Jedro

Dolžnik je pravna oseba s sedežem v Veliki Britaniji, zato je sodišče prve stopnje najprej pravilno presojalo, ali je sodišče v Republiki Sloveniji sploh (mednarodno) pristojno za dovolitev in opravo izvršbe.

Po 63. členu ZMZPPP je slovensko sodišče izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije.

Pravno pomembno je, ali je izpolnitev uveljavljane nedenarne obveznosti prenosa kripto sredstev z dolžnikovega računa na upnikov račun vezana na Republiko Slovenijo. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe za uveljavitev te nedenarne terjatve. Povedano drugače, obstajati mora neka realna zveza oziroma dejanska povezava med vsebino dovoljene izvršbe in državo dovolitve izvršbe. Ta pogoj je lahko izpolnjen tudi v primeru, ko se dolžniku nalaga opravo ali opustitev določenih ravnanj, ki so omejena na območje države izdaje, njegov obstoj pa je manj jasen, ko gre za plačilo določenega zneska. Teritorialna opredeljenost take izpolnitve je namreč težko določljiva, prav tako pa je težko določiti, s katerim denarjem bo obveznost poravnana in kje se ta nahaja. Pogoja realne zveze ukrep, katerega vsebina je plačilo, tako navadno ne izpolnjuje, razen če je mogoče pokazati, da bo to izvedeno s točno določenim premoženjem, ki se nahaja na območju države izdaje. Tako na primer slovensko sodišče ni pristojno za izdajo ukrepa zavarovanja na tujem bančnem računu, čeprav ima dolžnik bivališče v Republiki Sloveniji.

Drugače kot pri stvareh, pri katerih je poleg pripadnosti mogoče določiti tudi kraj, kjer se nahajajo, pri kriptovalutah ne vemo natančno, kje se nahajajo. Kar je bilo povedano v zvezi s težavno teritorialno opredelitvijo izpolnitve plačila določenega denarnega zneska, torej še toliko bolj velja za kriptovalute, oziroma konkretno za dolžnost prenosa določenega zneska kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun. Drugače kot pri bančnem računu, pri kriptovalutah niti ni neke fizične institucije z dejanskim sedežem v določeni državi, pri kateri bi imetniki imeli svoj račun. Institut kriptovalut v celoti temelji na virtualni podlagi. Glede na to tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče identificirati zadostne dejanske oziroma realne zveze med predlagano izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve prenosa kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun, in Republiko Slovenijo kot državo izvršbe.

Upoštevati je treba tudi, da je namen izvršbe z denarnimi kaznimi siliti dolžnika k izpolnitvi nenadomestne nedenarne obveznosti, v končni fazi tudi z izvršitvijo izrečenih kazni s posegom na dolžnikovo premoženje. V obravnavani zadevi pa upnik ni dokazal, da bi imel dolžnik kakršnokoli premoženje v Republiki Sloveniji, na katerega bi sodišče lahko poseglo z namenom prisilitve dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti prenosa kriptosredstev. Drugačen položaj bi bil, če bi upnik to storil, saj bi ta okoliščina lahko utemeljila mednarodno pristojnost slovenskega sodišča za izvršbo. Izrečenih denarnih kazni zaradi prisilitve dolžnika k izpolnitvi iz premoženja dolžnika v Veliki Britaniji pa slovensko sodišče nima pristojnosti izterjevati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni: – v izpodbijani 2. točki izreka tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zaradi pomanjkanja mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča zavrže in izvršba ustavi tudi v delu, ki se nanaša na uveljavitev nedenarne terjatve – prenosa kriptosredstev v višini 135.824,77 EUR v ustrezni protivrednosti v virtualni valuti Tether (USDT) na dan prenosa s kriptonaslova dolžnika 001 na kriptonaslov upnika 002, – v izpodbijani 3. točki izreka tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 837,00 EUR ugovornih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, upnik pa krije svoje stroške ugovornega postopka sam.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 893,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije upnik sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 29. 3. 2022 delno ugodilo in sklep o izvršbi I 210/2022 z dne 16. 3. 2022 v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba na premičnine dolžnika, razveljavilo, in se je v tem delu sodišče izreklo za nepristojno, predlog za izvršbo v tem delu zavrglo ter postopek izvršbe v tem delu ustavilo; enako je sodišče prve stopnje odločilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba na druge premoženjske oziroma materialne pravice dolžnika (in sicer dolžnikova kripto sredstva na naslovu 001, v zvezi s spletno stranjo https://A.com/); 1. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika z dne 29. 3. 2022 kot neutemeljen zavrnilo (2. točka izreka), in dolžniku naložilo, da je dolžan upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 87,23 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila. Višji zahtevek upnika in zahtevek dolžnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka je zavrnilo (3. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka sklepa. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da za pristojnost slovenskega sodišča zadostuje, da ima zakoniti zastopnik dolžnika stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter da je bil v Republiki Sloveniji sklenjen izvršilni naslov v predmetni zadevi. V Republiki Sloveniji je bila torej sklenjena zgolj ena pogodba. Na drugi strani je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da se v Republiki Sloveniji ne nahaja njegovo premoženje, niti se v Republiki Sloveniji ne izvaja poslovanje dolžnika. V ta namen je dolžnik tudi predlagal številne dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo in na ta način zagrešilo tudi bistvene kršitve postopka, zaradi katerih je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zgolj dejstvo, daje bila ena pogodba sklenjena na območju Republike Slovenije ter da ima zakonita zastopnica stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji, ne more zadostovati za ugotovitev, da se poslovanje – niti deloma – izvaja na območju Republike Slovenije, ter posledično za priznanje pristojnosti slovenskega sodišča. Na drugi strani pa je bilo v dokaznem postopku (poročilo izvršitelja, 14. 7. 2022) jasno izkazano, da se na območju Republike Slovenije ne nahaja kakršnokoli premoženje dolžnika. Ob tako nizko postavljenih zahtevah bi lahko priznali pristojnost slovenskega sodišča v praktično vseh zadevah, v katerih je katerikoli izmed zakonitih zastopnikov ali druga oseba, povezana s pravno osebo, rezident Republike Slovenije, čeprav tuja pravna oseba nima v Republiki Sloveniji nikakršnega premoženja in v Republiki Sloveniji dejansko ne izvaja poslovanja. Glede na navedeno je tako protispisen in napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik izkazal dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da se na območju Republike Slovenije nahaja dolžnikovo premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo. V postopku je bilo ugotovljeno, in sicer s poročilom izvršitelja z dne 14. 7. 2022, da se na območju Republike Slovenije ne nahaja kakršnokoli premoženje dolžnika. Upnik navedenim zaključkom ni nasprotoval. Ob upoštevanju navedenega bi torej sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da slovensko sodišče v predmetni zadevi ni pristojno. Prav tako ni mogoče utemeljiti pristojnosti slovenskega sodišča na razlogovanju, da lahko dolžnik (preko svoje zakonite zastopnice) na območju (oziroma z območja) Republike Slovenije izpolni obveznost kot mu jo nalaga izvršilni naslov. Upoštevati je namreč potrebno, da je dolžnik v predmetni zadevi ugovarjal, da nima v lasti kriptosredstev niti nikoli ni imel denarnice. V ta namen je pojasnil, da je dolžnik v primeru, na katerega se sklicuje upnik, takrat izjemoma sodeloval z dejanskim imetnikom denarnice oziroma lastnikom sredstev na kriptonaslovu 001, in sicer z B. OÜ. S sredstvi na določenem kriptonaslovu lahko upravlja zgolj imetnik, v tem smislu morajo za dovolitev izvršbe veljati analogna pravila kot v zvezi z možnostjo razpolaganja s sredstvi na določenem transakcijskem računu. V dokaz navedenega je dolžnik predlagal druge dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. S tem je storilo bistveno kršitev postopka, zaradi katere je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Dolžnik ponovno poudarja, da ne more zadostovati za priznanje pristojnosti slovenskega sodišča zgolj dejstvo, da ima zakonita zastopnica dolžnika v RS prijavljeno stalno prebivališče in da je v preteklosti dosegla enkratno izpolnitev s sredstvi v denarnici drugega subjekta. Ob tem pa niti ni sporno, da dolžnik v RS nima transakcijskega računa ali drugega premoženja, in sploh nima v lasti denarnice ali kriptosredstev. Ob tovrstnem razlogovanju je slovensko sodišče lahko pristojno za vse izvršbe zoper tuje pravne osebe, če ima oseba, ki je odgovorna za poslovanje dolžnika, prebivališče v Republiki Sloveniji ali se celo samo dejansko nahaja v Republiki Sloveniji. Po presoji dolžnika tovrstno razlogovanje odstopa od temeljnega namena poslovanja in opravljanja gospodarske dejavnosti prek pravnih oseb in posledično ločitve pravne osebe od fizične osebe zakonitega zastopnika. Slovensko sodišče ob okoliščinah, ki so podane v predmetni zadevi, ne more biti pristojno za izvršbo. V skladu s 1. odstavkom 63. člena ZMZPP je v predmetni zadevi pristojno slovensko sodišče le za dovolitev in opravo izvršbe glede izvršilnih sredstev in posledično predmetov izvršbe, ki se nahajajo na njenem teritoriju, oziroma je na njenem teritoriju mogoče opraviti izvršilna dejanja, ki so potrebna za opravo izvršbe z določenim izvršilnim sredstvom. Dalje dolžnik vztraja, da ne more izpolniti zadevne obveznosti prenosa kriptosredstev, saj jih nima, in enkratna pretekla izpolnitev ne more biti jamstvo, da lahko prokuristka doseže izpolnitev s kriptosredstvi tretje pravne osebe v tujini. Prav tako je nerelevanten argument sodišča, da lahko dolžnik svojo obveznost poravna v denarju, saj dolžnik v RS nima transakcijskega računa in zato slovensko sodišče tudi po tej podlagi ne more biti pristojno. Tako stališče v izpodbijanem sklepu pomeni preširoko interpretacijo v zvezi z nadomestnimi dejanji. Po tej logiki bi se namreč lahko dovolila izvršba z nadomestnim dejanjem plačila prek transakcijskega računa oziroma s kriptosredstvi z dolžnikom povezane družbe v tujini v praktično vseh zadevah, kajti elektronsko bančništvo oziroma razpolaganje s kriptosredstvi je omogočeno vedno (tudi) z območja Republike Slovenije. Nazadnje se dolžnik tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je terjatev zapadla. Vztraja namreč, da upnik predlaga izvršbo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve pogodbe. Navedeno pomeni, da zapadlost terjatve, ki je predmet izvršbe, ni odvisna od poteka roka, ampak od drugega dejstva v notarskem zapisu. S tem v zvezi dolžnik ponovno opozarja na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi II Cp 65/2007. Ker obstoj terjatve ni odvisen zgolj od poteka roka, temveč tudi od drugih okoliščin, bi morala biti zapadlost terjatve izkazana v skladu z zakonom, torej s pozivom upnika. Interpretacija sodišča v zvezi z navedenim vprašanjem ni dovolj objektivna in ne more zadostiti standardom, ki se sicer zahtevajo za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Dolžnik priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je na podlagi izpodbijanega sklepa o ugovoru sklep o izvršbi1 ostal v veljavi še zaradi uveljavitve nedenarne terjatve, in sicer prenosa kriptosredstev v višini 135.824,77 EUR v ustrezni protivrednosti v virtualni valuti Tether (USDT) na dan prenosa s kriptonaslova dolžnika 001 na kriptonaslov upnika 002. Izvršbo za uveljavitev te nedenarne nenadomestne terjatve je sodišče prve stopnje dovolilo skladno z 226. členom ZIZ, to je z nalogom dolžniku, da v roku 3 dni prenese kripto sredstva v višini 135.824,77 EUR v ustrezni protivrednosti v virtualni valuti Tether (USDT) na dan prenosa s kripto naslova dolžnika na kripto naslov upnika, za primer, da dolžnik navedene obveznosti v postavljenem roku ne bi izpolnil, pa mu je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen v višini 25.000,00 EUR.

7. Dolžnik je pravna oseba s sedežem v Veliki Britaniji, zato je sodišče prve stopnje najprej pravilno presojalo, ali je sodišče v Republiki Sloveniji sploh (mednarodno) pristojno za dovolitev in opravo izvršbe. Gre torej za razmerje z mednarodnim elementom v zvezi z državo, ki ni članica Evropske unije. Po 29. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je po 63. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPPP) slovensko sodišče izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije.

8. Če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, dopustiti, da kdo drug kaj stori, ali se česa vzdržati, je za odločitev o predlogu za izvršbo in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega mora dolžnik izpolniti obveznost iz izvršilnega naslova (224. člen ZIZ).

9. Vprašanje, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe zaradi uveljavitve nenadomestne nedenarne terjatve prenosa kripto sredstev v višini 135.824,77 EUR v ustrezni protivrednosti v virtualni valuti Tether (USDT) na dan prenosa s kriptoračuna dolžnika na kriptoračun upnika, je glede na zgoraj navedeno pravno podlago povezano s presojo, ali je mogoče šteti, da bi se taka izvršba opravljala v Republiki Sloveniji, ali ne. Upoštevaje še določbo 224. člena ZIZ o krajevni pristojnosti za izvršbo po 226. členu ZIZ (prim. 29. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je s tem v zvezi pravno pomembno, ali je izpolnitev uveljavljane nedenarne obveznosti prenosa kripto sredstev z dolžnikovega računa na upnikov račun vezana na Republiko Slovenijo. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe za uveljavitev te nedenarne terjatve. Povedano drugače, obstajati mora neka realna zveza oziroma dejanska povezava med vsebino dovoljene izvršbe in državo dovolitve izvršbe. Ta pogoj je lahko izpolnjen tudi v primeru, ko se dolžniku nalaga opravo ali opustitev določenih ravnanj, ki so omejena na območje države izdaje, njegov obstoj pa je manj jasen, ko gre za plačilo določenega zneska. Teritorialna opredeljenost take izpolnitve je namreč težko določljiva, prav tako pa je težko določiti, s katerim denarjem bo obveznost poravnana in kje se ta nahaja. Pogoja realne zveze ukrep, katerega vsebina je plačilo, tako navadno ne izpolnjuje, razen če je mogoče pokazati, da bo to izvedeno s točno določenim premoženjem, ki se nahaja na območju države izdaje.2 Tako na primer slovensko sodišče ni pristojno za izdajo ukrepa zavarovanja na tujem bančnem računu, čeprav ima dolžnik bivališče v Republiki Sloveniji.3

10. Zgoraj povzeto stališče teorije, zavzeto sicer v zvezi s problematiko čezmejnega priznavanja ukrepov zavarovanja znotraj Evropske unije, je po presoji višjega sodišča mogoče smiselno uporabiti tudi za konkreten primer, ko gre za vprašanje mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča za izvršbo zoper dolžnika – pravno osebo s sedežem v Veliki Britaniji zaradi uveljavitve nedenarne terjatve – prenosa kripotsredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun. Kriptovalute po svoji pravni naravi niso stvari in so decentralizirane. Drugače kot pri stvareh, pri katerih je poleg pripadnosti mogoče določiti tudi kraj, kjer se nahajajo, pri kriptovalutah ne vemo natančno, kje se nahajajo.4 Kar je bilo povedano zgoraj v zvezi s težavno teritorialno opredelitvijo izpolnitve plačila določenega denarnega zneska,5 torej še toliko bolj velja za kriptovalute, oziroma konkretno za dolžnost prenosa določenega zneska kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun. Drugače kot pri bančnem računu, pri kriptovalutah niti ni neke fizične institucije z dejanskim sedežem v določeni državi, pri kateri bi imetniki imeli svoj račun. Institut kriptovalut v celoti temelji na virtualni podlagi. Glede na to tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče identificirati zadostne dejanske oziroma realne zveze med predlagano izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve prenosa kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun, in Republiko Slovenijo kot državo izvršbe.

11. Po presoji sodišča prve stopnje sicer pristojnost slovenskega sodišča utemeljuje že okoliščina, da gre za takšno naravo izpolnitve, da dolžnik svojo obveznost lahko izpolni na območju oziroma z območja Republike Slovenije. Zlasti ker ima njegova zakonita zastopnica stalno prebivališče na območju Republike Slovenije in se torej domneva, da se dolžnikova zakonita zastopnica večino časa nahaja na območju Republike Slovenije in tako za dolžnika tudi opravlja dejavnost na tem območju v času, ko se nahaja na območju Republike Slovenije. Višje sodišče pa meni, da zgolj navedeno samo zase za pristojnost slovenskega sodišča še ne zadošča oziroma ne predstavlja dovolj močne realne zveze med uveljavljano izpolnitvijo in Republiko Slovenijo. Glede na opisano decentralizirano in virtualno naravo kriptovalut namreč niti ni jasno, kje bi bila uveljavljana obveznost prenosa kriptosredstev sploh izpolnjena.

12. Že iz pojasnjenih razlogov je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je slovensko sodišče mednarodno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe zaradi uveljavitve nedenarne terjatve prenosa kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun. Poleg tega je treba upoštevati, da je namen izvršbe z denarnimi kaznimi (226. člen ZIZ) siliti dolžnika k izpolnitvi nenadomestne nedenarne obveznosti, v končni fazi tudi z izvršitvijo izrečenih kazni s posegom na dolžnikovo premoženje. V obravnavani zadevi pa upnik ni dokazal, da bi imel dolžnik kakršnokoli premoženje v Republiki Sloveniji, na katerega bi sodišče lahko poseglo z namenom prisilitve dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti prenosa kriptosredstev. Drugačen položaj bi bil, če bi upnik to storil, saj bi ta okoliščina lahko utemeljila mednarodno pristojnost slovenskega sodišča za izvršbo. Izrečenih denarnih kazni zaradi prisilitve dolžnika k izpolnitvi iz premoženja dolžnika v Veliki Britaniji pa slovensko sodišče nima pristojnosti izterjevati.

13. Po povedanem je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zaradi pomanjkanja mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča zavrže in izvršba ustavi tudi v delu, ki se nanaša na uveljavitev nedenarne terjatve – in sicer prenosa kriptosredstev v višini 135.824,77 EUR v ustrezni protivrednosti v virtualni valuti Tether (USDT) na dan prenosa iz kriptonaslova dolžnika 001 na kriptonaslov upnika 002. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je višje sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZIZ). Dolžnik je z ugovorom v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve ugovornih stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer mu skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) pripada 1300 točk (ob vrednosti točke 0,60 EUR) za sestavo ugovora (tar. št. 27/6 OT), 2% od 1000 točk in 1% od presežka, torej 23 točk, za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 44,00 EUR za sodno takso za ugovor, kar znaša 837,00 EUR. Stroškov za odgovor na upnikov odgovor na ugovor višje sodišče dolžniku ni priznalo, saj ta vloga ni prispevala k odločitvi. Upnik pa glede na neuspeh v ugovornem postopku krije svoje stroške ugovornega postopka sam (peti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je tako ugodilo tudi pritožbi zoper 3. točko izreka in sklep v tem delu spremenilo tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 837,00 EUR ugovornih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, upnik pa krije svoje stroške ugovornega postopka sam.

14. Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo že iz razloga nepristojnosti slovenskega sodišča, se do ostalih pritožbenih navedb niti ne opredeljuje.

15. Dolžnik je s pritožbo glede glavne stvari uspel, zato je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče mu je priznalo 1300 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 27/6 OT), 2% od 1000 točk in 1% od presežka, torej 23 točk, za materialne stroške, in 100,00 EUR za sodno takso za pritožbo, skupaj torej 893,00 EUR . Navedeni znesek pritožbenih stroškov mora upnik dolžniku plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Upnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, pa krije svoje stroške pritožbenega postopka sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ta je bil izdan na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 432/2021 z dne 31. 5. 2021, sklenjenega med strankama predmetnega izvršilnega postopka. Listino je sestavila notarka v Republiki Sloveniji. 2 Prim. Pogorelčnik N., Razvoj ureditve ukrepov zavarovanja v evropskem civilnem procesnem pravu, Zbornik znanstvenih razprav 2014, letnik LXXIV, str. 94 in nasl. 3 Prav tam. 4 Sladič J., Kripotavlute (kriptožetoni, tokens) v zasebnem pravu in izvršilnem postopku, Podjetje in delo št. 8/2019, str. 1372 in naslednje. 5 Glej 9. točka razlogov.