Jedro

Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, določen v 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je prekluzivni rok. Vlogo za izdajo začasne odredbe, vloženo po 7.6.1993, mora upravni organ zavreči po uradni dolžnosti. Ker v konkretnem primeru tega ni storil upravni organ prve stopnje, je to pravilno storila tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, na pritožbo zavezanca, odpravila delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič - Rudnik št. ... z dne 17.1.1996 in zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Upravni organ prve stopnje je z navedeno delno odločbo odločil, da je zavezanec v postopku denacionalizacije H., dolžan izročiti upravičenki A.K. v last in posest stavbno zemljišče, parc. št. 737/13 v izmeri 1047 m2 vpisano v vl. št. 568. Tožena stranka je v razlogih za odpravo odločbe prve stopnje navedla, da v postopku pred prvostopnim organom ni bilo ugotovljeno, na kakšen način je upravičenka izgubila pravico uporabe na podržavljeni parceli. Prvostopni upravni organ se v svoji odločbi sklicuje na kupoprodajno pogodbo št. ... z dne 17.2.1964 in na odločbo ObLO Ljubljana Vič - Rudnik št. ... z dne 13.3.1963. V primeru, da bi predmetna parcela prešla iz uporabe prejšnje lastnice na podlagi navedene pogodbe, bi bilo potrebno zahtevo za denacionalizacijo zavreči. V zemljiški knjigi ni navedena omenjena pogodba, pač pa druga odločba, pri čemer pa nobena ni priložena spisu, zato je po oceni tožene stranke to dejstvo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, da je bil zavržen predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila tožeča stranka, da bi zavezancu prepovedala vsakršno razpolaganje z navedenim zemljiščem do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Glede na to se po 15. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zavezanec lahko olastnini, upravičenki pa v tem primeru pripada le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti republike.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je zavezanec v denacionalizacijskem postopku pridobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje na podržavljenem zemljišču, vendar ni pričel z gradnjo. Tožena stranka je prezrla, da je bilo zoper zavezanca vloženih več zahtevkov, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je tudi prezrla ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da je zavezanec kljub začasni odredbi razpolagal z zemljiščem ter predmetno parcelo prodal. Tožena stranka je kršila pravila upravnega postopka, ker je odločbo izdala po izteku roka za njeno izdajo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bilo v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno dejstvo glede prenosa pravice uporabe predmetne parcele. To dejstvo ni pomembno samo za določitev morebitne odškodnine, temveč tudi zato, da se ugotovi, ali je vlagateljica zahtevka sploh upravičenka v upravnem postopku denacionalizacije. Sodišče v celoti sledi v obrazložitvi tožene stranke navedenim pomislekom in navodilu glede dopolnitve ugotovitvenega postopka.

Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, določen v 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92...), je prekluzivni rok. Vloge za izdajo začasne odredbe, ki so vložene po 7.6.1993, mora upravni organ zavreči po uradni dolžnosti. Ker v konkretnem primeru tega ni storil upravni organ prve stopnje, je to pravilno storila tožena stranka. Z odločbo sodišča v upravnem sporu št. ... z dne 11.9.1997 pa je ta upravna odločba postala pravnomočna.

Upravni organ prve stopnje, ki v svoji odločbi tudi navaja, da je zavezanec prodal predmetno parcelo, bo moral v ponovnem postopku to tudi natančno ugotoviti zaradi določitve morebitnega drugega zavezanca oziroma ugotovitve ovire za vračanje v last in posest. Pri tem bo moral upravni organ v zvezi z 21. členom Zakona o denacionalizaciji pravilno uporabiti pravne pojme, kot so lastnina oz. najem, zakup ali drugo temu podobno razmerje.

Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP določa v 247. členu rok za izdajo in vročitev odločbe organa druge stopnje. Rok "najkasneje dva meseca po vložitvi pritožbe" je instrukcijski rok in njegova prekoračitev ni sankcionirana v zakonu. Stranka pa sme v primeru, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (2. odstavek 26. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS).

Sodišče je določilo ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47/86) smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na osnovi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97).