Jedro

V ponovnem postopku bo upravni organ skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča moral ugotovil, ali je občinski odlok o kategorizaciji občinskih cest glede sporne javne poti, ki poteka po parceli v zasebni lasti, ustavno skladen in zakonit.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine Slovenska Bistrica, št. 0612-14/2013-11 z dne 3. 9. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je komunalna inšpektorica tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema naložila, da morata v roku 30 dni po vročitvi te odločbe iz javne kategorizirane poti št. 940573-III v Vinarski ulici v Slovenski Bistrici odstraniti kovinsko ograjo, ki sta jo namestila ob in preko navedene poti, sicer se bo opravila izvršba po drugi osebi in na njune stroške (1. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka). O morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (3. točka izreka), zavezanca pa sta dolžna o odpravi pomanjkljivosti takoj obvestiti organ, ki je izdal odločbo (4. točka izreka). Ukrep je bil izrečen potem, ko je komunalna inšpektorica opravila ogled na kraju samem dne 17. 4. 2013 in opravila razgovor s tožnikoma. Inšpektorica je ugotovila, da je na zgoraj navedeni javni kategorizirani poti postavljena kovinska ograja, ki onemogoča promet po njej. Ograjo sta postavila tožnika, ki sta zemljiškoknjižna lastnika predmetnega zemljišča. Inšpektorica zaključuje, da so s tem podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 5. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), saj ima obravnavana cesta po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Slovenska Bistrica (v nadaljevanju Odlok) status javne kategorizirane poti.

Tožnika sta se zoper takšno odločitev pritožila, Župan Občine Slovenska Bistrica pa je kot drugostopni organ njuno pritožbo z uvodu navedeno odločbo zavrnil. Tudi drugostopni organ se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa, da je sporna cesta z Odlokom kategorizirana kot javna pot, zato so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata zato vlagata tožbo v upravnem sporu. Navajata, da predmetna javna pot poteka preko njune nepremičnine. Po njej ne poteka nikakršen promet in tudi nikoli ni potekal. Za gradnjo predmetne ograje sta tožnika pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje. Če bi obstajala kakšna ovira za postavitev te ograje, tožnika gradbenega dovoljenja ne bi dobila. Sklicujeta se na 33. in 69. člen Ustave RS in navajata, da bi morala tožena stranka po sprejetju Odloka skleniti s tožečima strankama pravni posel za pridobitev njunih nepremičnin oziroma sprožiti zakonsko predviden postopek razlastitve. Glede na to, da predmetna pot v naravi sploh nikoli ni potekala in ne poteka niti danes, pa bi morala tožena stranka sprožiti ustrezen postopek za ukinitev te javne poti. Po mnenju tožnikov je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo, podana pa je tudi bistvena kršitev upravnega postopka. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglašata tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Zatrjuje, da je izpodbijana odločitev pravilna, saj na kategorizirani javni poti ni dopustno izvajati nobenih del. V predmetni zadevi gre za makadamsko pot in ne drži trditev tožeče stranke, da se ta cesta ne uporablja.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi ni sporno, da sta tožnika na svojem zemljišču s parc. št. 352/3 k. o. …, po katerem poteka v skladu z Odlokom kategorizirana javna pot, postavila ograjo. Sporno vprašanje v tem upravnem sporu je ali je Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Slovenska Bistrica skladen z ustavo in zakonom. Navedena javna kategorizirana pot namreč leži na zemljišču, ki je v zasebni lasti, to je lasti tožnikov. Po določbi 69. člena Ustave RS se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini le pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave RS, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Ustava v 69. členu izrecno zahteva, da zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev in po katerem so zagotovljeni tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina.

Javne ceste ureja 3. člen ZCes-1, ki pravi, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Javne ceste so državne in občinske (prvi odstavek 39. člena ZCes-1), državne so v lasti Republike Slovenije, občinske pa so v lasti občin (drugi odstavek 39. člena ZCes-1). Občina določeno cesto kategorizira kot javno cesto, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. V primerih, ko že obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, prehodna ureditev iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) predvideva, da se lahko lastninska pravica na teh nepremičninah odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki je urejen z navedeno določbo ZJC-B. Takšno stališče je Ustavno sodišče RS sprejelo v več odločbah. Sodišče še pripominja, da prehodna določba 19. člena ZJC-B še vedno velja na podlagi prehodnih določb drugega odstavka 123. člena ZCes-1 (Uradni list RS, št. 109/2010).

V obravnavanem primeru je nesporno ugotovljeno, da poteka sporna javna pot po nepremičnini v zasebni lasti. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru pravno relevantno vprašanje za presojo zakonitosti napadenega inšpekcijskega ukrepa vprašanje, ali je Odlok o kategorizaciji skladen z ustavo in zakonom, kot je navedeno v točki 11. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopnemu organu na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo upravni organ skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča ugotovil, ali je Odlok o kategorizaciji glede sporne javne poti, ki poteka po parceli v zasebni lasti, ustavno skladen in zakonit. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevi št. II U 107/2011. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).