Jedro

Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru, torej kot gre za plačilo sodne takse za preslikavo listin iz sodnega spisa po tarifni številki 10103 ZST-1, taksna zavezanka odvetnica ne pa mladoletnik. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora po tem zakonu predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. V predmetnem primeru je odvetnica oziroma zagovornica mladoletnika predlagala opravo posameznega dejanja, t. j. preslikavo listin (vloga z dne 12. 10. 2020 na list. št 39) in zato je prvo sodišče 13. 10. 2020 njej izdalo Plačilni nalog za plačilo takse po tarifni številki 10103 v znesku 4,80 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog odvetnice N. M. z dne 28. 10. 2020 za oprostitev plačila sodne takse v znesku 4,80 EUR.

2. Zoper sklep se je zagovornica na podlagi določil tretjega odstavka 374. člena v zvezi s 400. členom ZKP pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma podredno, da napadeni sklep spremeni tako, da se predlogu z dne 28. 10. 2020 ugodi in mladoletnika oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveni poudarek zagovorničine pritožbe je, da bi bila s plačilom naložene sodne takse v znesku 4,80 EUR zmanjšana že tako skromna sredstva za preživljanje mladoletnika, ki se sicer šola in nima premoženja ter prihrankov. Sodišče prve stopnje bi po stališču pritožnice moralo uporabiti pravno podlago iz tretjega odstavka 92. člena ZKP. Zagovornica, ki mladoletnika zagovarja po uradni dolžnosti, je za fotokopije listin zaprosila v imenu in za račun mladoletnika z namenom varovanja njegovih pravnih interesov ter pravic. Nerazumljivo se ji zdi, da mora stroške založiti za osebo, ki je niti ne pozna, še zlasti glede na 50% zmanjšano plačilo v primeru zagovarjanja po uradni dolžnosti ter ob dejstvu, da sodišče o stroških zagovornika odloča šele po končanju kazenske zadeve. Sklicuje se še na različno prakso okrožnih sodišč ter tudi samega Okrožnega sodišča v Celju.

5. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzeta pritožbena izvajanja zagovornice kot napačna in pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru, torej kot gre za plačilo sodne takse za preslikavo listin iz sodnega spisa po tarifni številki 10103 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksna zavezanka odvetnica ne pa mladoletnik. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora po tem zakonu predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. V predmetnem primeru je odvetnica oziroma zagovornica mladoletnika predlagala opravo posameznega dejanja, t. j. preslikavo listin (vloga z dne 12. 10. 2020 na list. št 39) in zato je prvo sodišče 13. 10. 2020 njej izdalo Plačilni nalog za plačilo takse po tarifni številki 10103 v znesku 4,80 EUR. Kot pravilno razloguje prvo sodišče, gre za stroške odvetniške storitve (izdatki, potrebni za izvršitev storitve) po 7. alineji 9. člena Odvetniške tarife (izdatki za fotokopiranje, prepisovanje). Po tretjem odstavku 2. člena Odvetniške tarife je te stroške odvetniku dolžna povrniti stranka oziroma naročnik storitve, v predmetnem primeru, ko gre za zagovarjanje mladoletnika po uradni dolžnosti, pa bo ta izdatek zagovornici povrnjen iz sredstev proračuna na podlagi njene zahteve, ki jo bo predložila sodišču. Pritožnica se zmotno sklicuje na uporabo določbe tretjega odstavka 92. člena ZKP, saj se ta nanaša na stroške iz 1., 2., 4. in 5. točke drugega odstavka ZKP ter potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika, ki se izplačajo najprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, sodna taksa pa je zajeta v 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. V predmetnem in podobnih primerih je torej odločilno to, kdo je zavezanec za plačilo posamezne sodne takse, oziroma ali gre za uvedbo določenega postopka ali pa za opravo posameznega dejanja. Tako bo npr. zavezanec za plačilo sodne takse za vložitev zasebne tožbe po tarifni številki 7211, ker bo šlo za uvedbo postopka, zasebni tožilec, pa četudi bo to zasebno tožbo vložil po pooblaščenemu odvetniku, plačilni nalog pa bo v tem primeru izdan na ime zasebnega tožilca.

6. Ker uveljavljani pa tudi uradoma upoštevni (peti odstavek 402. člena ZKP) pritožbeni razlogi tako niso podani, je izpodbijani sklep o stroških postopka pravilen in zakonit, sodišče druge stopnje pa je zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Pritožbeno sodišče zagovornici ni odmerilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških kazenskega postopka, saj se po četrtem odstavku 10. člena ZST-1, v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, taksa ne plača.