Jedro

Tožena stranka se v odločbi sklicuje na 3. odstavek 255. člena ZUP, čisto na koncu odločbe pa pravi, da je organ odločil na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, kar izključuje odločanje po 3. odstavku 255. člena ZUP. S tem, ko je organ v izreku odločbe zavrnil pritožbo, je dejansko odločal na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP. Vse to so takšne napake v odločanju tožene stranke, da se odločbe ne da preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka.

Določbe 10., 11. in 12. člena ZInfP zgolj preprečujejo, da bi se prosilec v določenih okoliščinah seznanil z zahtevanimi dokumenti; če pa je v zadevi sporno, ali je imel tožnik pooblastilo svoje žene za zastopanje in dostop do zdravstvene dokumentacije in če je odprto vprašanje sposobnosti stranke zastopati lastne koristi in interese, kar očitno velja v konkretnem primeru, bi morala tožena stranka ta sporna dejstva na podlagi 8. člena ZUP razčistiti pred izdajo odločbe in ne bi smela enostransko upoštevati samo določenih dokazov, ne da bi v dokazno oceno vključila tudi argumente in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 0710-56/2010/15 z dne 10. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

3. Zahtevek prizadete stranke B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

V uvodu izpodbijane odločbe je navedeno, da je Informacijski pooblaščenec izpodbijano odločbo izdal na podlagi 3. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07 in 65/08; v nadaljevanju: ZUP) ter 10. odstavka 41. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in sicer o pritožbi A.A. zoper odgovor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in je odločil, da se pritožba zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik na Klinični center Ljubljana kot upravljavca naslovil pisno zahtevo z dne 20. 2. 2010, za pridobitev določenih kopij dokumentov, določenih pojasnil, razlag, odgovorov, osnutek zapisnika in končni zapisnik vpogleda v dokumentacijo, kar vse je konkretno opredeljeno v točkah od 1 do 10 na str. 1-2 izpodbijane odločbe. Tožena stranka pravi, da je upravljavec na posameznikovo pisno zahtevo posredoval pisni odgovor in pojasnil, da podatkov brez pisnega soglasja B.B. ne sme posredovati. Z dopisom z dne 9. 2. 2009 je upravljavec posameznika pozval, da predloži pisno pooblastilo, iz katerega bo razvidno, da je B.B. posameznika izrecno pooblastila za vpogled v njeno zdravstveno dokumentacijo. Zahtevanega pooblastila posameznik upravljavcu ni predložil, kljub temu pa od upravljavca še naprej zahteva, da mu posreduje navedene podatke ter celo grozi s kazensko ovadbo. Upravljavec je posamezniku še navedel, da je iz odločbe Pooblaščenca št. 090-159/2009/1 z dne 12. 11. 2009 razvidno, da mu je upravljavec dolžan posredovati obvestilo za paciente o možnih načinih za vložitev pritožbe ter informacije za pacienta in obiskovalce, kar je bilo posamezniku poslano po pošti in vročeno dne 27. 11. 2009. V preostalem delu je Pooblaščenec zahtevo posameznika zavrnil in v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil, da je informacija javnega značaja, ki izvira iz dokumenta, zadeve, dosjeja, ki ga je organ izdelal sam, ali ga je pridobil od drugih oseb. Ker je Pooblaščenec ugotovil, da upravljavec ne razpolaga z dokumenti, ki jih posameznik zahteva, je v tem delu zahtevo zavrnil. Pooblaščenec je bil tudi seznanjen s pripravljenostjo prof. dr. C.C., da se ustno pogovori in odgovori na vprašanja glede običajnega poteka zdravljenja zapletov pri predmetnih operacijah. Tedanji pooblaščenec B.B., to je D.D., pa je dobil tudi strokovne odgovore v zvezi z vprašanjem, povezanim z upravičenostjo za zdravljenje s hiperbarično komoro. Upravljavec je torej izpolnil vse svoje obveznosti v zvezi s posredovanjem informacij javnega značaja, kar pa zadeva posredovanje podatkov iz predmetne zdravstvene dokumentacije, pa je upravljavec posameznika ponovno obvestil, da je upravljavec dolžan spoštovati že večkrat omenjena določila ZVOP-1-UPB1 in ZpacP. Posameznik je na Pooblaščenca vložil pritožbo ter zahteval, da Pooblaščenec dobi odgovore na zahtevana vprašanja, ki jih tožena stranka sistematizira v 9 točkah. Pravica posameznika do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo izhaja ne le iz splošne ustavne pravice posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki iz 38. člena Ustave Republike Slovenije, pač pa tudi iz pravice posameznika do samoodločbe in avtonomije (35. člen Ustave v povezavi s 34. členom Ustave RS) ter pravice do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS). Na področju zdravstvenih podatkov se zato še toliko bolj domneva pravni interes posameznika do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo, hkrati pa tudi interes posameznika na zavarovanju njegovih občutljivih osebnih podatkov. V nadaljevanju se organ sklicuje na prvih devet odstavkov 41. člena ZPacP. Pacient in druge upravičene osebe imajo ob kršitvi določbe 41. člena ZPacP pravico vložiti pritožbo pri Pooblaščencu. Za postopek pred Pooblaščencem se poleg določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, smiselno uporabljajo tudi določbe 10., 11. in 12. člena ZInfP. Izvajalec zdravstvenih storitev se v tem postopku šteje kot prvostopenjski organ. V nadaljevanju tožena stranka v 9. točkah navaja, kaj je ugotovila v ugotovitvenem postopku in zaključuje, da je zahteva posameznika neutemeljena, ker posameznik ni izkazal pooblastila za seznanitev z zahtevano zdravstveno dokumentacijo, kot to zahteva 2. odstavek 41. člena ZPacP, kar mu je v pisnem odgovoru z dne 3. 3. 2010 upravljavec tudi pojasnil. Določba 2. odstavka 41. člena ZpacP namreč določa, da se pacientu (B.B.) oziroma njegovemu pooblaščencu omogoči seznanitev pod pogojem, da je zagotovljena njihova identifikacija in izkazana pravna podlaga. V konkretnem primeru pa tega pooblastila ni bilo in s tem tudi ne izkazana pravna podlaga. Organ je pregledal tudi odločbe Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje (št. 584-28/2007-21 z dne 31. 3. 2007; št. 584-28/2007-21 z dne 26. 6. 2007 in 584-28/2007-21 z dne 2. 7. 2007), ki jih je predložil posameznik, in s katerimi je bil postavljen B.B. za skrbnika za poseben primer. Obseg skrbništva je v navedenih odločbah natančno konkretiziran, tako da ni dvoma, da po predloženih odločbah posameznik nikoli ni imel položaja skrbnika B.B. pri izvrševanju pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Ker B.B., kot nosilka pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, ni pooblastila posameznika, da bi to njeno pravico uresničeval v njenem imenu in ker po predloženih odločbah Centra za socialno delo, skrbništvo za poseben primer nikoli ni obsegalo izvajanja pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v imenu in za račun varovanke, posameznik do te dokumentacije tudi ni upravičen.

Prav tako pa je B.B. v svoji pisni izjavi z dne 9. 2. 2009 še celo izrecno prepovedala posredovanje svojih podatkov o zdravstvenem stanju vsem, razen članom strokovnega teama Nevrološke klinike upravljavca, kot ji to omogoča 4. odstavek 45. člena ZPacP. Dne 11. 12. 2009 pa je pisarno odvetnikov E.E., F.F., G.G. in H.H., še posebej pooblastila za preklic pooblastila A.A. in D.D. in je dne 11. 1. 2010 preko svojih pooblaščencev – prej navedenih odvetnikov – vložila zahtevo za umik zahteve št. 225/2009 z dne 11. 1. 2010, podane s strani prejšnjih pooblaščencev B.B. (tj. A.A. in D.D.), v zadevi seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo. Organ je tako ugotovil, da poseduje dovolj dokazov, da lahko v skladu s 3. odstavkom 255. člena ZUP sam reši zadevo in izda svojo odločbo. Na podlagi navedene pravne podlage je Pooblaščenec sam ugotovil dejansko stanje, in sicer, da je B.B. v svoji pisni izjavi z dne 9. 2. 2009 še celo izrecno prepovedala posredovanje svojih podatkov o zdravstvenem stanju vsem, razen članom strokovnega teama Nevrološke klinike upravljavca, kot ji to omogoča 4. odstavek 45. člena ZPacP; dne 11. 12. 2009 pisarno odvetnikov E.E., F.F., G.G. IN H.H., še posebej pooblastila za preklic pooblastila A.A. in D.D. ter dne 11. 1. 2010, preko svojih pooblaščencev – prej navedenih odvetnikov – vložila zahtevo za umik zahteve z dne 11. 1. 2010, podane s strani prejšnjih pooblaščencev B.B. (tj. A.A. in D.D.), št. 225/2009. Pooblaščenec je odločil, da posameznik ni upravičen do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo B.B. in za pridobitev informacij o njenem zdravstvenem stanju in da s tem posledično tudi ne gre za kršitev pravice iz 41. člena ZPacP. V skladu z vsem navedenim je Pooblaščenec pritožbo posameznika v skladu s 3. odstavkom 246. ZUP zavrnil kot neutemeljeno, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V tožbi tožnik pravi, da so bile nezakonitosti v omenjenem postopku ugotovljene tako s strani Upravnega inšpektorja kot tudi s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča (I U 360/2010-12). Pri vsem tem gre tudi za varovanje socialno materialnih interesov mladoletne osem letne hčerke I.I., ki bo zaradi nezakonitega ravnanja pristojnih služb in organov ostala brez preživnine oziroma rente. Poleg tega pa postopki, ki se vlečejo že več kot tri leta, že načenjajo psihično in zdravstveno stanje tako tožnika kot tudi hčerke, za katero sam 100 % skrbi in jo preživlja. Predlaga, da sodišče v postopku odločanja odpravi izpodbijano odločbo in naloži Informacijskemu pooblaščencu, da izvede postopek v celoti (pridobi vse listine in odgovore) po vseh točkah vloge z dne 8. 3. 2010, povezano z zahtevami do Kliničnega centra, posredno pa, da vrne postopek v ponovno obravnavo Informacijskemu pooblaščencu. Pravi, da se njegova vprašanja sploh ne nanašajo na pridobitev osebnih (zdravstvenih) podatkov oziroma ne zadevajo vpogleda v zdravstveno dokumentacijo žene B.B. Zahteve so povezane z vprašanji potrditve posameznih navedb (od oseb, ki so oziroma naj bi te navedbe podale), ki se nahajajo v posameznih listinah upravnega spisa Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje. Te listine in navedbe se namreč pri omenjenem CSD uporabljajo kot materialni dokaz v postopku odločanja, katerega aktivna stranka je tudi sam (kar tudi nedvoumno izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča I U 360/2010-12 z dne 27. 5. 2010). Glede na že izkazane uradno ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti (kot tudi glede na ponarejene listine v spisu) utemeljeno obstaja dvom tudi o verodostojnosti podanih izjav in listin (vključno z izvedeniškim mnenjem), ki se nahajajo v spisni dokumentaciji CSD. Ker gre za dokumentacijo v spisni mapi CSD, na podlagi katere se vodi postopek pred CSD, je tudi podal pritožbo (zahtevo) Informacijskemu pooblaščencu, da le-ta v okviru svojih pristojnosti in pooblastil ugotovi dejansko materialno stanje.

Ker Klinični center ni reagiral na njegove zahteve, je te zahteve podal v zahtevi Informacijskemu pooblaščencu dne 8. 3. 2010. Poleg tega pa je še Ministrstvo za zdravje z dopisom (listina 17) naložilo UKC, da mu mora odgovoriti na vsa vprašanja in dostaviti vse zahtevane listine, ki so podana v njegovi zahtevi UKC z dne 20. 2. 2010 (listina 16), in katere so navedene tudi v zahtevi Informacijskemu pooblaščencu z dne 8. 3. 2010 (listina 18).

V nadaljevanju še enkrat navaja nekatere zahteve iz svoje vloge z dne 8. 3. 2010 Informacijskemu pooblaščencu kot dokaz, da njegove zahteve Informacijskemu pooblaščencu niso povezane z osebnimi podatki žene B.B., temveč se zgolj nanašajo na ugotovitev vira informacije ter nastanka informacije pri omenjenem viru.

Gre zgolj za uveljavljanje pravice do pridobivanja določenih informacij oziroma ugotavljanja vira glede informacij in zadev, ki so povezane s tožnikom in njegovimi osebnimi podatki oziroma ugotovitev dejanskega materialnega stanja v spisni mapi CSD.

Za vodenje vseh postopkov v korist žene B.B. pred ZZZS, Ministrstvom za zdravje, Inštitutom za Rehabilitacijo RS in Kliničnim centrom oziroma v povezavi z njimi, ga je žena dne 4. 9. 2007 dodatno pooblastila ne glede na to, da je imel ta pooblastila že po zakonu kot zakoniti mož, še posebej pa glede na njeno težko zdravstveno stanje (listina 1 in 2). Že takrat je namreč imel probleme s Kliničnim centrom, ki je tako ženi kot tožniku odrekal pridobitev in vpogled v dokumentacijo, tudi npr. pridobitev operacijskega zapisnika/ (Listine 3, 4, 5, 6 in 7) – glede tega Informacijski pooblaščenec do sedaj sploh ni ukrepal! Tega pooblastila mu nobena od institucij v nadaljevanju ni oporekala niti ga žena B.B. ni preklicala. Dne 30. 6. 2009 (Listina 22) je njegova žena B.B. podala izjavo, pri kateri je bila prisotna tudi uradna oseba CSD in še nekaj prič, kjer je izjavila, da želi, da tožnik vodi postopke na delovnem in socialnem sodišču (za kar pa potrebuje zdravstveno dokumentacijo, saj se postopki vodijo ravno v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem in nesrečo, ki se je zgodila v Kliničnem centru in so povezani tudi s postopkom za pridobitev odškodnine od Kliničnega centra zaradi škode, storjene na njenem zdravju). Da je še celo avgusta 2009 urejal vse zdravstvene zadeve za ženo (torej na podlagi njenega soglasja) tudi pred Kliničnim centrom, kažejo tudi listine: urejanje pregleda pri dr. J.J. – Klinični center – avgust 2009, napotnica za dr. K.K. in bolniški list, ki ga je pošiljal ženinemu delodajalcu in pridobil pri ženinem osebnem zdravniku. To evidentno kaže na dejstvo, da je tudi sama dr. L.L. priznala neveljavnost (nezakonitost) omenjene izjave o prepovedi dajanja podatkov. Vse navedeno tudi kaže na to, da žena sploh ni vedela, da je omenjeno izjavo podpisala oziroma kaj je podpisala in kakšne so posledice te izjave. Kršitev določb ZUP pa izkazuje s tem, da Informacijski pooblaščenec še vedno ni izpeljal postopka, ki bi določil, kdo je dejansko stranka v postopku in na kakšnem pravnem temelju.

Ob vsem tem Informacijski pooblaščenec ni upošteval niti ključnih podatkov iz lastne spisne dokumentacije kot tudi dokumentacije in informacij podanih s strani CSD. Nepopolna je tudi dokumentacija glede komuniciranja in dajanja najrazličnejših informacij najrazličnejšim strankam glede postopkov, ki so se vodili pred Informacijskim pooblaščencem. Glede na vso navedeno kronologijo in predložene listine ter glede na dejstvo, da so potekali in še vedno potekajo pred CSD postopki glede skrbništva in da so za ženo takrat že bile izdane nekatere skrbniška odločbe (o čemer je bil Informacijski pooblaščenec seznanjen), bi moral Informacijski pooblaščenec najprej ugotoviti veljavnost pooblastil posameznih oseb in dejansko voljo posameznih vložnikov, kot tudi procesno in poslovno sposobnost žene B.B. Sodišče prosi, da tožbo obravnava prednostno. Ob varovanju interesov njegove žene B.B. gre namreč tudi za varovanje socialno-materialnih interesov mladoletne hčerke I.I. Zahteva povrnitev stroškov postopka v znesku 22.188,00 EUR.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da A.A. ni izkazal pooblastila B.B. za vpogled v njene osebne podatke.

V odgovoru tožnik pravi, da se na neveljavno pooblastilo odvetnika (glede na spodnjo obrazložitve) sklicuje informacijski pooblaščenec tudi v odločbah, ki jih je izdal tožniku in proti katerim je vložil tožbe. Glede na pravnomočne ugotovitve izvedenskega mnenja invalidske komisije ZPIZ tako I. stopnje kot tudi II. stopnje (št. 004 4190093 0100 z dne 23. 12. 2008) z diagnozo motorične afazije, globalno funkcioniranje vseh mentalnih sistemov pa je znižano, v akutni življenjski situaciji pa B.B. potrebuje stalno pomoč in kot je izhajalo iz same spisovne dokumentacije pri Informacijskem pooblaščencu, bi moral Informacijski pooblaščenec po uradni dolžnosti postaviti skrbnika za posebni primer oziroma to zahtevati od pristojnega CSD, vendar očitno tega ni naredil, glede na dejanski potek dogodkov. Glede na navedeno so bila pooblastilo in tudi dejanja odvetniške pisarne nezakonita, postopki pred Informacijskim pooblaščencem pa nezakonito ustavljeni.

V odgovoru tožena stranka pravi, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval položaj pooblaščenca svoje žene B.B. in sicer, da v njenem imenu in za njen račun uresničuje pravico vpogleda v njene osebne podatke, vendar pooblastilnega razmerja ni uspel izkazati, kot to izhaja iz spisovne dokumentacije s katero naslovno sodišče že razpolaga. Tožena stranka tekom postopka ni zaznala, da bi bil ogrožen položaj tožnikove žene B.B., zaradi česar tudi ni bila potrebna postavitev začasnega zastopnika. Za postavitev začasnega zastopnika v postopku tudi sicer niso bili izpolnjeni pogoji, saj se ta postavi, kadar gre v upravnem postopku za nasprotje interesov med zakonitimi zastopniki in (procesno nesposobno) stranko, ob tem pa nujnost zadeve ali interes stranke pogojujeta takojšnjo izvedbo procesnega dejanja (51. člen ZUP). Prav tako organ lahko postavi začasnega zastopnika, če je treba varovati koristi stranke, ki nima zakonitega zastopnika in je procesno nesposobna. V konkretnem postopku tožena stranka ni zaznala (ne formalno ne neformalno), da bi bil zaradi (ne)seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ogrožen položaj tožnikove žene, pač pa je na podlagi tožnikovih pisanj in dejstva, da pooblastila ni izkazal prišla do zaključka, da se je tožnik hotel seznaniti z določenimi osebnimi podatki svoje žene B.B. v svojem imenu, za sebe, celo proti njeni volji, in sicer za namene, ki niso zasledovali ženinih potreb.

B.B. je kot prizadeta stranka po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na tožbo in navedla, da tožeča stranka z ničemer ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe. Prav tako tožbi ni predložil pooblastila B.B. za vložitev te tožbe. Pooblastilo, ki ga je tožeča stranka pred leti imela, je bilo preklicano, kar dokazujejo priložene listine. Tako na podlagi navedenega ni jasno ali je tožba dopustna, saj B.B. ni pooblastila tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožnik se opira le na čas pred preklicem pooblastila. Samo dejstvo, da je tožnik enkrat imel pooblastilo ni relevantna okoliščina, za dostop do osebnih podatkov stranke z interesom. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožnik odgovarja, da gre v konkretni zadevi zgolj za pridobivanje informacij, ki pripadajo tožeči stranki po samem zakonu, saj so vezane na tožečo stranko in ne na stranko z interesom. Sodišče poziva, da naj si po uradni dolžnosti pridobi spisno dokumentacijo iz zaključenega postopka invalidske upokojitve stranke z interesom, v katerem so razvidne okoliščine, iz katerih izhaja upravičen dvom o procesni sposobnosti B.B. Da obstaja dvom o procesni sposobnosti žene B.B. je nenazadnje ugotovil že sam Informacijski pooblaščenec z dopisom dne 15. 12. 2009 (dokazni material v postopku 1332-10 pred tukajšnjim sodiščem, tudi v listinski dokumentaciji v postopku s pravnomočno sodbo I U 360-2010). Dejstvo je, da v vseh postopkih vztraja izključno zaradi tega, da ženi zagotovi varstvo in pravice skladno z zakonom, saj vse to, ob skrbi za sedaj 8 letno hčerko I.I., za katero popolnoma sam skrbi od spomladi leta 2007, predstavlja zelo veliko obremenitev, iz naslova katere pa sam ne bo imel popolnoma nobene materialne koristi.

Prizadeta stranka odgovarja, če je tožnik že kdaj imel interes, ga je imel dokler je še imel pooblastilo podano s strani B.B., ki ga pa nima več. O „skrbi“ A.A. za interese B.B. govori dejstvo, da je tožnik vložil predlog, s katerim zahteva odvzem poslovne sposobnosti ge. B.B., ter ji na tak način odvzeti pravice prostovoljnega in samostojnega državljana.

Tožnik odgovarja, da je bil predlog, da bi moral CSD izpeljati postopek ugotovitve poslovne sposobnosti, dan s strani Zavoda ..., že septembra 2009 (listina 145 v spisni mapi CSD in v spisu I U 360/2010 pred naslovnim sodiščem). CSD Ljubljana Moste Polje pa do danes tega postopka ni izvedel, kljub vsem dejstvom in pravnomočni sodbi Upravnega sodišča. Meni, da je predlog za odvzem opravilne sposobnosti legitimen, celo zakonsko predviden ukrep. Izključni namen tega ukrepa pa je, da se osebi, ki ne more varovati svojih pravic, dodeli skrbnika, ki bo tako osebo zaščitil pred zlorabami tretjih oseb (med drugim pa taki osebi tudi zagotovil zakonito zastopanje, ter tudi na tem področju preprečil zlorabe). V vseh postopkih je vedno sam predlagal naj CSD imenuje tretje osebe, ki naj nadaljujejo začete postopke in zavarujejo pravice in interese B.B. Predlaga, da sodišče v okviru odločanja najprej procesno ugotovi veljavnost zastopanja stranke z interesom ter konflikt interesov med stranko z interesom in odvetniškim subjektom, ki jo zastopa. Le tako se bo lahko ugotovilo, ali so vsi dopisi stranke z interesom pravno veljavni in ali je dejansko odvetniški subjekt deloval v skladu z zakonom.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Temeljna pravna zahteva upravnega odločanja je, da upravni organi opravljajo svoje delo na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave) oziroma da posamični akti državnih organov temeljijo na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave). Da bi bila ta zahteva pravne države izpolnjena oziroma da bi lahko sodišče presodilo zakonitost upravnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave), mora biti iz upravnega akta, izdanega v pritožbenem postopku, nedvoumno razvidno, o kateri pritožbi in zoper kateri akt na prvi stopnji upravnega odločanja je odločil Informacijski pooblaščenec z izpodbijano odločbo in kakšen oziroma kateri je bil konkreten zahtevek stranke v upravnem postopku; pri tem se mora drugostopenjski organ držati tudi pravil za odločanje o pritožbi, ki so urejena v določilih od 246. člena do 255. člena ZUP.

V konkretnem primeru iz uvoda in tudi iz izreka odločbe ni razvidno, kateri odgovor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je bil predmet pritožbenega postopka pri toženi stranki; le v drugem odstavku na str. 4 izpodbijane odločbe je naveden „pisni odgovor UKC Ljubljana z dne 3. 3. 2010, zaradi česar bi sodišče lahko sklepalo, da je tožena stranka odločala o pritožbi zoper dopis UKC Ljubljana: »Zadeva: Posredovanje podatkov iz zdravstvene dokumentacije /.../ z dne 3. 3. 2010“. Vendar UKC Ljubljana v tem dopisu omenja, da je tožniku poslal pojasnila že z vlogo z dne 9. 2. 2010, da je v predmetni zadevi Informacijski pooblaščenec zahtevo tožnika že zavrnil in pojasnil, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz dokumenta, zadeve, dosjeja /.../ ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam ali ga je pridobil od drugih oseb.

Sodišče tako ne more z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotoviti, kateri akt na prvi stopnji odločanja je bil predmet pritožbenega postopka. Po določbi 1. odstavka 213. člena ZUP mora organ v izreku odločbe odločiti o konkretnih zahtevkih stranke. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, v zvezi s katero zahtevo oziroma zahtevki tožnika v upravnem postopku je bil izdan prvostopenjski akt. V prvem stavku obrazložitve je navedeno, da je tožnik na upravljavca naslovil pisno zahtevo z dne 20. 2. 2010, vendar je iz te vloge razvidno, da je tožnik podal zahtevo na upravljavca podatkov že z vlogami z dne 27. 1. 2010 in z dne 10. 2. 2010, tožnik pa se v začetku tožbe sklicuje na vlogo oziroma zahtevek z dne 8. 3. 2010, ki ga je naslovil na toženo stranko. Poleg tega tožena stranka v obrazložitvi odločbe v drugem odstavku na strani 2 navaja (ali gre za neposredno navedbo, ali za povzemanje stališča prvostopenjskega organa, ni jasno), da je Pooblaščenec že zavrnil zahtevo tožnika in sicer na podlagi uporabe zakona o dostopu do informacije javnega značaja, saj tožena stranka v omenjenem delu odločbe uporablja definicijo informacije javnega značaja iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ. To kaže na to, da bi morda tožena stranka o tem delu tožnikovega zahtevka morala odločati kot o že pravnomočno odločeni stvari, vendar pa tega dela zahtevka tožena stranka ni zavrgla na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz uvoda izpodbijane odločbe in preostalega dela obrazložitve (razen v delu drugega odstavka na strani 2 odločbe) pa izhaja, da tožena stranka v konkretni zadevi ni odločala na podlagi ZDIJZ v zvezi z 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, kot da je tožnik podal zahtevek za dostop do informacije javnega značaja, ampak da je odločala na podlagi 10. odstavka 41. člena ZPacP, kot o zahtevku za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo, v zvezi s čimer pa se smiselno uporabljajo le določbe 10., 11. in 12. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP).

Nadalje tožena stranka v zadnjem odstavku na strani 4 odločbe pravi, da »poseduje dovolj dokazov, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 255. člena ZUP sam reši zadevo in izda svojo odločbo.« Vendar pa tožena stranka ni sama rešila zadeve v smislu ZUP, saj je v izreku odločila, da se pritožba zavrne in ni v izreku odločila o zahtevkih tožnika, poleg tega pa bi lahko določbo 3. odstavka 255. člena uporabila samo v primeru, če odločba prve stopnje ne bi bila izdana, v konkretnem primeru pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da odločba na prvi stopnji ni bila izdana. Čeprav se tožena stranka v omenjenem delu odločbe sklicuje na 3. odstavek 255. člena ZUP, pa čisto na koncu odločbe pravi, da je organ odločil na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, kar izključuje odločanje po 3. odstavku 255. člena ZUP. S tem, ko je organ v izreku odločbe zavrnil pritožbo, je dejansko odločal na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP. Vse to so takšne napake v odločanju tožene stranke, da se odločbe ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP) in gre za bistveno kršitev določb postopka iz 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/62, 62/2010). V takem primeru sodišče lahko izpodbijani akt odpravi po 37. členu ZUS-1. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče pripominja, da če bo tudi v ponovnem postopku tožena stranka odločala na podlagi ZPacP, določilo 10. odstavka 41. člena ZPacP, ki se sklicuje na smiselno uporabo določil 10., 11. in 12. člena ZInfP, ne pomeni, da je s s smiselno uporabo teh določil izključeno temeljno načelo upravnega postopka, da se stranka lahko pred izdajo odločbe izjasni o ključnih spornih dejstvih, ki so pomembna za upravno odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Navedene določbe ZInfP zgolj preprečujejo, da bi se prosilec v določenih okoliščinah seznanil z zahtevanimi dokumenti; če pa je v zadevi sporno, ali je imel tožnik pooblastilo od svoje žene za zastopanje in dostop do zdravstvene dokumentacije in če je odprto vprašanje sposobnosti stranke zastopati lastne koristi in interes, kar očitno velja v konkretnem primeru, bi morala tožena stranka ta sporna dejstva na podlagi 8. člena ZUP razčistiti pred izdajo odločbe in ne bi smela enostransko upoštevati samo določenih dokazov, ne da bi v dokazno oceno vključila tudi argumente in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik. Tudi s tega vidika gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga ni zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki mu jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Ker po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, prizadeta stranka ni upravičena do povrnitve stroškov. Na tej podlagi je sodišče v tretji točki izreka zavrnilo stroškovni zahtevek prizadete stranke, ki ga je ta postavila v odgovoru na tožbo.