Jedro

Ker gre za navedbe, ki bi jih dolžnik moral podati ali v pravdi ali v postopku pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ne gre za razlog iz 56. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi in prejelo ugovor dolžnika v času, ko je še veljal Zakon o izvršilnem postopku (ZIP).

Zato je v skladu s tem zakonom odločilo o dolžnikovem ugovoru z izodbijanim sklepom.

Ugovor dolžnika je zavrnilo in odločilo, da sklep o izvršbi z dne 5.10.1998 ostane v veljavi.

Proti temu sklepu vlaga pritožbi dolžnik. Sodišče ni upoštevalo dejstev iz ugovora, ki dokazujejo, da je kredit v celoti poplačan. To izhaja iz priloge 1. Po obvestilu z dne 23.3.1994 je bilo stanje dolga 286.000,00 SIT. Nato navaja stanje na vezanih sredstev in plačila, pri čemer so zadnja plačila bila opravljena 29.4.1994 in dolžnik navaja zadnje stanje vezanih sredstev na dan 30.4.1994. Banka bi imela možnost pobotati vezana sredstva in nato bi sledilo, da je dolžnik poplačal ves dolg. Prilaga dokazila o plačilu z dne 10.3.1994 in 31.3.1994. Na vročeno pritožbo upnik ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi so bili določeni v čl. 50 ZIP. Dolžnik je navajal, da bi moral upnik pobotati terjatev in da je nato preostanek zneska plačal s položnicami z dne 10.3.1994, 31.3.1994 in 29.4.1994. Iz spisa izhaja, da je upnik predlagal izvršbo z dodatnimi sredstvi izvršbe na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki je tekel pod opravilno številko istega sodišča, številka I IVL-208/95 in ki je postal pravnomočen 13.5.1996. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta spis v spisu priložen kot priloga. V teku je izvršilni postopek, vendar upniku ni uspelo od dolžnika izterjati dolga s takrat predlaganimi sredstvi izvršbe.

V tem postopku pa na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi upnik predlaga dodatna sredstva izvršbe in sicer zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitev vrednosti nepremičnine in predaja dolžnikove nepremičnine, ki jo navaja.

To pomeni, da gre za procesno situacijo, ko bi moral dolžnik vse ugovore v zvezi z morebitnim pobotanjem in morebitnimi plačili pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v postopku I IVL-208/95 podati v prvem postopku, saj iz datumov, ki jih navaja dolžnik in prilaga dokaze o tem, izhaja, da se ta dejstva nanašajo na čas pred izdajo prvega sklepa o izvršbi, to je sklepa z dne 7.2.1996, ki je postal pravnomočen po vročitvi dolžniku (vročena z vročilnico z dne 13.5.1996, pripeta k sklepu o izvršbi z dne 7.2.1996). To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo izpodbijani sklep. V tem postopku takšno navajanje dejstev, ki bi jih moral dolžnik navajati v predhodnem postopku, ne more biti ustrezni ugovorni razlog. Če bi dopustili te ugovore po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, bi pomenilo, da se s tem nezakonito podaljšuje 8-dnevni prekluzivni rok za vložitev ugovora v prvem postopku.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešila nobene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).