Jedro

Obsojenec je s tem, ko je imel posajenih skupaj kar 43 sadik konoplje, to pa je hranil še v hiši v posušeni obliki, presegel tisto količino, ki bi jo bilo še mogoče opredeliti kot dejavnost manjšega pomena in zgolj za lastno uporabo. Izsledki Nacionalnega forenzičnega laboratorija so pokazali, da so vsi analizirani vzorci vsebovali THC, konoplja pa je tudi kot rastlina, torej kot celota uvrščena med prepovedane droge.

Razumna je presoja nižjih sodišč, da 43 sadik konoplje ne pomeni tako majhnega števila, ki bi kazalo, da je šlo za pridelavo prepovedane droge samo za obsojenčevo lastno uporabo, temveč za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge in ustvarjanje presežkov, namenjenih širšemu krogu oseb, še posebej ob upoštevanju obsojenčevih trditev, da se s pridelavo ukvarja že več let ter glede na način pakiranja prepovedane droge v manjše papirnate vrečke in škatle za čaj, ki jih je obsojenec imel na zalogi v večjih količinah.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 20. 1. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 mu je vzelo zaseženo prepovedano drogo konopljo ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predloga v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ni podal. Obsojenčev zagovornik zahtevo vlaga iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je na navedbe v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje, obsojenčevo nasprotovanje ugotovitvam Nacionalnega forenzičnega laboratorija pa meni, da je povezano z zavrnitvijo predlaganega dokaza. V odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika navaja, da z navedbami o nedokazanosti kaznivega dejanja, zaradi nepravilno ugotovljene količine prepovedane droge in neločevanja med gojenjem in pridelovanjem, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede količine droge. Očitek, da se sodba opira na dokaz pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic, pa je nekonkretiziran, saj zagovornik sploh ne navaja, na katere dokaze se ta očitek nanaša in s katerimi ustavnimi in zakonskimi določbami naj bi bili izvedeni dokazi neskladni. Zagovornikove trditve, da sodba ni ustrezno obrazložena, pa meni, da niso utemeljene, saj so v sodbah sodišč prve in druge stopnje navedeni razlogi glede prepovedane droge, njene količine, vsebnosti THC ter v zvezi z obsojenčevim namenom pridelave za lastno uporabo. Zavrnitev dokaznega predloga pa je bila sprejeta in obrazložena v skladu z uveljavljeno (ustavno)sodno prakso. Predlaga zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), obrazložiti pa jih mora tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da gojenje 43 rastlin konoplje ne zadošča za zaključek, da je obsojenec proizvajal prepovedano drogo. Trdi, da je treba gojenje in pridelovanje ločiti, saj obsojenec konoplje ni prideloval, ampak jo je gojil za lastno uporabo. Povedal je, da je umetnik in jo potrebuje zase. Dejstvo, da je imel obsojenec posušene cvetove spravljene v posamezne vrečke, pa ne omogoča zaključka, da je imel namen to prodati, kar niti ni bilo ugotovljeno, pa tudi nobena dejstva ne kažejo na to, da je kakršnokoli količino konoplje prodal. Dodaja, da med hišno preiskavo ni bil najden denar, ki bi ga obsojenec prejel od prodaje, drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da pridelava konoplje ni bila namenjena samo obsojenčevi lastni uporabi, pa sodišče ni navedlo. Enako kršitev v zahtevi uveljavlja obsojenec z navedbami, da konopljo goji že več kot 30 let in izključno za lastno uporabo (primeroma našteje zdravje, znanost, šport), kar ni kaznivo dejanje. Izpostavlja, da je tako že večkrat presodilo Vrhovno sodišče, zato je to počel v trdni veri, da ne počne ničesar nezakonitega in je to njegova ustavna in človekova pravica, za to pa ne potrebuje dovoljenja ministra ali zdravnika. Navaja še, da je bilo uporabnih cvetov približno en kilogram, kar je količina za enega uporabnika za eno leto ter meni, da sodišči prve in druge stopnje ne ločita med proizvodnjo za širšo uporabo in tradicionalnim gojenjem konoplje za lastno uporabo.

7. Obsojenec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, da je neupravičeno proizvajal rastline, ki so razvrščene kot prepovedane droge, s tem, ko je na naslovu bivanja neupravičeno posadil in gojil 43 sadik rastline konoplje v velikosti 35 do 175 cm. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, kar pomeni, da je njegov smisel in namen varovanje potencialnih oškodovancev, torej uporabnikov prepovedanih substanc. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da število sadik konoplje samo po sebi in brez drugih okoliščin ne zadošča za zaključek, da je storilec drogo tudi proizvajal, saj proizvodnja po vzpostavljeni sodni praksi pomeni izdelovanje oziroma gojenje večje količine prepovedanih drog oziroma storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku. Takšna razlaga tega zakonskega znaka je tudi skladna z namenom inkriminacije, ki je v zaščiti zdravja uporabnikov prepovedanih drog. Zato je v primeru, ko se obdolžencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, po stališču Vrhovnega sodišča za kaznivost takšnega dejanja treba ugotoviti še obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelave konoplje ni namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Sicer pa zakonodajalec že proizvodnjo mamila šteje za tako hudo obliko izvršitve tega kaznivega dejanja, da se naknadna prodaja ali namen prodaje za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva.1

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je obsojenec s tem, ko je imel posajenih skupaj kar 43 sadik konoplje, to pa je hranil še v hiši v posušeni obliki, presegel tisto količino, ki bi jo bilo še mogoče opredeliti kot dejavnost manjšega pomena in zgolj za lastno uporabo. Izsledki Nacionalnega forenzičnega laboratorija so pokazali, da so vsi analizirani vzorci vsebovali THC, konoplja pa je tudi kot rastlina, torej kot celota uvrščena med prepovedane droge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel obsojenec v hiši še več že posušene konoplje, ki jo je pakiral v manjše papirne vrečke in škatle za čaj, ki jih je imel na zalogi v večjih količinah, kar po presoji sodišča prve stopnje stalnemu uživalcu te prepovedane droge vsekakor ni potrebno in predstavlja pomembno dodatno okoliščino za zaključek, da prepovedana droga konoplja ni bila namenjena samo za sprotno lastno uporabo. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo z navedenim izkazano obsojenčevo aktivno delovanje v smeri pridobitve večje količine prepovedane droge, ki je bila tudi zaradi načina hrambe namenjena širšemu krogu ljudi. Sodišče druge stopnje pa je ustrezno presodilo, da je ravno količina konoplje v obravnavani zadevi tista, ki pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da zasežena konoplja presega količino, potrebno za lastno uporabo in je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila ta namenjena širšemu trgu, kar pa ni nujno le njena prodaja.

9. Razumna je presoja nižjih sodišč, da 43 sadik konoplje ne pomeni tako majhnega števila, ki bi kazalo, da je šlo za pridelavo prepovedane droge samo za obsojenčevo lastno uporabo, temveč za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge in ustvarjanje presežkov, namenjenih širšemu krogu oseb, še posebej ob upoštevanju obsojenčevih trditev, da se s pridelavo ukvarja že več let ter glede na način pakiranja prepovedane droge v manjše papirnate vrečke in škatle za čaj, ki jih je obsojenec imel na zalogi v večjih količinah. Nasprotnega sklepanja ne dopušča niti zatrjevano stanje rastlin, ki se nanaša na čas njihovega zasega, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec od večje sadike vršičke in liste deloma tudi že osmukal, rastline so bile različne višine, takšno količino 43 sadik pa je posadil z namenom, da iz njih pridela čim več uporabnega materiala. Že s tem, ko je obsojenec mamilo v takem obsegu proizvajal, pa je očitano kaznivo dejanje izvršil in dokončal.2 Zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika zato v tem delu nista utemeljeni. Z ostalimi navedbami pa v zahtevah uveljavljata le nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

10. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodišče v dokaznem postopku kot dokaz ne bi smelo uporabiti zaseženega materiala, za katerega je obsojenec predlagal, da se sortira in natančno ugotovi, koliko skupne teže predstavljajo cvetovi oziroma vršički konoplje, kot edino uporabni za kajenje. Sodba sodišča prve stopnje se zato opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po vsebini enako kršitev določb kazenskega postopka v zahtevi uveljavlja obsojenec in navaja, da so mu konopljo, ki je njegova lastnina, neupravičeno in nezakonito zaplenili, in sicer stebla, semena, nečistoče, liste in posušene liste, ki jih je za vsak slučaj, če mu ne bi uspelo vzgojiti cvetov, shranjeval, ter cvetove, ki so edini uporaben del za kajenje. Nacionalni forenzični laboratorij pa je nekritično in neprofesionalno vse skupaj stehtal in ugotovil, da naj bi bilo konoplje več kilogramov. Zatrjuje, da je bilo uporabnih cvetov približno en kilogram, kar je količina za enega uporabnika za eno leto. Na podlagi zmanipulirane količine teže in števila sadik pa je bil obsojen, da je kriv.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede zatrjevane kršitve obsojenec in njegov zagovornik v zahtevah ne navedeta razlogov, zaradi katerih menita, da zasežena prepovedana droga predstavlja dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma katere človekove pravice in temeljne svoboščine so bile s pridobitvijo tega dokaza obsojencu kršene. Zagovornik in obsojenec zatrjevane kršitve nista obrazložila, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti zahtev za varstvo zakonitosti v tem delu ni moglo presojati.

12. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se zaseženi material sortira in natančno ugotovi, koliko skupne teže predstavljajo cvetovi oziroma vršički, kot edino uporabni za kajenje. Trdi, da ugotovljena količina zato ni pravilna, sodišče pa je sodbo oprlo na dejstvo, ki ni dokazano. Takšni napačni dokazni oceni sodišča prve stopnje pa je sledilo tudi sodišče druge stopnje in sta zato obe sodišči kršili določbe kazenskega postopka. Obsojenec smiselno zatrjuje isto kršitev z navedbami, da se iz fotografij ne da razbrati koliko je bilo uporabnih cvetov brez semen in meni, da lahko to ugotovi forenzični laboratorij z direktno analizo, tako, da od skupne mase odšteje stebla, semena, liste, nečistoče in posušene liste, ki so uporabni le pogojno, saj vsebujejo zelo malo snovi THC.

13. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se zaseženi material sortira in natančno ugotovi, koliko skupne teže predstavljajo cvetovi oziroma vršički, kot edino uporabni za kajenje, zavrnilo z obrazložitvijo, da glede na način pakiranja, zaseg in obdelavo v laboratoriju, to ni več izvedljivo, ter po njegovi oceni tudi ni potrebno, saj je tožilstvo očitek o hrambi posušenega materiala z namenom prodaje iz obtožbe izpustilo, o vsebini kot taki pa se je lahko prepričalo sámo, po vpogledu v album fotografij in si na tej podlagi dovolj jasno ustvarilo vtis in oceno o okoliščinah, ki so sicer pomembne za presojo objektivnih in tudi subjektivnih elementov kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se je s tem strinjalo in navedlo, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza utemeljeno zavrnilo in zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Takšno razlago sprejema tudi Vrhovno sodišče. 14. Zagovornik z zahtevo uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave Republike Slovenije. Trdi, da obsojencu storitev kaznivega dejanja ni dokazana. Konopljo naj bi gojil z namenom prodaje, vendar gre za indice, v obrazložitvi sodbe pa ni pojasnjeno, da pomenijo zaključen krog indicev, s katerimi je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. Meni, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, takšna sodba pa je arbitrarna. Sklicuje se na domnevo nedolžnosti in navaja, da mora sodišče obdolžencu krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, sicer ga mora oprostiti. V obravnavani zadevi pa gre za skupek nezanesljivih indicev, ki ne morejo biti podlaga za izrek obsodilne sodbe. Obsojenec v zahtevi navaja, da zakona, ki prepoveduje neupravičeno proizvodnjo konoplje z namenom ponujanja ali prodaje ni kršil, policija in sodišče pa ga zaradi tega nadlegujeta. Trdi, da se da število rastlin razbrati iz fotografij, iz katerih je tudi razvidno, da je večina rastlin skoraj zanič, kar meni, da je dokaz v njegovo korist, brez pravilno ugotovljenih dejstev in dokazov pa zakonita in pravična sodba ni mogoča. 15. Zagovornik in obsojenec v tem delu z zahtevama posplošeno zatrjujeta, da obsojencu storitev kaznivega dejanja s prodajo oziroma ponujanjem prepovedane droge ni dokazana, torej očitno ne soglašata z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter poskušata na ta način uveljaviti lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in se je sodišče druge stopnje z njo strinjalo. Z zahtevama uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga zagovornik uveljavlja le pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da se je obsojenec ukvarjal s pridelavo prepovedane droge, namenjene prodaji, navedlo na straneh 5 do 7 obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa je takšnim razlogom v točkah 9 in 14 obrazložitve sodbe pritrdilo. Zahtevi sta zato tudi v tem delu neutemeljeni.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 39554/2016 z dne 10. 10. 2019, I Ips 32547/2015 z dne 3. 10. 2019 in I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016. 2 Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 38206/2015 z dne 17. 9. 2020 in I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013.