odškodnine delodajalci zlahka vštejejo v svoje načrtovane izdatke pri poslovanju, ti zneski pa jih zato niti ne odvračajo od nadaljnjega diskriminatornega ravnanja. Pri opredelitvi, kaj pomeni, da je sankcija odvračilna, je koristno premisliti, kaj bi kršitelja najbolj prizadelo.[4] Navedeno ne velja le za zakonodajalca, temveč tudi za sodišče, ki odmeri višino odškodnine, ta mora ne le odražati dejansko povzročeno škodo, temveč mora biti takšna, da jo bo delodajalec vzel resno in da ga bo odvračala od prihodnjih diskriminatornih ravnanj.

Pritožnica je na vse navedeno opozorila v svojih pravnih sredstvih, vključno z revizijo, v kateri je kot ključni izpostavila vprašanji:

-Ali je treba odškodnino zaradi nepremoženjske škode iz naslova diskriminacije in trpinčenja na podlagi 8. člena ZDR-1 šteti kot specialno ureditev odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki zahteva, da se pri odmeri višine drugače kot v primerih nepremoženjske škode iz katerega drugega naslova upošteva in tudi ustrezno finančno ovrednoti namen odvračilnosti ter okoliščine, ki so pomembne za dosego odvračilnega učinka odškodnine?

-Ali je treba pri odmeri odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja skladno z 8. členom ZDR-1 in pravom EU za dosego namena odvračilnega učinka ustrezno upoštevati tudi premoženjsko stanje kršitelja?

6.O vprašanju, ali Direktiva zavezuje državo članico EU, da se pri izračunu odškodnine upošteva premoženjsko stanje in prihodki delodajalca, naj bi se izreklo SEU v sodbi C-407/14, na katero se je sklicevalo Vrhovno sodišče pri odločitvi o reviziji. SEU pa je v zadevi C-407/14 dejansko odločalo o drugačnem vprašanju za predhodno odločanje. To se je glasilo:

"Ali je treba člen 18 Direktive 2006/54, ki določa odvračalnost odškodnine (poleg tega, da mora biti učinkovita in sorazmerna glede na utrpljeno škodo) za žrtev diskrimiacije na podlagi spola, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču omogoča, da naloži razumno dodatno kaznovalno odškodnino - to pomeni, dodatni znesek, ki bi, čeprav presega celotno povračilo dejanske škode, ki jo je utrpela žrtev, služil kot opomin drugim (in povzročitelju škode) - vendar le če ta ostane v mejah sorazmernosti, in to vključno tedaj, kadar je ta pojem kaznovalne odškodnine tuj pravni tradiciji nacionalnega sodišča?"

Iz sodbe izhaja, da je sodišče vprašanje razumelo tako, da naj odloči, ali je treba za namen izpolnitve merila odvračilnosti prisoditi tudi kaznovalno odškodnino. Pričakovano je SEU odločilo, da Direktiva 2006/54/ES uvedbe kaznovalne odškodnine ne zahteva, kakor je jasno razvidno tako iz njenih določb kakor tudi iz njenih ciljev. Direktiva torej ne uvaja obveznosti, da bi morale države članice za namen izpolnitve merila odvračilnost uvesti kaznovalne odškodnine za primere ugotovljene diskriminacije. SEU niti ne bi moglo odločiti drugače, saj mnoge države članice kaznovalnih odškodnin v svojih pravnih sistemih nimajo.[5] Kot vse druge direktive, tudi Direktiva 2006/54/ES določa predvsem cilje, ki naj se jih z ureditvijo zasleduje, državam članicam pa prepušča, da pri prenosu v notranjo zakonodajo izmed možnih rešitev in ukrepov izberejo tiste, ki jih štejejo za najprimernejše za dosego zastavljenega cilja.[6] Kot SEU v zadevi C-407/14 izrecno navede, Direktiva 2006/54/ES državam članicam omogoča, ne pa tudi nalaga, sprejetje ukrepa s kaznovalnimi odškodninami za delodajalca. Ta možnost torej ni obvezna, je pa dopustna, če se država članica zanjo odloči. To pa po drugi strani pomeni tudi, da se nacionalno sodišče ne more sklicevati na to, da naj bi 25. člen Direktive nalagal plačilo kaznovalne odškodnine, če nacionalno pravo tega ne dopušča. Poleg tega Direktiva določa minimalne standarde, države članice pa vedno lahko sprejmejo več ukrepov od zahtevanega minimuma. Iz vsebine sodbe je torej razvidno, da se SEU ni ukvarjalo z generalnim vprašanjem, na kakšen način pri opredelitvi višine odškodnine uporabiti merilo odvračilnosti, pač pa z vprašanjem, ali je dopustno nadomestilu za dejansko ugotovljeno škodo dodati še pribitek kaznovalne narave. To pa ni isto vprašanje.

7.Vprašanje kaznovalnih odškodnin iz zadeve C-407/14 je torej nekoliko drugačno vprašanje od tega, ki ga zastavlja pritožnica v ustavni pritožbi in pred rednimi sodišči. Tožnica pred sodiščem ne zahteva uvedbe kaznovalnih odškodnin, temveč zahteva priznanje odškodnine za dejansko povzročeno škodo, ki bo ustrezala vsem trem merilom, torej tudi merilu odvračilnosti. Tega merila ni mogoče izpolniti z istim zneskom prisojene odškodnine za vsako diskriminirano osebo brez upoštevanja premoženjskega stanja delodajalca kot kršitelja. Medtem ko bo znesek 3.000 EUR gotovo deloval odvračilno na manjšega delodajalca, ne bo imel nikakršnega učinka na večjega delodajalca. S prisojanjem enakih zneskov ne glede na velikost delodajalca, zgolj z odmero primerljive odškodnine, ki so bile priznane drugim diskriminiranim osebam v povsem drugačnih okoliščinah, pogoju odvračilnosti ni mogoče zadostiti. Upoštevanje premoženjskega stanja delodajalca je mogoče upoštevati v okviru upoštevanja individualnih okoliščin posameznega sodnega primera. Neupoštevanje velikosti delodajalca kot kršitelja pomeni, da se del individualnih okoliščin posameznega primera ne odrazi v višini odškodnine, posledično pa tudi ni povrnjena dejanska škoda, ki jo je utrpela diskriminirana oseba. Pritožnica je zato utemeljeno pričakovala, da bo Vrhovno sodišče postavilo vprašanje za predhodno odločanje na SEU, saj o vprašanju, ki ga je zastavila, SEU še ni odločalo. Tudi vsebinsko zadeva C-407/14 ni enostavno primerljiva z zadevo pritožnice, saj je bil delodajalec v zadevi C-407/14 državni organ (zavod za prestajanje kazni za mladoletne osebe), pri katerem se vprašanje premoženjskega stanja in dohodkov delodajalca sploh ni postavilo, v zadevi pritožnice pa je delodajalec zasebno podjetje, ustanovljeno za namen pridobivanja dobička.

8.Kakor je pojasnilo SEU v zadevi C-407/14, morajo imeti ukrepi, torej tudi prisojena odškodnina, za delodajalca dejanski odvračalni učinek. To je tudi tisti del sodbe SEU, ki je po mojem mnenju relevanten za obravnavani primer pritožnice. Ni torej dovolj le to, da je prisojena odškodnina zadostna, da je povrnjena vsa dejanska nastala škoda, temveč mora biti tudi takšna, da na konkretnega delodajalca deluje tako, da kršitev ne bo več ponavljal, torej tako, da prizadene tudi njegove interese. Z nizkim zneskom simbolne odškodnine, ki jo še sam delodajalec dojema kot bagatelno, takega učinka gotovo ni mogoče doseči. Redna sodišča se z vprašanjem, ali bo taka odškodnina odvrnila delodajalca od diskriminatornega ravnanja v prihodnosti, sploh niso ukvarjala in so torej spregledala merilo odvračilnosti, ki pa mora biti po pravu EU obvezno upoštevano. Vprašljivo je torej, ali je v tovrstnih primerih dejansko nastala škoda sploh ustrezno ovrednotena. Ni pa to povezano z vprašanjem, ali bi morale biti v primerih ugotovljene diskriminacije določene kaznovalne odškodnine, kakor je razpravo o primeru uokvirilo Vrhovno sodišče. Menim, da je Vrhovno sodišče prehitro zaključilo, da so vprašanja, ki jih je zastavila pritožnica, acta éclairé,[7] saj se njena vprašanja sploh ne nanašajo na kaznovalne odškodnine, temveč na to, na kakšen način naj se kriterij odvračilnosti upošteva pri opredelitvi višine odškodnine zaradi diskriminacije.

Pritožnica morda tudi utemeljeno opozarja, da je Vrhovno sodišče v njenem primeru odločilo drugače kot v zadevi št. VIII Ips 44/2020 z dne 16. 2. 2021, v kateri je potrdilo bistveno višjo odškodnino zaradi trpinčenja (13.000 EUR) ter ob tem poudarilo odvračalno funkcijo odškodnine. Zapisalo je:

"Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi tretji kriterij (poleg učinkovitosti in sorazmernosti) iz 8. člena ZDR-1, to je odvračalni učinek prisojene odškodnine (…). Kršitelj prepovedi trpinčenja na delovnem mestu mora odškodnino občutiti kot svarilo v izogib ponavljanju."[8]

9.Pritožnica je popolnoma enako zatrjevala v svojem primeru. Zato je utemeljeno pričakovala drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ali pa podrobnejšo obrazložitev, zakaj je v njenem primeru Vrhovno sodišče odločilo drugače. V ustavni pritožbi po mojem mnenju utemeljeno opozarja, da je Vrhovno sodišče v zavrnjeni reviziji zmanjšalo pomen odvračilnosti s tem, ko je v njenem konkretnem primeru odločilo, da ne predstavlja posebnega merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

10.Pritožnica je po mnenju Vrhovnega sodišča prejela popolno odškodnino, ki naj bi ustrezala utrpljeni nepremoženjski škodi. Tudi pritožnica priznava, da je odškodnina, ki ji je bila dosojena, primerljiva z drugimi dosojenimi odškodninami v primerljivih primerih. Ravno v tem je ključni problem. Opisani problem, da se odvračilnost kot merilo ne upošteva ustrezno pri določanju višine odškodnin, je namreč še toliko bolj pereč zaradi že sicer nizkih odškodnin, ki so v Sloveniji prisojene diskriminiranim osebam v sodnih postopkih. Napačna je že sama predpostavka, da je odškodnina 3.000 EUR primerna in ustrezna glede na škodo, ki jo je v situaciji dolgotrajne diskriminacije in trpinčenja utrpela pritožnica (sistematično in dolgotrajno trpinčenje in diskriminacija v trajanju leta in pol).[9] Poleg tega so takšne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru diskriminacije prenizke, ker so enake že več desetletij. Lahko bi rekli, da niso niti usklajene s stopnjo inflacije. Odškodnina, ki je pred dvema desetletjema znašala 3.000 EUR, bi morala danes glede na stopnjo inflacije znašati vsaj 70 % več.[10] Odškodnina 3.000 EUR ustreza dvakratniku povprečne bruto plače v Sloveniji,[11] nemška praksa pa kaže, da bi morala podobna odškodnina znašati vsaj 12 povprečnih plač.[12] Pri odškodnini v znesku 3.000 EUR torej sploh ne moremo govoriti o popolni odškodnini za diskriminacijo, ki je v konkretnem primeru pritožnice trajala leto in pol. Torej sploh ne gre za vprašanje dodatne, kaznovalne odškodnine, ampak odškodnine, ki naj sploh predstavlja nadomestilo za dejansko nastalo škodo.[13]

11.Postavlja se vprašanje, ali se s tako nizkimi odškodninami ustrezno uresničuje spoštovanje 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva, in ali ustreza 34. členu Ustave, ki varuje pravico do osebnega dostojanstva. Slednje je z diskriminacijo in trpinčenjem nedvomno prizadeto, z odškodnino pa se poskuša nadomestiti povzročeno škodo, saj povrnitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum) običajno ni možna. Vprašljivo je tudi, ali se bodo diskriminirane osebe sploh posluževale sodnega varstva, če bodo lahko po vseh prestanih sodnih postopkih pričakovale le odškodnino v višini dveh povprečnih plač. V mnogih primerih tovrstna odškodnina niti ne zadošča za kritje celotnih odvetniških stroškov, tudi ne po tem, ko del teh stroškov na podlagi sodbe sodišča povrne nasprotna stranka, ki je spor izgubila.

12.Vrhovno sodišče je kriterij premoženjskega stanja delodajalca, ki bi moral biti po mnenju pritožnice upoštevan pri izračunu višine odškodnine, zavrnilo z utemeljitvijo, da bi to povzročilo neenakost med posameznimi oškodovanci. Navedlo je, da bi v tem primeru lahko prišlo do večjih razlik med posameznimi oškodovanci, tudi oškodovanci pri istem delodajalcu v različnih časovnih obdobjih, istem oškodovancu glede na čas odločanja o odškodnini ter do nepregledne sodne prakse. Nasprotni argument je v tem, da vsakršna individualizacija ocene povzročene škode privede do določene neenakosti med posameznimi oškodovanci, saj odškodnina nikoli ni pavšalna in je vedno individualizirana. Sodišče bi v tem smislu po mojem mnenju kot individualno okoliščino posameznega primera lahko upoštevalo tudi velikost delodajalca, še zlasti, če na drugačen način ne bi moglo upoštevati merila odvračilnosti odmerjene odškodnine. Vprašanje je, ali neupoštevanje velikosti delodajalca ne bi pomenilo, da so neenaki primeri v sodnih postopkih neupravičeno obravnavani enako, kar tudi lahko predstavlja kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave.

13.Vsa ta vprašanja so po mojem dovolj pomembna, da bi zahtevala sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Zadevajo namreč temeljna načela učinkovitosti protidiskriminacijskega prava in pod vprašaj postavljajo relevantnost in smiselnost pravnih sredstev, ki so bila vzpostavljena za namen, da jih diskriminirane osebe uporabijo v svojo obrambo.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon

K. Wladasch, The sanctions regime in discrimination cases and its effects, An Equinet Paper, European Network of Equality Bodies (Equinet) and Ludwig Boltzmann Institute for Human Rights, 2015, https://migrate.equineteurope.org/wp-content/uploads/2015/12/sanctions_regime_discrimination_-_final_for_web.pdf, str. 5.

Prav tam, str. 11.

V konkretni zadevi za to, da je delodajalec ta prisojeni znesek odškodnine štel za bagatelnega, celo obstaja dokaz, saj je delodajalec v pisni korespondenci v okviru nekega drugega sodnega spora sam uporabil to besedo (bagatelna odškodnina) za opis zneska 3.000 EUR, ki ga je moral plačati pritožnici.

Cohen v: C. Tobler, Remedies and Sanctions in EC Non-discrimination Law, Office for Official Publications of the European Communities, Luxembourg 2005, https://eu.vlex.com/vid/ecj-effective-proportionate-dissuasive-455424

Uvedbo kaznovalnih odškodnin v primerih ugotovljene diskriminacije sicer zagovarja tudi del pravne stroke, saj tudi v tem vidi način za zagotavljanje odvračalnosti sankcij. Glej npr. K. M. Alenfelder, Damages in discrimination cases, ERA Forum 13, 2012, str. 257–273, https://doi.org/10.1007/s12027-012-0259-7. Spet drugi opozarjajo na razloge, zakaj kaznovalne odškodnine v Evropi pretežno niso del pravnih tradicij posameznih držav. Glej npr. C. Vanleenhove, Punitive Damages and European Law: Quo Vademus? (May 8, 2012); L. Meurkens, E. Nordin (ur.), The power of punitive damages - is Europe missing out?, Cambridge, Antwerp, Portland, Intersentia 2012, str. 337–353.

Glej sodbo SEU, C-407/14, z dne 17. 12. 2015.

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2021 z dne 6. 7. 2021.

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 44/2020 z dne 16. 2. 2021.

O tem, da so odmerjene odškodnine zaradi diskriminacije prenizke, obstaja splošno strinjanje stroke na ravni EU. Glej Agencija EU za temeljne pravice, Access to justice in cases of discrimination in the EU – Steps to further equality, 2012, http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2012-access-to-justice-social.pdf.

Stopnja inflacije od januarja 2003 do septembra 2023 znaša 70,1 %. Glej https://www.stat.si/inflacija

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je julija 2023 povprečna neto plača v Sloveniji znašala 1.428,46 EUR. Glej https://www.stat.si/statweb/Field/Index/15/74

Š. Mežnar v: N. Belopavlović et al. (ur.), Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 78–80.

Sodnih primerov v Sloveniji je malo, prisojenih odškodnin še manj (v najboljšem primeru ena ali dve na leto), odmerjene odškodnine pa so nizke. Glej letna poročila Zagovornika načela enakosti, ki vsako leto objavi seznam razsojenih primerov diskriminacije v Sloveniji. Npr. letno poročilo za leto 2022: https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2023/06/Redno-letno-porocilo-2022_1-del-1.pdf, str. 108–115.