Jedro

Utemeljenost zahtevka za plačilo pogodbene kazni se presoja po določbah kolektivne pogodbe, veljavne v času prenehanja delovnega razmerja, in ne kolektivne pogodbe, veljavne v času vložitve tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni v 3. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) tako, da se glasi: "3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 687,13 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

IV. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek v višini 1.383,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 dalje do plačila. V 2. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.383,45 EUR za čas od 18. 8. 2005 do 25. 10. 2006. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 687,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni dovolj ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na 28. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, čeprav je ta že v juniju 2006 prenehala veljati. Ker je tožnik tožbo za plačilo pogodbene kazni vložil šele 26. 10. 2006, je potrebno ugotoviti, da je izpodbijana sodba oprta na neobstoječo pravno podlago. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke, vendar pa tega ni storilo in ni pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo sklicevati na dokumentacijo, ki je vložena v spisu z opr. št. Pd 307/2002. V tej zadevi je bila namreč tožba tožnika zavrnjena (pravilno zavržena) zaradi pomanjkanja procesne predpostavke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.383,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (to je od 26. 10. 2006 dalje) do plačila. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do izplačila pogodbene kazni na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 14/97 in nadalj.), ki je določal, da je delodajalec dolžan delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Iz priloženega spisa opr. št. Pd 307/2002 izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito dne 16. 9. 2002. Iz sodbe Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 307/2002 z dne 25. 10. 2004, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1885/2004 z dne 18. 8. 2005, je namreč razvidno, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dne 23. 9. 2002, na podlagi katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo 16. 9. 2002, pravnomočno razveljavljen kot nezakonit. Ker je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, to je 16. 9. 2002, 28. člen SKPgd še veljal, je bila podana pravna podlaga za prisojo vtoževane pogodbene kazni. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo pogodbene kazni zavrniti zato, ker v času vložitve predmetne tožbe Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti ni več veljala. Bistveno za presojo pravne podlage za izplačilo pogodbene kazni je dejstvo, da je v času prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki SKPgd še veljala (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil višino pripadajoče tožnikove pogodbene kazni. Tožnik je namreč tožbeni zahtevek po višini postavil ob upoštevanju podatka o izplačilu njegove plače za zadnji mesec pred prenehanjem delovnega razmerja (priloga B5 priloženega spisa opr. št. Pd 307/2002), ki ga je kot dokaz vložila v ta spis tožena stranka. Na podlagi te plačilne liste je tožnik izračunal višino pripadajoče pogodbene kazni, prvostopenjsko sodišče je ta izračun preverilo in ugotovilo, da je pravilen. Sodišče v postopku postavi izvedenca ustrezne stroke, če ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. V tem primeru pa je šlo za preverjanje pravilnosti višine pripadajoče pogodbene kazni s preprostim matematičnim izračunom, za takšno operacijo pa angažiranje izvedenca finančne stroke tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Glede na to je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Ob tem ne gre prezreti tega, da tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožnik v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki ne bi prejel takšne plače, kot jo je tožnik upošteval pri izračunu pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo le pavšalno navajala, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen po višini tudi zato, ker njegova mesečna povprečna plača nikoli ni znašala 110.510,00 SIT pri čemer ni predložila nikakršnih dokazov o morebitni drugačni višini tožnikove plače v obdobju zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. Z ozirom na to, da je bil v tem individualnem delovnem sporu s strani tožnika kot dokaz predlagan tudi vpogled v spis prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 307/2002, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na listinsko dokumentacijo, ki sta jo v citirani spis vložili obe pravdni stranki. V citiranem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje zavrglo del tožnikove tožbe za izplačilo pogodbene kazni, ker nezakonitost prenehanja delovnega razmerja še ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 307/2007 z dne 25. 10. 2004 (v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1885/2004 z dne 18. 8. 2005) pa je tožnik vložil novo tožbo za izplačilo pogodbene kazni, ki je predmet tega individualnega delovnega spora.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku. Iz načelnega pravnega mnenja, ki je bilo sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006, izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP (ali drugega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del izpodbijanega dela sodbe spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov šele po poteku paricijskega roka (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker denarna terjatev tožnika, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.