Jedro

Samo po sebi dejstvo, da je na nepremičnini vpisana hipoteka oziroma zemljiški dolg in da je premoženje v solasti, še ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT-499/21-95/2015-2 z dne 27. 1. 2017. 2. Tožena stranka pojasnjuje, da je materialni položaj tožnika kot prosilca za bpp ugotavljala skladno s 3. odstavkom 11. člena ZBPP, upoštevajoč citirana določila 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v povezavi s 27. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) in 2., 17. ter 18. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in 5. členom ZSVarPre-E. 3. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZBPP je vpogledala v Centralni register prebivalstva, evidenco ZZZS, evidenco GURS, evidenco FURS - obdavčljivi dohodki fizičnih oseb, register KDD, register transakcijskih računov, register ZPIZ, E- RISK ter elektronsko vodeno ZK in ugotovila, da tožnik prebiva na naslovu ..., da pa ima v (so)lasti tudi parcelo št. 414/41 k.o. ... do idealnega deleža do 1/2, katere skupna posplošena tržna vrednost je po podatkih GURS 279.939,00 EUR, na kateri stoji stavba z naslovom ..., poleg tega pa tudi parcelo št. 411/59 k.o. ... v idealnem deležu do 1/2, katere skupna posplošena tržna vrednost po podatkih GURS-u znaša 12.926,00 EUR, tako da skupna posplošena tržna vrednost idealnih deležev, ki so v lasti prosilca znaša 146.432,50 EUR. Iz elektronsko vodene ZK tudi izhaja, da je prosilec tudi imetnik stavbne pravice z ID znakom 1736-513/3, k.o. ..., in sicer stavbne pravice za gradnjo objekta z garažno hišo, za čas trajanja gradnje, največ za 99 let. Ker je s tem tožena stranka ugotovila torej drugačno premoženjsko stanje, kot ga je v svoji prošnji navedel sam tožnik na izpolnjenem Obrazcu BPP št. 1 in ker gre pri tem za dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe, ga je z dopisom št. Bpp 33/2017-7 z dne 7. 4. 2017 tožena stranka na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP seznanila z navedenimi ugotovitvami in ga pozvala, da se do teh ugotovitev izjavi. Na navedeni poziv je tožnik odgovoril dne 18. 4. 2017 ter navedel, da vsaj od leta 2014 dalje nima v lasti nobenih nepremičnin, da prejema invalidsko pokojnino v višini 351,74 EUR mesečno ter da je na bolniški od leta 2013 dalje. Glede lastništva nepremičnin je še pojasnil, da ga je GURS z dopisom št. 35351-2/2014-2 z dne 7. 4. 2014 obvestil, da so že odpravili vse napake, iz česar naj bi izhajalo, da ni lastnik nobene nepremičnine. Pojasnil je še, da spremembe še niso urejene v zemljiški knjigi zaradi "plomb". Glede stavbne pravice št. 513/3 k.o. ... pa je pojasnil, da ni lastnik (imetnik) te stavbne pravice, češ da je sodišče že dvakrat pravnomočno odločilo, da gre za funkcionalno zemljišče objektov, medtem ko plomba za vzpostavitev v prejšnje stanje še ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Tako je na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc in glede na to, da je tožnik v dopolnitvi svoje vloge, ki jo je podal po seznanitvi z ugotovljenim materialnim stanjem in je v zvezi s svojim premoženjem navedel zgolj pavšalne in dokazno nepodprte navedbe o tem, da v lasti nima nepremičnin, ne da bi sploh priložil dopis GURS, na katerega se je sam skliceval v svoji dopolnitvi vloge, kar je v nasprotju s tem, kar izhaja iz uradnih evidenc, tožena stranka ugotovila, da ima tožnik premoženje, ki se upošteva po ZUPJS in ki presega cenzus 14.042,88 EUR, saj je na podlagi podatkov uradnih evidenc tožnik lastnik oziroma solastnik nepremičnin v vrednosti 146.432,50 EUR EUR. Ker že zgolj vrednost navedenih nepremičnin presega predpisani premoženjski cenzus, niti ni dodatno ugotavljala natančne višine vrednosti preostalega premoženja tožnika, ob ugotovitvi, da je tožnik solastnik parcele št. 414/41 in št. 411/59, obe k.o. .... Četudi je na deležu, ki ga ima prosilec v lasti pri nepremičnini s parc. št. 411/59, k.o. ..., kot tudi pri nepremičnini s par. št. 414/41, k.o. ..., vknjiženih več zemljiških dolgov ter tudi zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, kateri pa je čas veljave prenehal že dne 24. 12. 2015, pri nepremičnini s parc. št. 414/41, k.o. ... pa je vknjižena tudi hipoteka v korist banke A. d.d. ter zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist Republike Slovenije, tožena stranka kljub temu meni, da le nekatere od teh obremenitev, in sicer zgolj deloma, ne pa v celoti, vplivajo na tožnikovo možnost razpolaganja z njimi. Razumevanje pravnega standarda "možnost razpolaganja" tožena stranka opisuje v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti, da to premoženje na kakšen drugačen pravno-poslovni način unovči, na primer z oddajanjem v najem, in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Sama po sebi dejstva, da so na nepremičnini vpisana hipoteka oziroma zemljiški dolg in da je premoženje v solasti, po stališču tožene stranke še ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot tiste okoliščine, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP. Ker je hipoteka po 138. členu Stvarno-pravnega zakonika (SPZ) opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah, gre torej le za eno izmed oblik stvarne pravice (2. člen SPZ), za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur; zastavitelju to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z drugo omejeno stvarno pravico, prav tako pa so zastavljene nepremičnine ali njeni deli lahko predmet obligacijskih pravic, zlasti najema ali zakupa. Stvarna pravica in sredstvo zavarovanja terjatev, je podobno kot hipoteka, tudi zemljiški dolg, ki se je, na podlagi sedaj črtanega 194. člena SPZ, ustanovil na podlagi enostranskega pravnega posla in z vpisom v ZK ter izstavitvijo zemljiškoknjižnega pisma. Podobno kot hipoteka tudi na nepremičnini ustanovljen zemljiški dolg ne vpliva na tožnikovo možnost nadaljnjega razpolaganja z obremenjeno nepremičnino. Na možnost razpolaganja z nepremičninami ne vpliva niti solastniško razmerje na nepremičnini. Po določbi tretjega odstavka 66. člena SPZ lahko namreč solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Kadar je predmet solastnine nepremičnina, pa imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Tožnik lahko s svojim solastniškim deležem na nepremičninah samostojno razpolaga oziroma pomeni, da tudi solastniško razmerje na nepremičnini za prosilca samo po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s tem premoženjem.

4. Četudi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve sicer onemogoča razpolaganje z nepremičnino oziroma njeno obremenitev v pravnem prometu, ker se ne sme prodati, podariti, zamenjati ali na njej ustanoviti zastavne ali služnostne pravice in se vpiše v zemljiško knjigo in tako velja proti vsem, vendar pa se prepoved nanaša le na zastavno pravico in na druge omejene oziroma izvedene stvarne pravice, kot so zemljiški dolg, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena, stavbna pravica, medtem ko pa ne velja za dogovarjanje obligacijskih pravic na nepremičnini in torej ne velja za obligacijske pravice, med drugim za najem (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1445/2009) na podlagi 587. člena OZ, ki opredeljuje najemno pogodbo kot pogodbo, s katero se najemodajalec zavezuje, da bo najemniku izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno najemnino; gospodarski namen najema je torej odplačno zagotavljanje rabe stvari. Glede na navedeno tožena stranka poudarja, da je treba slediti tudi stališču komentarja OZ, da je pri najemu obveznost izročiti stvar v rabo obligacijsko pravna pravica in nima nobenega učinka na lastninsko pravico, ki ostane najemodajalcu ter da je za najem bistvena nemotena možnost rabe najemnika in je pogodba veljavna tudi, če najemodajalec ni upravičen razpolagati s stvarjo; zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi tako ne omejuje sklepanja obligacijskih razmerij v zvezi s spornimi nepremičninami, kot je na primer najem, kar v konkretnem primeru pomeni, da lahko tožnik s tem premoženjem pridobiva dohodke oziroma najemnino. Obenem še dodaja, da na nepremičnini s parc. št. 411/59, k.o. ... prepovedi odtujitve in obremenitve ni in da lahko tožnik z njo prosto razpolaga.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo tožene stranke ne strinja, ker vztraja, da v celoti izpolnjuje pogoje za dodelitev zaprošene BPP, češ da nima premoženja, ki ga navaja tožena stranka, pač pa zgolj premoženje, ki ga je sam navedel v vlogi. Kot zmotno označuje stališče tožene stranke, da je tožnik še vedno imetnik navedene stavbne pravice in solastnik navedenih nepremičnin, saj glede na vpisane prepovedi z omenjenima nepremičninama ne sme razpolagati. Kar zadeva domnevno imetništvo stavbne pravice tožnik pojasnjuje, da je sicer bila stavbna pravica v korist tožnika na parc.št.513/3 k.o.... res vpisana, vendar na podlagi pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, sklenjene med tožnikom in družbo B. d.o.o., ki je navedeno nepremičnino kupila od Mestne občine Ljubljana, ki pa sploh ni bila lastnik zemljišča, zato je bila kasneje s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 3025/2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 265/2013 naknadno spoznana za nično, na podlagi ugotovljene ničnosti pa se je z izbrisno tožbo vzpostavilo prejšnje zemljiško-knjižno stanje, kar pomeni, da se je tako v zemljiški knjigi vzpostavilo prejšnje zemljiško-knjižno stanje, ker ima izbrisna tožba neposreden vpliv na stanje v zemljiški knjigi, zato ni dovoljena niti potrebna nobena druga tožba z istim zahtevkom. Navedeno nadalje pomeni, da glede na navedeno družba B. d.o.o, ni mogla pravno veljavno skleniti pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice v korist tožnika oziroma da je takšna pogodba zaradi ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe brez pravnega učinka, kar nadalje pomeni, da tožnik ni imetnik stavbne pravice na navedeni nepremičnini, kar naj bi izhajalo tudi iz podatkov v zemljiški knjigi. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki, ki naj ji tudi naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Zakonodajalec je z uveljavitvijo Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji) zasledoval namen, ki je opredeljen z določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP, po katerem je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije, skladno s standardi, ki so glede ugotovitvenega postopka in dokaznih standardov ter obsega in vsebine obrazložitve izdanega upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se skladno z 2. odstavkom 34. člena ZBPP v povezavi s 3. členom ZUP subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev BPP.

9. Brezplačna pravna pomoč (BPP) pomeni skladno z določbo 3. odstavka 1. člena ZBPP pravico do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP) po stanju na dan izdaje zadevne odločbe skladno z določili 1. odstavka 8. člena v povezavi z 2., 3., 4., 5. in 6. točko 1. odstavka 214. člena ZUP in 2. odstavkom 34. člena ZBPP, glede na relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera. Na podlagi določila 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodiščih ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki jo je v svoji obrazložitvi zato podrobneje povzelo in je glede na vsebino tožbe zadostna za zavrnitev tožbe, celovita in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala, da v vlogi za BPP tožnik sploh ni omenil nepremičnin, ampak jih je uradoma ugotovila tožena stranka. Pravilno je v skladu s procesnimi standardi, izhajajočimi iz temeljnih načel upravnega postopka po določbah 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi) in iz 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) s svojimi ugotovitvami pisno seznanila tožnika ter ga istočasno opozorila, da v kolikor tožnik v postavljenem roku vloge ne bo ustrezno dopolnil, bo tožena stranka odločila na podlagi podatkov upravnega spisa. Navedeni poziv se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa in med strankama niti ni sporen. Prav tako je iz podatkov v spisu razvidno in med strankama tudi ni sporno, da je tožnik pisno odgovoril na navedeni poziv tožene stranke s pisno vlogo, v kateri se je skliceval na dopis GURS, ki pa ga vlogi ni priložil, prav tako pa ga ni priložil niti tožbi. Zato tožnik, na čigar strani je bilo v upravnem postopku pred toženo stranko tako trditveno kakor tudi dokazno breme, upoštevajoč določilo 1. odstavka 140. člena ZUP, nikakor ni mogel uspeti s svojimi zgolj posplošenimi navedbami, saj je tožena stranka v skladu z določili 8. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP pri odločanju vezana na ugotovitev resničnega dejanskega stanja in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in sicer v času njene izdaje. Zato se v tožbi šele prvič zatrjevane navedbe in šele s tožbo prvič ponujeni dokazni predlogi izkažejo za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena člena ZUS-1, kar je tudi v skladu z izoblikovano in ustaljeno upravno sodno prakso v primerljivih zadevah, med drugim v zadevah I U 1237/2013 in I U 1511/2014. Sodišče v obravnavanem primeru zato nima zakonite podlage, da bi odstopilo od ustaljene upravno sodne prakse, kot izhaja iz izpostavljenih sodnih odločb, saj je na Ustavo in na zakon vezano (125. člen Ustave) in mimo citiranih zakonskih določb, na katere se je pravilno oprla že tožena stranka, ne more oblikovati drugačne odločitve, kot si želi tožnik in v tožbi tudi izrecno zahteva.

11. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je tudi izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo na seji brez oprave glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik s tem, ko je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem strank, saj v tožbi navaja le dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

12. Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka tako v primeru, če sodišče tožbo zavrne, kakor tudi, če tožbo zavrže ali če se postopek ustavi.