Jedro

Stališče tožene stranke, da ni bila dolžna določiti kriterije za določitev presežnih delavcev, ker je pogodbe o zaposlitvi odpovedala vsem delavcem, je napačno. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi lahko delodajalec s tem, ko bi pogodbe odpovedal vsem delavcem zaradi popolnoma spremenjene sistemizacije delovnih mest, nove pogodbe ponudil le nekaterim delavcem, ne da bi upošteval kriterije za izbiro. S tem bi se obšla zakonska določba o obveznosti določitve kriterijev, ki varuje delavce pred tem, da delodajalec ne more arbitrarno določiti, komu bo ponudil nadaljevanje zaposlitve in komu te možnosti ne bo omogočil. Tožena stranka ni izkazala kriterijev, na podlagi katerih je 80 delavcem ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa ne in na podlagi katerega izločilnega kriterija tožniku ni bilo mogoče ponuditi pogodbe o zaposlitvi. Ker je prenehala potreba po opravljanju dela vsem delavcem, bi tožena stranka morala uporabiti kriterije in pojasniti, kdo izmed ostalih delavcev sodi v skupino primerljivih delavcev s tožnikom. Ker teh kriterijev tožena stranka ni določila, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 8. 2011 nezakonita (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 4. 2012 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati plače v mesečni višini 3.776,31 EUR in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delal, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejete prejemke pri ZZZS in ZRSZ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.926,57 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je za tožnika preverjala možnost zaposlitve v skladu z določbo prvega odstavka 99. člena ZDR, tako kot je to storila za vse zaposlene. Sodišče prve stopnje ne pojasni, na podlagi katere okoliščine naj bi tožena stranka tožnika diskriminirala v primerjavi z ostalimi delavci, katerim je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na novo sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki ni bilo delovnega mesta, ki bi ga lahko tožena stranka ponudila tožniku. V programu razreševanja presežnih delavcev je navedla ukrep za preprečitev ali kar največjo omejitev preprečevanja delovnega razmerja, in sicer, da bo večini zaposlenih ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitve. Katere ukrepe bo delodajalec uporabil in kateri zaposleni bodo ohranili zaposlitev, je odvisna od možnosti in potreb, ki jih ima delodajalec. Na delovna mesta, ki jih je oblikovala s Pravilnikom o sistemizaciji dela in na katerih je bila potreba po delu, je zaposlila delavce, katerim je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in so do tedaj opravljali delo, ki je bilo po vsebini najbolj primerljivo z delovnim mestom, na katerem so bili ti delavci že do tedaj zaposleni. Takšna odločitev oziroma kriterij tožene stranke je povsem utemeljen, razumen in ni diskriminatoren. Sodišče prve stopnje se do takšne navedbe tožene stranke sploh ni opredelilo, temveč je celo navajalo, da ni jasno, na podlagi katerih kriterijev je večina delavcev ohranila zaposlitev, tožnik pa ne. Sodišče prve stopnje torej od tožene stranke zahteva nekaj, kar presega zakonske zahteve v zvezi s preverjanjem možnosti tožene stranke glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnika in uporabe kriterijev. Stališče sodišča prve stopnje bi torej pomenilo, da bi moral delodajalec v primeru presežnih delavcev vsem delavcem ponuditi novo zaposlitev, kar pa že po naravi stvari ni mogoče. Glede kasnejših objav prostih delovnih mest, ki jih je tožena stranka podala v času odpovednega roka tožnika, pa tudi kasneje, ko je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju, saj je bil v bolniškem staležu, za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso relevantne, saj so podane po podani odpovedi. Relevantne so okoliščine v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vse zaposlitve za delovna mesta, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, so bile za določen čas, kar pomeni, da je šlo za neustrezne zaposlitve, poleg tega pa sodišče prve stopnje spregleda, da je bil tožnik v bolniškem staležu in dela niti ni mogel opravljati. Glede delovnih mest kot so poslovni sekretar, pripravnik, knjigovodja, informatik, strokovni svetovalec specialist za davčne zadeve, strokovni svetovalec specialist za plače, knjigovodstvo, delovna dovoljenja, strokovni svetovalec za pravne in kadrovske zahteve, je že iz njihove vsebine jasno, da so za tožnika neprimerna in neustrezna, pri čemer sodišče za nobenega izmed navedenih delovnih mest ne obrazloži, da bi tožnik sploh izpolnjeval pogoje za zasedbo. Tudi tožnik ni zatrjeval, da bi bila taka delovna mesta zanj ustrezna. Tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi neustrezne zaposlitve, kamor sodijo tudi zaposlitve za določen čas in zaposlitve, za katere se ne zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot se je zahtevala za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka delovna mesta, ki so bila objavljena v obdobju po podaji odpovedi tožniku, najprej ponuditi tožniku, ter da navedeno izkazuje, da tožena stranka ni preverjala možnosti ohranitve zaposlitve za tožnika. Tudi za primer, da bi bila za odločitev sodišča pravilna, kar pa ni, bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti določbo 118. člena ZDR in pogodbo sodno razvezati. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik ukinjeno, kar pomeni, da se tožnik na takšna delovna mesta ne more vrniti in opravljati dela.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče v celoti preizkusiti.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2007 (A1) na delovnem mestu „poslovni direktor (obveščanje in informiranje)“. Tožnik je po izobrazbi diplomirani ekonomist, za delovno mesto poslovnega direktorja pa se je zahtevala izobrazba ekonomske smeri VII/I ali VII/II stopnje (B7). Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru postopka odpovedi večjemu številu delavcev v smislu določb 96. do 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR). Tožena stranka je namreč pogodbe o zaposlitvi odpovedala vsem 84 zaposlenim delavcem, nove pogodbe o zaposlitvi pa ponudila 80 delavcem. Tožnik je eden izmed 4 delavcev, ki jim tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi in mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1487/2011 z dne 15. 1. 2013 ugodilo zahtevku, vendar pa je bila sodba po pritožbi tožene stranke razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 315/2013 z dne 19. 9. 2013 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka z napotkom, da se bo moralo sodišče prve ob ponovni presoji opredeliti ali je zakonita odločitev tožene stranke, da tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZDR.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZDR mora program razreševanja presežnih delavcev vsebovati razloge za prenehanje potreb po delu delavcev; ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji; seznam presežnih delavcev; ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, kot so: ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe.

Ob ugotovitvi, da je bilo delovno mesto tožnika „poslovni direktor“ ukinjeno s Pravilnikom o sistemizaciji dela (B17) z dne 22. 7. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan poslovni razlog zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki in da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo že obrazloženo zgoraj, je moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je zakonita odločitev tožene stranke, da tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZDR. Ponudba zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji je po prvem odstavku 99. člena ZDR eden od ukrepov za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja. Kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ukrepi se bodo uporabili, je odvisno od možnosti in potreb, ki jih ima delodajalec. Če ima delodajalec na voljo kakšno prosto delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih delavcev, je odločitev komu bo delovno mesto ponudil, v njegovi prosti presoji in ga pri tem ne zavezujejo nobeni kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna(1). Sodišče prve stopnje je moralo po napotku pritožbenega sodišča v novem sojenju ob pravilni uporabi materialnega prava (99. člena ZDR) presoditi, ali je bila odločitev tožene stranke, da tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, diskriminatorna.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s prvim odstavkom 99. člena ZDR, ta pa so naslednja: - v obrazložitvi redne odpovedi tožniku tožena stranka ni konkretno pojasnila, na kakšen način je preverjala možnosti tožnikove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in na drugih delovnih mestih, pri čemer ni navedla, na katerih delovnih mestih je opravljala preverbe, tega pa tudi ni dokazala v sodnem postopku; - v Programu razreševanja presežnih delavcev (B11) tožena stranka ni konkretno obrazložila katere ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja ter kakšne ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja je določila; - v sodnem postopku tožena stranka ni dokazala, čeprav je bilo na njej dokazno breme, kakšna je bila njena aktivnost, da bi tožniku ohranila delovno razmerje; - tožena stranka ni izkazala kriterijev, na podlagi katerih je 80 delavcem ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa ne in na podlagi katerega izločilnega kriterija tožniku ni bilo mogoče ponuditi pogodbe o zaposlitvi.

Ni pravilno stališče tožene stranke v pritožbi, da ni bila dolžna določiti kriterijev, ker je pogodbe o zaposlitvi odpovedala vsem delavcem. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi lahko delodajalec s tem, ko bi pogodbe odpovedal vsem delavcem zaradi popolnoma spremenjene sistemizacije delovnih mest, nove pogodbe ponudil le nekaterim delavcem, ne da bi upošteval kriterijev za izbiro. S tem bi se obšla zakonska določba o obveznosti določitve kriterijev, ki varuje delavce ravno pred tem, da delodajalec ne more arbitrarno določiti, komu bo ponudil nadaljevanje zaposlitve in komu te možnosti ne bo omogočil. Pri poslovnem razlogu (prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skupino primerljivih delavcev (izmed katerih bo enemu pogodba o zaposlitvi odpovedana) je zato potrebno uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala kriterijev, na podlagi katerih je 80 delavcem ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa ne in na podlagi katerega izločilnega kriterija tožniku ni bilo mogoče ponuditi pogodbe o zaposlitvi. To kaže tudi na pravilno ugotovitev sodišča, da tožena stranka tožnika ni obravnavala enako, v primerjavi z ostalimi delavci, katerim je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Ker je prenehala potreba po opravljanju dela vsem delavcem, bi torej tožena stranka morala uporabiti kriterije in pojasniti, kdo vse izmed ostalih delavcev sodi v skupino primerljivih delavcev s tožnikom. Ker teh kriterijev tožena stranka ni določila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da redna odpoved iz poslovnega razloga tožniku ni zakonita.

Tožnik, ki je po poklicu dipl. ekonomist, je v vlogi z dne 26. 3. 2012 navajal, da ima tožena stranka v novem aktu o sistemizaciji delovnih mest sistemizirana delovna mesta, ki bi bila ustrezna in sicer strokovni sodelavec za komercialo (št. ...), strokovni sodelavec za obveščanje članstva (št. ...), vodja oddelka kartica obrtnik (št. ...), vodja oddelka informativni center (št. ...), vodja oddelka druge publikacije (št. ...), vodja oddelka spletne strani, e-obveščanje (št. ...), vodja področja obv. članstva in odg. uredn. edicij (št. ...) in strokovni sodelavec za trženje edicij (št. 769). Tožena stranka je v odgovoru na to vlogo z dne 7. 5. 2012 pojasnila, da je delovno mesto št. ... - vodja oddelka ... - zasedla delavka, ki je že prej delala na tem delovnem mestu, glede delovnega mesta vodje oddelka spletne strani pa je pojasnila, da je bilo potrebno najprej vzpostaviti prenovljen spletni portal in izvesti druge potrebne aktivnosti, zatem pa je bila na to delovno mesto prerazporejena delavka tožene stranke. Glede ostalih delovnih mest pa je trdila, da so ostala nezasedena, ker ni bilo potrebe po njihovi zasedbi. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomembno stanje v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa objava prostega delovnega mesta „strokovni sodelavec za komercialo“ v času odpovednega roka tožnika kaže na to, da je imela tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno mesto, ki bi ga lahko ponudila tožniku, pa je trdila, da je delovno mesto nezasedeno. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje o objavah delovnih mest v času trajanja odpovednega roka tožniku ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede upoštevanja poslovnega razloga v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč potrjuje ugotovitev, da tožena stranka ni sprejela ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi določila ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja, saj navedba v programu, da bo tožena stranka predvidoma 80 delavcem ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, 4 delavcem pa ne, ne pomeni ukrep v smislu prvega odstavka 99. člena ZDR, temveč posledico, torej dejstvo, da z nobenim ukrepom ni bilo mogoče delavcem ohraniti zaposlitev. Zaradi navedenega je neutemeljeno navajanje v pritožbi, da sodišče prve stopnje od tožene stranke zahteva več, kot to izhaja iz zakonskih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR. Določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča so namreč namenjene temu, da se ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkratni nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu sporno razmerje med strankama lahko reši tudi v smislu določb 118. člena ZDR (podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 43/2010 z dne 24. 6. 2011), vendar pa tožena stranka ni izkazala okoliščin, da nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo mogoče. Ob upoštevanju načela reintegracije sodišče namreč ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob vrnitvi tožnika na delo strankama v sporu prepustilo, da po vrnitvi tožnika na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, saj zagovarja materialnopravno zmotno stališče, da v nobenem primeru ne bi bila možna reintegracija delavca, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, če bi bilo delavčevo delovno mesto ukinjeno.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor tožnika na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

(1) Enako sodba VS RS VIII Ips 216/2011 z dne 15. 10. 2012.