Jedro

Če odvetnik po končani pravdi prevzame terjatev iz naslova točno določenih in pravnomočno prisojenih pravdnih stroškov tožene stranke, ki jo je zastopal (kot poplačilo za svojo storitev mandatarja), po definiciji ne gre za nakup sporne pravice, ki bi mu bila zaupana. Nasprotna oziroma drugačna razlaga bi izvotlila zakonsko besedilo 2. odst. 44. čl. OZ, ki odvetniku prepoveduje nakup sporne terjatve. Spornost bi namreč povsem izgubila pomen in bi bila ta beseda odveč, saj bi bila prav vsaka terjatev sporna, dokler ne bi prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in mu naložilo v plačilo stroške obeh toženk. Ocenilo je, da tožnik ni aktivno legitimiran. Sporna terjatev predstavlja pretežni del zneska pravdnih stroškov, do katerih je po sodbi XI Pg 122/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 6. 2010 upravičena stranka, ki jo je v tej pravdi kot odvetnik zastopal tožnik. Tožnik je to terjatev 16. 5. 2011 od svoje stranke prevzel, ni pa je uspel (v celoti) realizirati, saj je dolžnik terjatve prišel v stečaj, v katerem ta terjatev – po tožnikovih trditvah po krivdi obeh toženk – ni bila (v celoti) poplačana. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je pogodba o odstopu terjatve med odvetnikom in njegovo stranko (A. I., d. o. o.) prepovedana in zato nična.

2. Proti sodbi se tožnik pritožuje, formalno iz vseh predvidenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča, da je pogodba o odstopu terjatve nična, saj ne gre za nakup sporne pravice, katere uveljavitev bi bila odvetniku zaupana, in za kakršnokoli morebitno nasprotje interesov oz. moralno spornost pogodbe. To je bil pač samo način, da odvetnik pride do poplačila za svoje storitve, rajši bi bil plačan neposredno. Gre za pogosto prakso odvetnikov pri zastopanju slabše plačilnih strank.

3. Na pritožbo je odgovorila druga toženka, predlaga njeno zavrnitev (češ da so v pritožbi novote, sporna pogodba pa se ji zdi v nasprotju z moralo) in opredeljuje stroške svojega odgovora, prva toženka pa ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa celotnega sklopa pravno relevantnih dejstev ni ugotavljalo.

6. V 2. odst. 441. čl. Obligacijski zakonik (OZ) res določa, da je pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je zaupana, nična. Vendar tu ne gre za tak primer. Če odvetnik po končani pravdi prevzame terjatev iz naslova točno določenega in pravnomočno prisojenega zneska pravdnih stroškov tožene stranke, ki jo je zastopal (kot poplačilo za svojo storitev mandatarja), po definiciji ne gre za nakup sporne pravice, ki bi mu bila zaupana. Sklicevanje na judikata Vrhovnega sodišča II Ips 609/2008 in II Ips 38/2003 v podporo nasprotnemu stališču ustreza samo na prvi pogled, saj tam ni šlo za povsem primerljiva primera (1). Res bi se bilo mogoče na inštitut prepovedi nakupa sporne terjatve odvetniku sklicevati tudi še v izvršilnem postopku, torej če bi bila odvetniku zaupana izterjava pravnomočno ugotovljene terjatve, kajti tudi tam lahko (še) nastane konflikt interesov; odvetnik bi denimo judikatno terjatev, katere izvršba bi mu bila zaupana, odkupil po nižji cenil, izterjati pa bi jo uspel več. Vendar naveden hipotetični primer, izveden iz temeljnega razloga za omejitev pri prodaji sporne pravice odvetniku (2), nima bistvene stične točke z obravnavanim primerom, saj tu izterjava ni bila zaupana odvetniku (tožniku), pač pa je slednji (samo) prevzel (v poplačilo za svoje storitve) pravnomočno prisojene stroške. Nasprotna oz. drugačna razlaga bi izvotlila zakonsko besedilo 2. odst. 441. čl. OZ, ki odvetniku prepoveduje nakup sporne terjatve. Beseda „sporen“ bi namreč povsem izgubila pomen oz. bi bila v celoti odveč, saj bi bila prav vsaka terjatev sporna, dokler ne bi prenehala. To bi pomenilo, da se odvetniku njegovih storitev sploh ne bi smelo plačati z nobeno terjatvijo. Taka prepoved bi po presoji pritožbenega sodišča presegla oz. celo zgrešila namen omejitev pri prodaji spornih pravic. Prepoved prodaje sporne terjatve odvetniku je tudi sicer izjema od načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ), kar po splošnem interpretacijskem pravilu dodatno terja restriktivnejšo razlago omenjene prepovedi.

7. Ugovor druge toženke, češ da gre za (nedopustno) pritožbeno novoto, ko pritožnik pojasni, da mu je bila terjatev odstopljena v poplačilo za njegove storitve, ni utemeljen, saj tožnik s to trditvijo ostaja v okviru istega dejstvenega substrata, ki ga je podal že v uvodu svoje tožbe in prima facie izhaja iz pogodbe, ki jo je tožbi priložil. Končno pa konkreten razlog za odstop terjatve na zgoraj navedene argumente niti ne vpliva.

8. Na podlagi navedenega je bilo treba ugoditi pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (1. odst. 354. čl. ZPP), saj pritožbeno sodišče ne more sámo odločiti o zadevi, ne da bi nesorazmerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe. Tožnik s tožbo zahteva sporni znesek kot odškodnino, zaradi (napačne) ocene o neobstoju njegove aktivne legitimacije pa se sodišče sploh še ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja elementov deliktne obveznosti.

9. Odločitev o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP: če se izpodbijana odločba razveljavi, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.

(1) V starejši revizijski sodbi je odvetnik "kupil" terjatev (oz. se je poplačal s terjatvijo), ki je bila v času nakupa "sporna". Tožnik-revident ponuja namreč tole: "Tožnik posebej poudarja, da je do cesije z dne 23.10.1998 prišlo kasneje kot je bil zaradi umika tožbe končan prejšnji pravdni postopek." VS RS pa mu odgovarja: "Iz priloženega prejšnjega spisa in razlogov sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je tožnikova stranka v prejšnji pravdi res sama umaknila tožbo; da se je toženka z umikom strinjala; da je sodišče 11.6.1998 zato izdalo sklep o ustavitvi postopka; da se je tožnik kot pooblaščenec proti temu sklepu pritožil; da je zaradi dogovora o odstopu terjatve z dne 23.10.1998 z vlogo z dne 4.12.1998 vložil umik pritožbe (istega dne pa vložil sedanjo tožbo) in da je o umiku pritožbe sodišče druge stopnje odločilo s sklepom z dne 22.12.1998." Tudi novejša revizijska sodba je drugačna. V tej je namreč izvršba tekla, tj. postopek je bil odprt. Misel iz te: "Pojem spornosti se zato razteza tudi na pravnomočno prisojene terjatve,"je treba aplicirati samo na primere, ko je bilo treba za terjatev, s katero se odvetnik ne bi smel poplačati, sprožiti izvršbo in bi bila ta zaupana prevzemniku terjatve.

(2) Da odvetnik ne bi izkoristil svojega položaja in zlorabil svojega profesionalnega znanja in izkušenj, ki mu omogočajo oceno uspešnosti v sporu. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga GV Založba, Ljubljana 2004, str. 94.