Jedro

Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da so bili v dokaznem postopku predloženi računi dobaviteljev in dokazila o plačilu iz lastnih sredstev. Tudi ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice, razdelilnika stroškov pa ni mogoče šteti za del trditvene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166494/2012 z dne 6. 11. 2012 razveljavilo v dajatvenem in stroškovnem delu izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v višini 892,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pravilno uporabi materialno pravo in temu primerno spremeni sodbo s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tako kot Pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. (v nadaljevanju Pogodba), je veljavno sklenjen tudi Aneks št. 1 k Pogodbi (v nadaljevanju Aneks). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala pooblastil, ki naj bi jih imel I. d.d. za račun kupcev stanovanj v zvezi s sklenitvijo Aneksa, predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče ugotovilo, da je Pogodba veljavno sklenjena in bi tako moralo tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj glede pogodbeno določenih stroškov. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka glede neupravičene obogatitve je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je podala substancirane navedbe glede višine tožbenega zahtevka in je drugačen zaključek sodišča protispisen. Predložila je račune dobaviteljev, dokazila o plačilu iz lastnih sredstev, kot tožbene navedbe pa je predložila tudi razdelilnik stroškov. Svoj zahtevek je podredno v zvezi s stroški upravljanja utemeljevala tudi na določilih nujne gestije. Ključe delitev stroškov je za vsako postavko natančno pojasnila, velika večina stroškov pa se deli po solastniškem deležu. Posledično ne drži zaključek sodišča, da stroški niso obračunani v skladu z zakonskimi določili. Ravno tako nasprotuje zaključku sodišča v trinajsti točki obrazložitve, da tožnica glede na izrecno prepoved toženke ni navedla, na kateri podlagi je plačevala stroške ogrevanja, vode in odvoza smeti. Pogodba je namreč veljavno sklenjena in je prepoved toženke v tej zvezi brezpredmetna.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Odločitev sodišča v zvezi z veljavnostjo Pogodbe je napačna in v nasprotju s sodno prakso pritožbenega sodišča. Ravno tako navaja, da lastniki niso določili deležev na lastnini in ključev delitve. Ugovor tožnice v zvezi z nujno gestijo pa je neutemeljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo veljavnost Pogodbe ter neveljavnost Aneksa. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker ni moglo ugotoviti višine tožničine terjatve.

6. Po presoji pritožbenega sodišča toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na neveljavnost Pogodbe. Večinsko stališče sodne prakse je, da Pogodba med pravdnima strankama v okoliščinah konkretnega primera, ko družba I. d.d. Pogodbe ni sklepala tudi za svoj račun, ni veljavno sklenjena z zahtevano večino.(1) Ker Pogodba ni bila veljavno sklenjena, so neutemeljeni očitki o kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z veljavnostjo Aneksa in upravičenostjo do pogodbenih stroškov upravljanja. Ker je Pogodba neveljavna, je tudi neutemeljeno pritožbeno grajanje zaključka sodišča prve stopnje v trinajsti točki obrazložitve v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka glede stroškov ogrevanja, vode in odvoza smeti na pogodbeni podlagi.

7. Niso utemeljene pritožbene navedbe o ustreznem substanciranju višine tožbenega zahtevka in da je drugačen zaključek sodišča prve stopnje protispisen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala dovolj konkretnih navedb glede posameznih postavk, ki so podlaga vtoževani terjatvi ter kako je prišla do konkretnega zneska. Manjkajočih trditev namreč ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da so bili v dokaznem postopku predloženi računi dobaviteljev in dokazila o plačilu iz lastnih sredstev. Tudi ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice, razdelilnika stroškov pa ni mogoče šteti za del trditvene podlage. Ravno tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zahtevkom na podlagi nujne gestije. Pojem stroškov upravljanja, ki jih tožnica kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi v pojem nujne gestije.(2) Toženka pa je tudi trdila, da je delovanju tožnice pogosto ugovarjala. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba o zmotni uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnica kljub ugovorom toženke, da je večkrat obračunavala iste stroške, da je obračunavala stroške drugih objektov in da v objektu že sedem let več ne posluje, ni pojasnila posameznih obračunanih postavk. Ker preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, je onemogočeno ugotavljanje višine pridobljene koristi in je zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Cp 3636/2012, II Cp 1143/2012, I Cpg 472/2011, II Cp 499/2012, II Cp 629/2012, II Cp 952/2011. Op. št. (2): Primerjaj II Cp 1143/2012.