Jedro

Vrednost podržavljenega podjetja se ugotavlja po metodi, določeni v 8. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, to je po neto aktivi podjetja, ki se praviloma določi na podlagi zapisnika strokovne komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke (povezava ... z dne 5.7.2002, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote V. z dne 16.7.2001, s katero je bilo odločeno, da tožeča stranka v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izroči v korist upravičenca do denacionalizacije pok. M.M.H. obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 225.630,73 DEM kot odškodnino za podržavljeno podjetje Tovarna igrač v Š. Tožena stranka je pritožbeni ugovor glede vrednosti podržavljenega premoženja zavrnila, ker je presodila, da je ta pravilno ugotovljena. To presojo je tožena stranka oprla na cenitveno poročilo o vrednosti podržavljenega podjetja v katerem je pravilno upoštevana vrednost podržavljenega premoženja iz zapisnika z dne 29.4.1948, ko je podjetje prešlo v državno last. Iz tega izhaja, da je končni bančni saldo, ki predstavlja razliko med vsoto vpisov v breme in tistimi v dobro, pozitiven in sicer znaša 204.984,00 din. Znesek 152.736,33 din predstavlja manjko v blagajni, zato ga je cenilec pravilno štel med pasivo podjetja.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na določbo 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter na določbo 3. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00). Navaja, da v aktih iz časa podržavljenja ni skladnega podatka o višini denarnih sredstev, ki jih je prejšnji lastnik podržavljenega podjetja imel v banki. Med tem, ko je v zapisniku o prevzemu z dne 29.4.1948 navedeno, da je bil na dan prevzema končni bančni saldo 204.984,32 din, ter da je pri pregledu blagajne ugotovljen primankljaj v znesku 152.736,33 din, je v zapisniku o popisu in cenitvi z dne 7.6.1949 v okviru dobroimetja na dan nacionalizacije navedena gotovina pri Narodni banki v znesku 51.332,00 din, znesek pasive, ki sicer ni razčlenjen, pa znaša 527.120,00 din. Navedeni zapisnik je sestavila komisija, katera je bila po Uredbi o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje (v nadaljevanju Uredba, Uradni list FLRJ, št. 98/47) pooblaščena za pripravo gradiva za odločbo o vrednosti čistih aktiv nacionaliziranega podjetja. Navedene razlike v podatkih kažejo na to, da so se podatki o premoženjskem stanju nacionaliziranega podjetja po prevzemu še dopolnjevali.

Sodišče tudi ne more preizkusiti ugotovitve tožene stranke, da je cenilec med pasivo upošteval manjko v blagajni v znesku 152.736,33 din. Ta znesek je cenilec navedel kot del pasive v svojih prvih cenitvah, v III. dopolnitvi cenitve z dne 21.1.2001 pa je na predlog tožeče stranke upošteval kot pasivo znesek iz zapisnika z dne 7.6.1949, to je 527.120,00 din. Glede na navedeno ni zanesljive podlage za sklep tožene stranke, da je kot aktivo podržavljenega podjetja upoštevati gotovino v znesku 204.948,00 din. Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku ponovno preizkusiti podatke o vrednosti podržavljenega premoženja, ter po potrebi dopolniti dokazni postopek. Iz upravnih spisov niti ni razvidno, katere listine iz časa podržavljenja sestavljajo spis o nacionalizaciji, ki ga hrani Ministrstvo za pravosodje, na katerega se sklicuje tožeča stranka.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu pravni naslednik upravičenca R.H. v pritožbi navaja, da je bila vrednost podržavljenega podjetja pravilno ugotovljena na podlagi zapisnika z dne 29.4.1948, ko je podjetje prešlo v državno last in ki je, skladno z ZDen in Navodilom, podlaga za ugotovitev vrednosti podržavljenega podjetja. Pri izdelavi tega zapisnika je sodeloval tudi prejšnji lastnik M.M.H., ki je tudi podpisal izjavo, med tem, ko zapisnika z dne 7.6.1949 ni podpisal in mu ta tudi ni bil vročen, niti mu ni bila izdana odločba o vrednosti čistih aktiv in o odškodnini, kar vse je v nasprotju z Uredbo o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje. Gre torej za hujše kršitve postopka po navedeni uredbi, ki jih je potrebno odpraviti. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sicer 58. in 143. člena. To utemeljuje s tem, da bi morala tožeča stranka vsa dejstva in dokaze pomembne za odločitev navajati na ustni obravnavi dne 27.5.1999 in 19.4.2001, pa tako ni ravnala, saj se obravnav ni udeležila. Stranka ima sicer po določbi 2. odstavka 143. člena ZUP pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve vse do izdaje odločbe, vendar če to stori po ustni obravnavi mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Tožeča stranka pa tako ni ravnala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne.

Tožena stranka, tožeča stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna vrednost podržavljenega podjetja. Ta se skladno z določbo 44. člena ZDen ugotavlja po stanju v času podržavljenja in sicer po metodi, določeni v 8. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, to je po neto aktivi podjetja. Neto aktiva, to je razlika med vrednostjo sredstev podjetja ter vrednostjo obveznosti podjetja, se praviloma določi na podlagi podatkov v zapisnikih, sestavljenih ob podržavljenju (1. odstavek 4. člena Navodila). Prav višina neto aktive podjetja pa je v obravnavanem primeru sporna. Sporen je znesek denarnih sredstev v banki. Med tem, ko upravni organ prve stopnje ugotavlja, tožena stranka pa s tem soglaša, da je ta znesek 204.984,32 din, tožeča stranka temu nasprotuje. Za to ugotovitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v podatkih predloženih upravnih spisov ni podlage. Navedeni znesek sicer res izhaja iz zapisnika, ki je bil sestavljen ob prevzemu in sicer dne 28.4.1948, kot to navaja tožena stranka. Vendar pa iz navedenega zapisnika, ki ga je lastnik sam podpisal, izhaja tudi primankljaj v znesku 152.736 din, iz zapisnika o popisu in cenitvi nacionaliziranega podjetja z dne 7.6.1949 pa izhaja, da je znašala gotovina pri Narodni Banki na dan nacionalizacije le 51.332 din. Iz Uredbe o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje (Uredba, Uradni list FLRJ, št. 98/47) izhaja, da je vrednost čistih aktiv nacionaliziranega podjetja ugotovilo okrožno sodišče z odločbo, gradivo za odločbo pa je pripravila strokovna komisija (1. in 2. člen Uredbe). Zato je glede na določbo 1. odstavka 4. člena Navodila praviloma prav zapisnik te komisije podlaga za ugotavljanje vrednosti neto aktive podjetja.

Glede na navedeno tožena stranka, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ni imela podlage za sklepanje, da je kot aktivo podržavljenega podjetja upoštevati gotovino v znesku 204.948 din.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja urejeno kot poseben postopek v ZDen, je pritožbeni ugovor o neupoštevanju določb ZUP neutemeljen. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati pritobženi ugovor o nezakonitosti postopka po Uredbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.